Ni nas malo, ki smo z veseljem dočakali, da so iz središča Ljubljane svoja šila in kopita pobrale vse te silne delegacije ministrskega zasedanja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in da sta visoka predstavnika Generalne policijske uprave, direktor urada za varnost in zaščito Sašo Korenjak in vodja sektorja prometne policije v upravi uniformirane policije Ljubo Zajc, oznanila, da je policija uspešno zaključila z izvajanjem posebnih varnostnih ukrepov. S tem se naj bi slovenska družba in država ter nenazadnje policija kot njen represivni aparat vrnile nazaj v svoje ustaljene tirnice delovanja. Glede na v pritožbi in zahtevi za preiskavo nezakonitih ravnanj Sektorja za azil navedena dejstva, ki jih je na ministra za notranje zadeve osebno, varuha človekovih pravic, Komisijo za peticije in človekove pravice pri Državnem zboru ter Urad za priseljevanje in begunce Vlade republike Slovenije pred dvema dnevoma v osebnem imenu in kot pravni zastopnik Društva izbrisanih naslovil Matevž Krivic, pa je jasno, da Slovenija tudi v vsakdanji praksi delovanja ostaja predvsem policijska država.
Ni nas malo, ki smo z veseljem dočakali, da so iz središča Ljubljane svoja šila in kopita pobrale vse te silne delegacije ministrskega zasedanja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in da sta visoka predstavnika Generalne policijske uprave, direktor urada za varnost in zaščito Sašo Korenjak in vodja sektorja prometne policije v upravi uniformirane policije Ljubo Zajc, oznanila, da je policija uspešno zaključila z izvajanjem posebnih varnostnih ukrepov. S tem se naj bi slovenska družba in država ter nenazadnje policija kot njen represivni aparat vrnile nazaj v svoje ustaljene tirnice delovanja. Glede na v pritožbi in zahtevi za preiskavo nezakonitih ravnanj Sektorja za azil navedena dejstva, ki jih je na ministra za notranje zadeve osebno, varuha človekovih pravic, Komisijo za peticije in človekove pravice pri Državnem zboru ter Urad za priseljevanje in begunce Vlade republike Slovenije pred dvema dnevoma v osebnem imenu in kot pravni zastopnik Društva izbrisanih naslovil Matevž Krivic, pa je jasno, da Slovenija tudi v vsakdanji praksi delovanja ostaja predvsem policijska država.
Ne glede na visokoleteče vrednote varovanja človekovih pravic in zavezanosti k spoštovanju minimalnih standardov te domnevne vladavine prava, k kateri smo se pravzaprav tudi z vstopom v Organizacijo za sodelovanje in varnost v Evropi zavezali kot država, dejstva o nezakonitem ravnanju Sektorja za azil pri notranjem ministrstvu kot ene od državnih represivnih struktur pričajo, da o Sloveniji kot pravni in na spoštovanju osnovnih človekovih pravic temelječi državi zaenkrat še vedno pač ne moremo govoriti.
Kljub temu, da Matevž Krivic v svoji pritožbi in zahtevi za preiskavo nezakonitih ravnanj Sektorja za azil pri notranjem ministrstvu navaja zgolj tri primere povsem očitnega kršenja veljavne slovenske zakonodaje s strani domačih uradnikov, lahko glede na odrinjenost beguncev in prosilcev za azil iz ospredja javne pozornosti slovenske družbe ter še glede na nekatere druge zgodbe o posebnih ukrepih in metodah režima izza zidov Azilnega doma daleč od oči ljubljanskih meščanov na Cesti dveh cesarjev sklepamo, da gre za sistematično nezakonito ravnanje. Da je policijska država Slovenija do beguncev in prosilcev za azil neprijazna država, so sicer v odvisnosti od državnih sredstev večinoma neuradno pripravljene potrditi tudi številne domače nevladne organizacije, ki delujejo na področju zagotavljanja vsaj minimalnih standardov človekovih pravic.
