Petek, 16. 12. 2005
Nesha
Novembra letos se je izvalil že drugi plošček mlade in entuziazma polne skupine Moveknowledgement, imenovan Ant People. Na njem srečamo enajst energičnih komadov, ki ves čas poplesujejo v kontinuiranem ritmu, ob tem pa se nenehno preobražajo v različne plesne in manj plesne žanre. Grupo sedaj sestavlja osem članov... (v celoti...)
Radio Študent
Tolpa bumov
petek, 16. 12. ob 19-ih
piše: Neža
MOVEKNOWLEDGEMENT, Ant People (Kapa Records 2005)
*Novembra letos se je izvalil že drugi plošček mlade in entuziazma polne skupine Moveknowledgement, imenovan Ant People. Na njem srečamo enajst energičnih komadov, ki ves čas poplesujejo v kontinuiranem ritmu, ob tem pa se nenehno preobražajo v različne plesne in manj plesne žanre. Grupo sedaj sestavlja osem članov; prepoznavni ženski vokal pripada Sandri Tomovič, ki da vsej zadevi malo zamaknjenosti in prijetne žametnosti, kar se bržkone izkaže za nepogrešljivo. Ob njej nas iz ospredja spremljajo značilni raperski vpadi tekstopisca N'Toka, ki ima vedno precej povedati in zna hkrati to storiti na kratko. Njegove jezične akrobacije podžgejo glasbo z uporniško vnemo in ji doprinesejo nekaj teže z umestnimi in času prikladnimi besedili, kar je v naših krajih, priznajmo si, redkost sploh v plesni muziki. Kitarist Uroš Wienberger ali na kratko Wein je tisti, ki je zamesil komade na tej novi plati - ali pa vsaj njihovo ogrodje - za vsem tem pa stoji še močna ritem sekcija, ki jo sestavljata David Cvelbar na bobnih in Dejan Slak na basu. To zvočno gmoto, ki skrbi za groove in migljajoči pulz, nato obarvajo klaviaturist Miha Šajina, ki se poigrava z ustreznimi zvokci in mestoma zapolni spekter z rhodesom (izg.: roudsom), ki seveda ne sme manjkati pri taki ritmotvorni zadevi. Ob njem pa se oglašata še Gregor in Mitja Turk, ki s pozavno in saksofonom malo pojazzirata ali odpeljeta veselo sondo v bolj akustične galaksije.
Glede na prejšnji album, prvenec Sun Sun, se je zvok precej spremenil. Predvsem je bolj zamaknjen vase, čist in umirjen in ne toliko v uho vpijoč. To da hkrati tudi občutek večje zrelosti in izraznosti, poleg tega ga je težje popredalčkati, kar je kvečjemu dobro, saj kaže, da si skupina ustvarja svoj lastni zven, pri čemer ji pomaga tudi novi producent Jani Mujič. Nasploh je njihova muzika težko opredeljiva zato, ker ves čas neumorno miga. Basovska linija ustvarja potovalni funky filing, melodije na pihalih pripovedujejo jazzovske zgodbice, ki se lepo poklapajo z raperskim vokalom in bobni. Včasih se začnejo po reggaejevsko prestopati ali poskočijo v ska ritmih, spet drugič postanejo v nežnih, s kitaro podloženih napevih ali pa zažagajo v stilu Beasty Boysov ali Rage-ov. Ne manjka niti soulovskih in hip-hop elementov, vendar se vsi ti stili odvijajo dinamično kot mimobežne pokrajine in ne kot kaj oprijemljivega in trajnega. Vsem komadom pa je lasten plesni groove, ki ga vztrajno peljejo s seboj kot rdečo nit.
Gre skratka za muziko, ki z lahkoto zaziba vsako nogo in poživi tudi poznavalsko in razvajeno uho. Zaradi žanrske razprtosti ji uspeva pridobivati vse širši spekter publike in to na srečo ne samo slovenske – pred promocijsko turnejo ob izdaji tega albuma so namreč nastopili tudi v Franciji. Vsekakor si zaslužijo prestopiti okvire slovenske glasbene scene, pri čemer lahko upamo, da jih bo njihova medplanetarno glasbena odprava vodila še naprej v svojo lastno smer, k čimbolj izvirnemu slogu s še bolj pospešeno sintezo glasbenih žanrov in novim (so)zvočnim dogodivščinam naproti.
Pripravila Neža.
Komentarji
komentiraj >>