Torkov večer so v Arhitekturnem muzeju na Fužinah odprli razstavo, posvečeno slovenskemu arhitektu Maxu Fabianiju. Razstava, naslovljena, Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel, odkriva Fabianijevo življenje, ki je stopilo iz plemiškega udobja v skupni korak s slehernim človekom . Za zasnovo in postavitev razstave so poskrbeli Janez Koželj, profesor s Faklutete za arhitekturo in Tina Jazbec z Natašo Dolenc, iz Ustanove Max Fabiani, s Štanjela.
Torkov večer so v Arhitekturnem muzeju na Fužinah odprli razstavo, posvečeno slovenskemu arhitektu Maxu Fabianiju. Razstava, naslovljena, Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel, odkriva Fabianijevo življenje, ki je stopilo iz plemiškega udobja v skupni korak s slehernim človekom . Za zasnovo in postavitev razstave so poskrbeli Janez Koželj, profesor s Faklutete za arhitekturo in Tina Jazbec z Natašo Dolenc, iz Ustanove Max Fabiani, s Štanjela.
Maks je bil rojen pred sto štiridesetimi leti v bogati veleposestniški rodbini, Fabiani, iz Kobdilja na Krasu. V lasti so imeli večino zemlje v okolici vasi. Sloveli so po pridelavi vina Pikolit, bogateli pa zato, ker so imeli v lasti enega redkih vodnih virov, ki poleti ni presahnil. Člani njegove družine so zasedali pomembne položaje v upravnih službah in vojski. Potem, ko je maturiral na ljubljanski državni realki, se je odločil za študij arhitekture na Tehnični visoki šoli na Dunaju. Dobro akademsko delo in odlični projekti so bili leta tisoč devetsto dva, potrjeni z doktoratom iz tehničnih ved, nakar ga imenujejo še za izrednega profesorja. Leta tisoč devetsto sedemnajst ga izvolijo za rednega profesorja Arhitekturne kompozicije na dunajski univerzi. Zdelo se je, da je Fabianijeva življenjska pot jasno začrtana.
Na otvoritvi nam je svoje poglede na Fabianija zaupal direktor Arhitekturnega muzeja, Peter Krečič.
/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
CD peter karba: Fabiani 1, l = 1’26”
/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Pravtako se je opredelil do širšega pomena Fabianijevega ustvarjanja, in prenesel njegov nazor v današnji čas.
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////CD peter karba: Fabiani 2, l = 1’16”
/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
In glej kako se v strup sprevrača, vse, kar srce si sladkega obeta. Ali vemo koga slavimo? Lahko smo kritični do teh, ki spomenik postavljajo, kot tudi do njega, čigar podoba se kleše vanj. Ostanimo pri njemu, tem v opomin.
Leta tisoč osemsto petinšestdeset, v letu njegovega rojstva, še ni preteklo dosti vode, odkar se je leta tisoč osemsto oseminštirideset ukinil fevdalni red. Sploh na suhem Krasu ne. Fabiani se je rodil v čas, ko je njegova družina še vedno imela velik vpliv, je pa bila v političnem smislu, deprimirana. Fabiani se je pehal za ugledom, a takšne slave kot njegovim prednikom, mu ni več nihče priznaval. Ali lahko razumemo njegovo vrnitev na Kras kot željo po vladanju, dokaz superiornosti in izjemnosti njegove rodbine? Ali je res plemenito, da se je odrekel profesuri in šel v domačo vas skicirat svinjake in ognjišča, ali pač, samo za neumorno strast do tega, da bi upravljal življenje drugega? Ali ga je res skrbelo za malega človeka, ko pa je vendar bil župan mesta Štanjel deset let, v času, ko se je na tem ozemlju izvajal fašistični genocid nad najmanjšimi, nad Slovenci.
In ljudje bodo rekli, da ni primerno soditi delo umetnika skozi politično prizmo. Prav. Ne sme pa ostati spregledano.
Recenzijo je pripravil Peter Karba.
Komentarji
komentiraj >>