Matevž Krivic tako iz pridobljenih podatkov povsem upravičeno sklepa, da vodstvo Azilnega doma, ki uradno sodi v Sektor za azil pri notranjem ministrstvu, ljudi nezakonito odstranja iz Azilnega doma in države, se pri tem celo v uradno izdanih odločbah sklicuje na v zakonu o azilu in v temu podrejenemu zakonskemu aktu – Pravilniku Sektorja za azil - neobstoječo pravno podlago ter s tem zavaja in k nezakonitemu ravnanju spodbuja celo v te postopke vpletene policiste.
Vse bolj očitno se tako zdi, da je nekdo s samega vrha oblasti izdal navodilo, da je potrebno število prosilcev za azil v državi v čim večji meri zmanjšati. Razumljivo sicer je, da takega sklepa ni moč kar tako podkrepiti tudi s povsem konkretnimi dokazi. Toda pod na neobstoječo pravno podlago sklicujočimi se dokumenti, ki jih ima zbrane podpisnik pritožbe in zahteve za preiskavo nezakonitega ravnanja Sektorja za azil Matevž Krivic, se celo bleščijo podpisi magistra prava in vodje Sektorja za azil Matjaža Dovžana.
To pa še zdaleč ni vse. Tu je nenazadnje tudi v tem tednu v Mladini, torej javno objavljena, fotografija navodila, po katerem so obiski oseb znotraj Azilnega doma prepovedani zaradi možnosti epidemije ptičje gripe. O tem sicer ostale in za področje epidemije ptičje gripe edine pristojne inštitucije v tej državi ne vedo nič, oziroma s tem navodilom sploh niso seznanjene, kaj šele, da bi bila o tem ustrezno obveščena tudi domača javnost. Temu je sicer tako, ker o možnosti epidemije ptičje gripe med prosilci za azil in vsemi drugimi ljudmi na Slovenskem zaenkrat pač sploh še ne moremo govoriti.
Toda naposled je javno iznesenih dokazov dovolj, da lahko sklenemo, da se v policijski državi Sloveniji na posameznih primerih beguncev in prosilcev za azil s strani njenih represivnih struktur, oziroma vsaj Sektorja za azil, izvaja sistematično kršenje veljavne zakonodaje in teptanje njihovih osnovnih človekovih pravic. Tako je na potezi Ministrstvo za notranje zadeve in pristojni organi pregona ter notranjega nadzora. Sklep, da pa Slovenija tudi v vsakdanji praksi delovanja nemara le ni policijska država, bo moč umakniti in s tem tudi javno priznati zmoto, šele ko bo preiskava nezakonitih ravnanj Sektorja za azil, ki jo od notranjega ministra Dragutina Mateja, Varuha človekovih pravic, Komisije za peticije in človekove pravice Državnega zbora ter Urada za priseljevanje in begunce pri Vladi republike Slovenije, dejansko opravljena. Ter ko bodo njeni izsledki in konkretni ukrepi za odpravo tega sistematičnega nezakonitega ravnanja Sektorja za azil predstavljeni tudi širši javnosti. Čakamo.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s policijsko državo Slovenijo in sistematičnim nezakonitim ravnanjem Sektorja za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve v zobeh prispeval Tomaž Z.
Re: Policijska država Slovenija
tomazza [08/12/2005]
Da bo natančno jasno, zakaj gre ....
Matevž Krivic, Sp. Pirniče, 5. 12. 2005
Sp. Pirniče 24, 1215 Medvode
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
(osebno ministru g. Mateju)
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
DRŽAVNI ZBOR
Komisija za peticije in človekove pravic
VLADA
Urad za priseljevanje in begunce
Riharjeva 38, Ljubljana
v vednost: PREDSEDNIK REPUBLIKE
UNHCR, Miklošičeva 18, Ljubljana
AMNESTY INTERNATIONAL, Ljubljana, Beethovnova
FUNDACIJA GEA 2000, Tržaška 36, Ljubljana
PIC, Povšetova 37, Ljubljana
SLOVENSKA FILANTROPIJA, Poljanska 12, Ljubljana
PP Trbovlje
P R I T O Ž B A
IN ZAHTEVA ZA PREISKAVO
nezakonitih ravnanj Sektorja za azil MNZ
Vlagatelj v tej vlogi, ki jo pošilja na večje število naslovov, čeprav je naslovljena predvsem na MNZ, zaradi varstva osebnih podatkov ne navaja imen in drugih osebnih podatkov prizadetih oseb, ki jih zastopa kot poblaščenec v azilnem postopku. Ministrstvu za notranje zadeve je znano, za katere primere oziroma za katere osebe gre – če bo za obravnavanje te vloge zahtevalo od mene posebno pooblastilo prizadetih oseb, ga bom seveda predložil, čeprav to vlogo vlagam tudi v svojem osebnem imenu in pa kot pravni zastopnik Društva izbrisanih.
