ko ljudska viža iz izvirnega terenskega posnetka zdrsne v skoraj nerazpoznaven nov aranžma. V oddaji analiziramo tri verzije šaltina Ti si ljuba moja, istrskega plesa, ki sodi v bogat repertoar tamkajšnje violinske glasbe.

»Hibridnost je postmoderna vrsta avtentičnosti« je pred časom zapisala mlada slovenska etnologija Katarina Juvančič v enem redkih prispevkov, ki temeljito analizirajo delo glasbenikov na področju poustvarjanja slovenske ljudske glasbe. Izvirnost avtorskega izraza, inovativni načini kombiniranja različnih glasbenih žanrov, prilagajanje sodobnim načinom konzumacije godb, trendom in navsezadnje trgu so močno zrelativizirali nekdanja prizadevanja folk glasbenikov. Ti so gojili substancialistično različico koncepta avtentičnosti in si prizadevali ljudsko glasbo v čimbolj pristni obliki prenesti na koncertni oder. A navkljub težnji po nepotvorjenosti se je tudi pri njihovem prenosu ljudske glasbe v novo koncertno okolje zgodilo marsikaj nepredvidljivega, kar je domnevno pristno ljudsko glasbo pretvorilo v povsem novo obliko.

Primer, ko ljudska viža iz izvirnega terenskega posnetka zdrsne v skoraj nerazpoznaven nov aranžma, bomo danes ponazorili z šaltinom, istrskim plesom, ki sodi v bogat repertoar tamkajšnje violinske glasbe. Gre za napev Ti si ljuba moja, ki ga je Marinu Kranjacu zaigral znan in cenjen, od rojstva slep violinist Anton Klarić iz vasi Bregi pri Vrhu, nad mestom Buzet v Istri. Gre za staro avstro-ogrsko vižo, ki se je z Dunaja razširila po vsem svetu in mnogokje utonila v pozabo. Poleg istrske različice, ki ji bomo prisluhnili čez nekaj trenutkov, se je - verjetno prek evropskih izseljencev – do danes ohranila še ameriška različica, ki jo poznamo pod imenom Buffalo Girls.

Anton Klarić: Ti si ljuba moja, 0:36, posnetek iz zasebne zbirke Marina Kranjaca.

Zapisovalec te viže Marino Kranjac, ki je eden največjih poznavalcev istrske violinske glasbe pri nas, je skupaj z etnomuzikologom Dariem Marušičem v začetku 90-ih let naredil prvo rekonstrukcijo šaltina Ti si ljuba moja in ga priredil za svojo zasedbo Pišćaci. V njej je igral skupaj z basistom in harmonikašem Emilom Zonto, na posnetkih zasedbe pa je z različnimi inštrumenti sodeloval tudi Dario Marušić. Pri priredbi so glasbeniki upoštevali splošni slog igranja zasedb dveh violin in malega basa oz. bajsa, ki je doma v severni Istri: preprosto basovsko linijo, spremljavo na drugi violini (t. i. 'viulin kompanjemento'), postavitev obeh violinskih glasov, okraske na prvi violini, hiter tempo igranja in podobno. Dodali so dvojezično pihalo, po vsej verjetnosti v G uglašen cornamuse.

Ti si ljuba moja, 2:56, iz kasete Pišćaci, PRO AREA, 19??

Za konec oddaje Cigule migule bomo prisluhnili še drugi priredbi viže Ti si ljuba moja, ki sem jo napisal sam za zasedbo Tolovaj Mataj. Čeprav je melodija prepoznavna, jo od bolj tradicionalne priredbe Pišćacev loči nekaj pomembnih značilnosti: uporabljali smo le eno violino, part klarineta, ki v aranžmaju igra drugi glas, je napisan na novo in se precej razlikuje od tradicionalnih načinov vodenja vzporednih glasov; basovska linija je bolj zapletena; vižo poleg tradicionalnih tonalitet D in G-dur odigramo še v C-duru, navsezadnje pa so poudarki na melodiji taki, kot bi jih odigrali ljubljanski »ljudski« godci, ki jim manjka primorski občutek za lahkoten glasbeni flow.

Ti si ljuba moja, 2:39, iz Tolovaj Mataj: Stare in bradate (Sanje, 2003 )

Oddajo je pripravil Peter Kus.