Torek, 13. 12. 2005
Erik
Vojna v Iraku, ki praznuje svojih nečastnih 1000 dni, v celotni srhljivi podobi prikazuje vse prevare današnje dobe laži in iluzij. Tisti, ki narekujejo ter vodijo to vojno, so že tolikokrat razglasili njen konec, da je to do danes postala rutina. Najprej je konec večjih vojaških operacij razglasil ameriški predsednik Bush prvega maja 2003. Potem so v Beli hiši razglašali njen konec po uboju Husseinovih sinov, aretaciji Husseina in po predaji oblasti iz rok okupacijskih sil pod vodstvom civilnega upravitelja Paula Bremmerja v roke Iračanov. Toda oborožen upor je še naprej naraščal iz meseca v mesec. Po krvavi invaziji na uporniško mesto Faludža je Bush oznanil, da je hrbtenica uporniškega gibanja zlomljena, po prvih parlamentarnih volitvah pa, da je demokracija premagala skrajneže. Toda vojna se kljub številnim razglašenim zmagam nadaljuje.
Vojna v Iraku, ki praznuje svojih nečastnih 1000 dni, v celotni srhljivi podobi prikazuje vse prevare današnje dobe laži in iluzij. Tisti, ki narekujejo ter vodijo to vojno, so že tolikokrat razglasili njen konec, da je to do danes postala rutina. Najprej je konec večjih vojaških operacij razglasil ameriški predsednik Bush prvega maja 2003. Potem so v Beli hiši razglašali njen konec po uboju Husseinovih sinov, aretaciji Husseina in po predaji oblasti iz rok okupacijskih sil pod vodstvom civilnega upravitelja Paula Bremmerja v roke Iračanov. Toda oborožen upor je še naprej naraščal iz meseca v mesec. Po krvavi invaziji na uporniško mesto Faludža je Bush oznanil, da je hrbtenica uporniškega gibanja zlomljena, po prvih parlamentarnih volitvah pa, da je demokracija premagala skrajneže.
Toda vojna se kljub številnim razglašenim zmagam nadaljuje. V končni analizi je pravzaprav jasno, da so vsi ti politični triumfi ter vojaški dosežki le papirnati zmaji, spektakelska pretiravanja, zavita v slavnostne govore o demokraciji in svobodi. Na primeru iraške vojne lahko redno spremljamo dokaze o tem, kako mediji konstruirajo realnost okoli nas. Konstruirajo jo seveda lahko, toda spremeniti je ne morejo. In medtem ko Bush razlaga v kamere, da so ameriški državljani zaradi posega v Iraku danes varnejši, tam umreta povprečno dva ameriška vojaka na dan, na deset tisoče pa jih doma še čaka na vpoklic v vojno.
Kritiki ameriške okupacije Iraka jo najraje primerjajo z vietnamsko vojno, kar je resnici na ljubo najlažje, vendar hkrati tudi zelo precizno. V Vietnamu so se Američani borili proti komunizmu, v Iraku se bojujejo proti terorizmu oziroma to je vsaj glavni izgovor zadnje čase. In kakor vietnamska tudi iraška afera ne bo kratka, kar je še do nedavnega zatrjeval podpredsednik Dick Cheney. Po lastnih podatkih je ameriška vojska v zadnjih operacijah v sunitskih predelih ubila nekaj sto ljudi. To bo vojno zgolj podaljšalo. S tem, ko ubiješ enega domnevnega gverilca, ustvariš pet pravih. Dokaz za to je Palestina.
Iraško vojno se da bolje kot z Vietnamom primerjati s sovjetsko okupacijo Afganistana, ki je trajala od leta 1980 do 1989 in v kateri so mudžahedini z gverilskimi metodami povsem sesuli rusko armado ter pripomogli k padcu sovjetskega imperija. Da stare lekcije niso pozabljene, je jasno oznanil vodja al Kaide Osama bin Laden, ki je na videoposnetku četrtega oktobra lani sporočil: 'Nadaljevali bomo našo politiko v Iraku, ki bo privedla do bankrota Amerike.'
Američani bodo vojno izgubili. Sramoten umik vojske iz Iraka bodo lahko omilili le na en način. K umiku jih bo morala pozvati vlada v Bagdadu, ki bo navedla izgovor, da so njene vojaške sile dovolj usposobljene, da lahko same skrbijo za varnost v državi. Toda tudi to bo zapleteno. Že sedaj so se namreč v vladno vojsko infiltrirali pripadniki šiitskih paramilic, ki izvajajo načrtne poboje sunitov. V naslednjih letih bo infiltracija popolna tudi v oficirskih kadrih, s čimer bo zagotovljena podlaga za državljansko vojno. Bivši ameriški predsednik Jimmy Carter ugotavlja, da se Američani nikoli ne bodo mogli v celoti umakniti iz Iraka. Doslej je tam umrlo 2146 ameriških vojakov, 16 tisoč pa jih je bilo ranjenih. V naslednjih letih se bo ta številka pomnožila za nekajkrat, medtem ko bo število mrtvih Iračanov doseglo okoli pol milijona.
Protivojno gibanje v Združenih državah bo v prihajajočih letih redno polnilo naslovnice časopisov, kar pomeni, da bo prestol v Beli hiši leta 2008 najverjetneje zasedel predstavnik demokratske stranke. To pa nikakor ne pomeni, da bo vojne potem konec. Noben ameriški predsednik se noče vpisati v zgodovino kot tisti, ki je izgubil vojno. Tudi zaradi tega je na primer vietnamska afera trajala osem let. S porazom v Iraku se bo vpliv Združenih držav na Srednjem vzhodu in tudi v svetu drastično zmanjšal. Govoriti o koncu ameriškega imperija je nekoliko naivno, je pa zagotovo, da bo ta vojna Ameriko finančno izčrpala in jo oslabila na mednarodnem diplomatskem prizorišču.
Glavna zapuščina iraške vojne bo povečanje obsega mednarodnega terorizma. Al Kaido so na primer formirali mudžahedini po pregonu sovjetskih sil iz Afganistana, ki so se odločili, da bodo svoje božje poslanstvo usmerili v ustanavljanje islamskih držav – z vojaškimi sredstvi, seveda. Irak bo še naprej skrbel za rekrutacijo tisočih bodočih teroristov, ki bodo po vojni usmerili svoj gnev proti po njihovem mnenju izdajalskim režimom v Savdski Arabiji, Egiptu, Jordaniji, Siriji, Pakistanu in tako naprej. Pričakujemo lahko tudi več terorističnih dejanj v Čečeniji, Afganistanu, Indoneziji in drugod po svetu. Kakršne koli teorije že razvijamo o nadaljnjih dogodkih v Iraku in njihovih globalnih posledicah, vse vodijo v eno dejstvo – da je Bush z invazijo na Irak odprl Pandorino skrinjico, ki se je dolgo časa ne bo dalo zapreti. Prihodnost bo to dokazala.
ODPOVED: Komentar je spisal Erik.
Komentarji
komentiraj >>