Ta vloga se ne nanaša na javnosti že znani primer Alija Berishe, kosovskega Roma, v Sloveniji nezakonito "izbrisanega" leta 1992 in iz nje nezakonito izgnanega leta 1993 – ta primer se namreč rešuje v dveh vzporedno potekajočih upravnih sporih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem in je bila nevarnost, da bi se Slovenija svoje odgovornosti nasproti temu človeku znebila z njegovo nezakonito predajo Nemčiji, trenutno preprečena s sodbo Upravnega sodišča z dne 15. novembra, ki pa še ni pravnomočna.
Ta vloga se nanaša na tri primere, kjer sem bil zaprošen za zastopanje šele v krizi, do katere je prišlo v zadnjih nekaj dneh. Zahtevam preiskavo ravnanja Sektorja za azil v teh treh primerih – ob tem pa opozarjam, da vrsta znakov kaže na možnost, da ne gre le za te tri primere, ampak za sistematično ravnanje, torej enako ali podobno tudi v drugih primerih, kar bi vestna in odgovorna preiskava morala najbrž prav tako raziskati.
1. Poskus nezakonitega izgona družine N. – in nehumano ravnanje pri tem
V sredo, 30. novembra, zjutraj ob 6h je brez kakršnekoli poprejšnje najave ali obvestila policija v Azilnem domu prebudila štiričlansko družino N. (mož, žena, 15-letni sin in 2-letna hčerka) in jih odpeljala na policijsko postajo v Trbovlje – z edinim pojasnilom, da naj bi se tam "končal azilni postopek, ki se je tam pred dvema letoma začel" – čeprav drugače noben član družine N. s Trbovljami ni povezan v nobenem smislu. Na telefonično poizvedovanje sem na PP Trbovlje zvedel, da tam pravkar proučujejo sodbo Vrhovnega sodišča, ki naj bi bila podlaga ali povod za vse to, da pa ugotavljajo, da je v sodbi izrecno prepovedan izgon ("odstranitev tujca") dveletne hčerke, na katero se ta sodba nanaša – in sicer zato, ker ta ukrep ni bil izrečen tudi drugim trem članom družine (katerih prošnje za azil so bile že pred dvema letoma zavržene, hčerka pa se je šele rodila v Ljubljani tri mesece kasneje in je zato azilni postopek zanjo tekel posebej), družine pa ni dovoljeno ločevati.
Glede na to so se na PP Trbovlje, kamor je bila družina (ob 6h zjutraj, brez najave!) pripeljana z očitnim namenom, da bi jih od tam takoj "odstranili iz Slovenije", odločili drugače in so družino odpeljali nazaj v Ljubljano v Azilni dom. Tam sem jih pričakal okrog 10.30. Za pravno državo sramotno, namreč popolnoma in očitno nezakonito ravnanje, začeto že zjutraj (pri čemer pa gre policistom kot neposrednim izvajalcem samo zahvala za korektno in prijazno ravnanje znotraj zaukazanega postopka) se je nato nadaljevalo in še stopnjevalo pred vhodom v Azilni dom. Varnostniki pri vhodu namreč "po višjem ukazu" članov družine N. niso smeli spustiti niti skozi vhodna vrata (v sprejemnico oziroma čakalnico pri vhodu), ampak smo bili prisiljeni uro in pol, morda več, stati pred vrati na dokaj hudem mrazu, tudi dveletni otrok. Šele po več kot eni uri (točno se ne spominjam) so otroka končno le spustili na toplo.
