Sobota, 24. 12. 2005
jasna
Avstralski trio se na njihovem sedmem albumu predstavi z resničnim presežkom duše in stila, v novi, drugačni luč! Prvič v zgodovini benda bomo na albumu slišali tudi glasove - prispevka Chan Marshall (Cat Power) ter Sally Timms (Mekons), izvedeli pa bomo tudi, kako zveni v priredbi trojice The Zither Song muzikaša Lajka Felixa... Z albumom Cinder je Dirty Three, čeprav z istimi stalnicami, uspelo razpreti še neodkrita obzorja svojega zvoka ter kaže, da v 14 letih obstoja, še zdaleč niso vse povedali...
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV, sobota, 24. december 2005
Dirty Three: Cinder (Touch And Go, 2005)
*Album Cinder je že sedma zvočna inkarnacija Dirty Three, enega izmed najbolj cenjenih avstralskih izvoznih izdelkov. Nejevernemu Tomažu, ki bi morda podvomil v kreativne zmožnosti violinista, kitarista in bobnarja, ki, vsaj v tej zasedbi, tekom 14 let preigravajo izključno instrumentale, bo tokrat trojica odgovorila z verjetno do sedaj kvalitativno in kvantitativno najrazkošnejšim albumom.
Spodbuda za Cinder se je pojavila tekom minulega poletja, ko so glasbeniki, ki imajo prebivališča na treh različnih kontinentih - Warren Ellis v Parizu, Mick Turner v Melbournu ter Jim White v New Yorku - zopet začutili, da je napočil čas za skupno ustvarjanje novih zvokov. Člani skupine imajo kljub prostorski razdalji, vključenosti v druge glasbene projekte ter trem življenjem, katerih zasedba Dirty Three v resnici ni del vsakdana, še vedno odlične ideje, kar veseli tako njih same kot tudi poslušalce.
Album Cinder, spočet med vajami v kleti neke hiše na obali avstralskega zaliva Sutherland, kaže, da v kontekstu specifičnih nastankov vsake izmed plat Dirty Three ni nobena izjema. Po dveh tednih vaj ter zbiranja idej se je število potencialnih pesmi za nov album povzpelo skoraj na 40. Presežek ponudbe je bilo treba zmanjšati in tako so glasbeniki posneli v studiu 25 komadov, v novo glasbo »umazane trojice« pa je tokrat zapletel svoje roke producent Casey Rice, znan prek sodelovanj s Tortoise, Liz Phair in Gastr del Sol.
Ravno v tej informaciji lahko zasledimo razloge, zakaj ima novi album različno barvitost od predhodnih. Pri snemanju plat je bila, zaradi večje verodostojnosti oz. čimbolj jasnega orisa njihovih koncertnih nastopov, dosedanja tradicija Dirty Three, da odigrajo vse pesmi v živo. Tokrat so se z Riceom odločili za snemanje vsakega posameznega sloja zvoka posebej. Potemtakem ne preseneča, da imamo na novem albumu opravka z zajetnim instrumentarijem, ki ga premorejo Ellis, Turner in White. Tako poleg triadne stalnice glasbil, ki jih uporablja skupina, zasledimo na novem ploščku tudi kombinacije z basom, violo, mandolino, irskim buzukijem, orglami, klavirjem, akustično kitaro ter celo z dudami, ki jih je pri izjemnem komadu Doris odigral Mark Saul.
Če vemo, da Dirty Three nikoli ni zanimalo pretirano strukturiranje stvari, se nam bo njihov novi pristop zdel protisloven, a sam Ellis razlaga, da so ravno v tej točki v času hoteli raziskati, kakšno podobo bi imeli njihovi zvoki skozi tovrstno studijsko obravnavo. Takšen korak si pa lahko privoščiš šele, ko imaš za sabo zgodovino in izkušnje. Dirty Three imajo nedvomno oboje ter se ne bojijo tveganj.
To so dokazali tudi s presedanom v zgodovini svojih studijskih albumov. Prvič se na albumu Dirty Three pojavijo glasovi. Pri komadu Feral gre za prispevek Sally Timms, pevke skupine Mekons, komad Great Waves pa je brezhibna kombinacija tria s Chan (izg.: šon) Marshall, znane kot Cat Power, ki je prispevala tudi besedilo. Instrumentalno avtorstvo edine pesmi, ki ni zrasla na zelniku Dirty Three pa pripada kar Lajku Felixu, znanemu madžarskemu violinistu. Glede na Ellisovo nagnjenost za glasbena sodelovanja s številnimi somislečimi odločitev za priredbo Felixovega komada Zither Player z njegovega prvega albuma ne bo zvenela toliko neobičajno.
In če že violinist Warren Ellis, kitarist Mick Turner ter bobnar Jim White v osnovi preigravajo tisto, kar lahko označimo kot post-rock, je ta v njihovem primeru precej drugačen, atipičen, hkrati pa kljub spremembam smeri zmeraj prepoznaven. Na albumu Cinder gre namreč še zmeraj za isto postrokovsko podlago s folkovskimi elementi ter folkovskim pridihom. Tokrat pa ni zaslediti dirtythreejevskih dramatičnih epopej, kakršnih smo vajeni iz predhodnih plat. Začutili bomo tudi nasplošen upad klasične klimaktičnosti skupine, a nam bodo zato postregli s kar devetnajstimi gladko se prelivajočimi kratkimi skladbami, ki jih krasi izjemna poetičnost, čustvenost, strast in tudi zrel spokoj, čeprav bi morda imelo smisel z drugega dela plošče odstraniti nekatere počasnejše komade.
Kot celota deluje Cinder kot zvočna podlaga za koščke mozaika, ki jih ustvarja življenje posameznika, kot soundtrack za introspektivne prebliske vsakdana. S to plato so Dirty Three definitivno pokazali, da imajo še marsikaj za povedati in dosegli so tudi tisto, kar sami vedno potrebujejo vsakič po zaključku snemanja novega albuma: to je občutek narejenega koraka v novo smer.
Cinder so Dirty Three posvetili njihovemu dolgoletnemu prijatelju Micku Geyerju. Po Ellisovih besedah je album Cinder »slavljenje vsega, kar je svojstvenega pri Dirty Three«. Besedilo pa bomo zaključili ravno s Geyerjevim citatom, ki je v zvezi z Dirty Three že večkrat v preteklosti dejal nekaj, kar za le-te velja tudi po 14 letih: »It takes pressure to make diamonds.« Uživajte!
Tolpo bumov je spisala Jasna Črnjarić.
Komentarji
komentiraj >>