Čeprav o odstranitvi iz Azilnega doma družini ni bilo izdano nikakršno sporočilo, kaj šele odločba, proti kateri bi se lahko pritožili, in čeprav jih je nazaj v Azilni dom pripeljala policija, so tam na to reagirali že skoraj histerično in o povratku družine v njihovo sobo v Azilnem domu niso hoteli niti slišati – očitno jih zato niti v preddverje (na toplo) niso hoteli spustiti, da ne bi (ob očitnih simpatijah personala Azilnega doma za prizadete) ti potem morda preprosto odšli v svojo sobo. Nepripravljenost za kakršenkoli pogovor bodisi s prizadetimi bodisi z menoj kot njihovim zastopnikom se je še povečala, ko mi je nekomu od inšpektorjev vendarle uspelo povedati, da po posvetovanju s prizadetimi zahtevam postopek za vložitev ponovne prošnje za azil – naj si kar izbrišemo iz glave, da bi na ta način lahko spet prišli v Azilni dom.
Policisti iz Trbovelj so nato dobili nalog, da družino odpeljejo v Center za odstranjevanje tujcev (COT) v Postojno, čemur sem ugovarjal, sklicujoč se na to, da gre za ljudi, ki jim svoboda ni bila odvzeta. Kot sem že prej napovedal, sem jih s svojim avtomobilom odpeljal podat prošnjo za azil na bližnjo PP Vič, kamor sta nas svojim avtomobilom spremljala tudi policista iz Trbovelj. Po precej dolgem čakanju, ki je bilo očitno potrebno zaradi dogovarjanja, kdo in kako naj ta postopek izpelje, je na moje presenečenje potem (zelo hitro in zelo korektno) ta postopek izpeljal policist iz Trbovelj, ne policisti PP Vič, čeprav z žigom PP Vič. Na koncu postopka je izjavil (ne vem, ali je to tudi kje uradno zabeleženo), da je glede na neprimernost nastanitve otroka v COT (ali nekako tako) odločil, da si družina sme sedaj sama poiskati prebivališče v Ljubljani, kot je želela (najprej pri najstarejšem sinu, ki živi že leto in pol z ženo in sinom v Tomačevem). Za to in za celotno korektno ravnanje smo se mu lepo zahvalili in odšli.
Odšli so nekaj pojest v bližnji Interspar, jaz pa domov – že med kosilom pa me je presenetilo njihovo telefonsko sporočilo, da jih pa sedaj po telefonu isti policist iz Trbovelj poziva, naj se zglasijo v Azilnem domu. Ko sem vest preverjal po telefonu pri inšpektorjih v Azilnem domu, so mi povedali, da se družina lahko takoj vrne v svojo sobo – in da bo običajno zaslišanje ob začetku azilnega postopka naslednji dan ob 9. uri, ob moji navzočnosti.
Iz navedenih podrobnosti o poteku dogajanja na ta kritični dan sklepam, da je vodstvo Sektorja za azil (iz meni neznanih razlogov):
- najprej hotelo popolnoma nezakonito in tudi brez vsake odločbe prizadete spraviti ven iz Azilnega doma in tudi iz države,
- da je pri tem zlorabilo oziroma zavedlo policiste iz Trbovelj,
- da ti nezakonitim napotkom niso sledili, ampak so ravnali razumno, humano in zakonito,
- da so bili nehumani postopki (nenapovedano policijsko bujenje ob 6h, puščanje na mrazu itd.) posledica tega, da je vodstvo Sektorja za azil očitno "izgubilo glavo" in ravnalo popolnoma nerazsodno,
- in da se je na koncu (morda pod vplivom policistov iz Trbovelj, ki so to odločitev prizadetim tudi sporočili!) postopek spet vrnil v zakonite okvire, zaslišanje naslednji dan je bilo spet normalno in korektno itd.
Gornje so seveda samo moja sklepanja – toda dogajanje tega dne je bilo tako nenavadno, predvsem pa v svojem prvem delu tako očitno in tako grobo nezakonito, da zaradi tega vlagam to pritožbo in zahtevo za preiskavo na Ministrstvo za notranje zadeve, od drugih treh naslovljencev pa pričakujem ustrezno sodelovanje pri tem v skladu z njihovimi vlogami v sistemu. Ker ne vem, kakšne vrste preiskavo lahko minister v takem primeru odredi in kdo naj bi jo izvedel, prosim za odgovor na to vlogo oziroma za sporočilo, ali in kdaj bo predlagana preiskava opravljena in, če bo, kdaj in kako bom obveščen o njenih rezultatih, kakor tudi, ali bo v primeru potrditve navedb in ocen v tej vlogi o rezultatih preiskave obveščena tudi javnost.
2. Poskus nezakonite premestitve v Azilni dom
Paradoksalno: v sredo so družino N. hoteli izgnati iz Azilnega doma in iz države, nato so (glej zgoraj) popustili in v četrtek normalno in korektno opravili zaslišanje ob sprejemu ponovnih prošenj za azil, v petek pa so najstarejšega sina, ki že leto in pol živi v Ljubljani samostojno s svojo novo družino (poročen s slovensko državljanko!), hoteli proti njegovi volji ločiti od njegove družine in ga namestiti v Azilnem domu – od koder so njegovega očeta in mater z dvema otrokoma dva dni prej poskušali nezakonito odstraniti! (Poskus ni uspel, ker sem kot njegov zastopnik to kategorično odklonil.)
Ta poskus nezakonitega ravnanja ima v primeri s tistimi iz gornje 1. točke sam po sebi seveda neprimerno manjšo težo – v povezavi z naslednjo (3.) točko pa morda kaže na to, da to zadnje ravnanje ne pomeni kakšnega prav proti družini N. usmerjenega šikaniranja, ampak zgolj enega od poskusov "rutinskega" uveljavljanja neke nove, seveda popolnoma nezakonite "politike" vodstva Sektorja za azil (ukinjanja pravice prosilcev za azil, da živijo, kjer hočejo – omejitve gibanja jim je mogoče izreči samo v primerih iz 27. člena Zakona o azilu). Koliko takih "rutinskih" poskusov nezakonitega ravnanja nasproti prava neukim prosilcem za azil brez ustreznega pravnega zastopstva je pa medtem morda že uspelo?
S to vlogo predlagam oziroma zahtevam preiskavo tudi v tej smeri.
3. Nezakonit "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu" družini Š.
Podpisani je bil seznanjen s to zadevo šele v petek, 2. decembra, okrog poldne v recepciji Azilnega doma, ko se je družina Š. v obupu obrnila nanj za pomoč, soočena z (nezakonito) grožnjo v dopisu z dne 10. novembra, da morajo najkasneje 2. decembra opustiti svoje (zakonito) prebivanje pri sorodnikih v Ljubljani in se naseliti v Azilnem domu – v nasprotnem primeru pa bo "Sektor za azil Vaše ravnanje obravnaval v smislu samovoljne zapustitve Azilnega doma oziroma Vašega odstopa od prošnje za azil". Take grožnja v primeru zgoraj pod 2. ni bila izrečena, najbrž zaradi takojšnjega opozorila pravnega zastopnika stranke na popolno nezakonitost takih zahtev – ta primer (pod 3.) pa vodi k sklepu ali vsaj sumu, da se v drugih primerih tako nezakonito ravnanje skuša uveljavljati. Predlagam preiskavo, ki naj ugotovi, v koliko primerih je bil ta nezakoniti ukrep poskušan ali celo uveljavljen – in odreditev ukrepov, s katerimi naj se storjene nezakonitosti in njihove posledice takoj odpravijo.
Zoper upravni akt (dopis Sektorja za azil z dne 10. 11. 2005), s katerim se je gornje skušalo uveljaviti nasproti družini Š., podpisani (po pooblastilu družine Š.) danes vlaga tožbo na Upravno sodišče – in tu navaja nekatere dele iz obrazložitve te tožbe:
Pravica prosilca za azil do bivanja "na zasebnem naslovu" ni vezana na nikakršno odobritev Sektorja za azil – kvečjemu, enako kot za vse druge stalne ali začasne zakonite prebivalce Slovenije, na odobritev kakšnega drugega organa, po drugih predpisih. V skladu z 32. členom Ustave (svobodna izbira prebivališča) prosilcem za azil to pravico izrecno priznava tudi 43. člen Zakona o azilu – in v skladu s tem sta tudi ustrezni, na to nanašajoči se določbi 44. in 45. člena Zakona o azilu.
Izpodbijani akt (podpisan od vodje Sektorja za azil, ki je magister prava!) se pri tem preklicu protipravno sklicuje na 7. člen Pravilnika, čeprav bi tudi manj izobraženim izvajalcem zakonov na MNZ moralo biti znano, da lahko podzakonski predpisi določajo samo način izvrševanja v zakonu določenih pravic in obveznosti pravnih subjektov, ne morejo pa samostojno takih pravic in obveznosti vzpostavljati. Tudi če bi 7. člen Pravilnika Sektorju za azil dajanje (in preklicovanje) pravice do bivanja zunaj Azilnega doma dovoljeval, bi bilo to nezakonito in bi MNZ moralo take očitno nezakonite določbe pravilnika spremeniti – na tem temelječi upravni akt pa bi kot nezakonit seveda lahko odpravilo šele sodišče v upravnem sporu.
Toda v tem primeru je nezakonitost še hujša – Sektor za azil si namreč pri takem odločanju samovoljno in protipravno jemlje pravico, ki mu je niti Pravilnik ne daje.
V 7. členu je jasno določeno, da "se prosilec za azil lahko nastani drugje, če to sam želi in ima za to možnost." Nadaljnja dva stavka v 1. odstavku 7. člena Pravilnika urejata samo način izvrševanja te pravice, izhajajoče že iz 43. člena Zakona o azilu – kakšne dokumente mora prosilec v tem primeru Sektorju za azil predložiti, ne da bi bilo to določeno kot pogoj za uresničevanje zakonske pravice (če bi bilo, bi bila taka določba pravilnika očitno nezakonita). Nepredložitev teh dokumentov bi morda lahko pomenila prekršek ali bi imela kakšne druge sankcije, ni pa nikakršne zakonske podlage za odvzem pravice do bivanja "na zasebnem naslovu" niti v primeru nepredložitve omenjenih dokumentov in še manj v tem konkretnem primeru, ko je bila pa ta nastanitev celo že uradno odobrena (in sedaj samovoljno in protipravno preklicana).
...
Vrhunec grobe in povsem neverjetne nezakonitosti pa je seveda zadnji odstavek izp. akta, ki tožniku (in družini) grozi takole: "V primeru, da se do 02.12.2005 ne boste zglasili na navedenem naslovu, bo Sektor za azil Vaše ravnanje obravnaval v smislu samovoljne zapustitve Azilnega doma oziroma Vašega odstopa od prošnje za azil v RS".
Grožnja je seveda brez vsake zakonite podlage. Po 42. členu Zakona o azilu se prošnja šteje za umaknjeno le v primeru, če prosilec organa ne obvesti o spremembi naslova in mu zato vabila kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti (tretja alineja 1. odstavka), ali pri prosilcu, ki je nastanjen v azilnem domu, če je samovoljno zapustil azilni dom za več kot tri dni (peta alineja 1. odstavka).
Podpisani pooblaščenec je sicer zadnja tri leta, odkar se ukvarja s problematiko izbrisanih, že mnogokrat doživel in celo na lastna ušesa slišal, kako uradniki na upravnih enotah zavajajo prava neuke stranke s sklicevanjem na to, kako da od strank zahtevajo le to, kar zahteva zakon – in kako od teh svojih ukoreninjenih navad ne znajo odstopiti niti v primeru, ko se pred njimi znajde prava vešča oseba (npr. bivši ustavni sodnik), ki ji potem na vprašanje, kateri zakon tako določa in kje, seveda ne znajo odgovoriti ali pa se sklicujejo na kakšne podzakonske akte, običajno celo narobe razumljene. Da si tako ravnanje dovoljuje celo vodja Sektorja za azil MNZ, povrhu še magister prava, pa presega vse, kar bi človek pričakoval v pravni državi, ki naj bi leta 2008 celo prevzela predsedovanje Evropski uniji.
V pričakovanju hitrega odgovora oziroma sporočila, za kakršnega sem zaprosil na koncu 1. točke te vloge, vas lepo pozdravljam.
Matevž Krivic
odgovori >>