Ponedeljek, 14. 10. 2002
Uporaba antičnih mitov ima v evropski umetnosti, književnosti in predvsem v dramatiki dolgo tradicijo, ki sega vse do Ajshila, Sofokla in Evripida, ki so s svojimi deli prvi dramatizirali mitološke vsebine. Miti so začenši z antičnimi tragedi postali pogosto obravnavana tema evropske literature in so po besedah Đorđa Slavnića, srbskega literarnega teoretika, vstopili v evropsko kulturno tradicijo kot eden osrednjih 'lajt-motivov' tega kulturnega kroga.
PROBLEM TEORETSKEGA INSTRUMENTARIJA PRIMERJALNE LITERARNE VEDE PRI OBRAVNAVI MITOLOŠKIH DRAM 20. STOLETJA
Uporaba antičnih mitov ima v evropski umetnosti, književnosti in predvsem v dramatiki dolgo tradicijo, ki sega vse do Ajshila, Sofokla in Evripida, ki so s svojimi deli prvi dramatizirali mitološke vsebine. Miti so začenši z antičnimi tragedi postali pogosto obravnavana tema evropske literature in so po besedah Đorđa Slavnića, srbskega literarnega teoretika, vstopili v evropsko kulturno tradicijo kot eden osrednjih 'lajt-motivov' tega kulturnega kroga.
Že grški tragedi so torej na odru prikazovali mitološke zgodbe, ki so že bile obravnavane. Mit o Ojdipu so recimo uporabili kar enajstkrat. Sledili so jim Rimljani, na primer Seneka, ki so v želji, da ustvarijo literaturo, podobno grški, posegali po antičnih mitih. Tudi krščanstvo, ki je v srednjem veku sicer skušalo nadomestiti antično mitologijo s svojo lastno, se je s časom bolj in bolj vračalo k antiki. Primer srednjeveške dramatike z antično motiviko predstavljajo dela Hrosswite von Gandersheim - ženske, ki se v temačnem srednjem veku ni samo uprla takrat dominantni krščanski dogmatiki in ideologiji, temveč je svoja razmišljanja tudi umetniško upodobila.
V renesansi je antična mitologija v dramah Angola Poliziana, Giovannija Rucellaija pa seveda Christophera Marlowa ter predvsem Williama Shakespeara postala ena od dominantnih tem evropske književnosti. Renesančni in klasicistični dramatiki, kot so Pierre Corneille, Jean Racine, John Dryden, Nathaniel Lee, so cenili starogrško mitologijo kot neizčrpen vir inspiracij. Tudi avtorji 18. stoletja, Johan Wolfgang Goethe, Johann Gottfried Herder, Pietro Metastasio in Henrich Leopold Wagner, so svoje drame pisali na podlagi antičnih motivov, ki so postali v 19. stoletju splošno priljubljeni in upodobljeni v dramah Heinricha von Kleista, Franza Grillparzerja ter Andréa Gidea.
Dramatiki 20. stoletja so se ponovno entuziastično vračali k starogrškim snovem. »Kot nikoli pred tem so se pojavile številne interpretacije starih mitov, ki so presenečale s svojo originalnostjo in umetniško kvaliteto in so zahtevale nove opredelitve vloge mita v literaturi«, pravi Alenka Jensterle Doležal, avtorica doktorske disertacije z naslovom Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja. Večino mitoloških dram prejšnjega stoletja predstavlja tako imenovana 'francoska šola mitološke drame', katere najvidnejši predstavniki so Jean Giraudoux, Jean Anouilh, Jean Cocteau ter Jean-Paul Sartre. So pa v prejšnjem stoletju tudi ameriški dramatiki, Arthur Miller, Eugene O'Neill in Tennesse Williams, posegli pa starogrških mitih.
Obdelave antičnih mitoloških vzorcev so bile torej v zgodovini evropske (in v 20. stoletju tudi severno ameriške) književnosti vedno prisotne in zaradi tega tudi pojav obdelave antičnih mitov v dramatiki 20. stoletja ni nikakršna novost. Na to opozarja tudi Manfred Fuhrman, priznan nemški literarni teoretik, ki je preko analize ohranjenih antičnih tragedij ugotovil, da že antične drame postavljajo na oder vedno bolj ali manj iste zgodbe.
Ostaja pa seveda vprašanje, zakaj so pisci posegali ravno po teh 'istih zgodbah' antičnega mitološkega izročila? Đorđe Slavnič v svojem članku "Antički mit u evropskoj drami" navede tri vzroke za vračanje dramatikov k antičnemu izročilu. Dramatik si s tem, ko transponira splošnoznan antični mit, zagotovi enako dobro recepcijo v vseh državah evropskega kulturnega kroga, ki so negovale klasično izobrazbo. Poleg tega mitska zgodba dramatiku zagotavlja zanimivost, saj je že pred stoletji pritegovala pozornost publike. Hkrati pa mu zagotavlja, da bo publika glede na to, da pozna vsebino zgodbe, reagirala na neke druge elemente v drami. Gledalci se tako ne bodo v tolikšni meri osredotočili na to, kaj se dogaja na odru, temveč na to, kako se dogaja. Nenazadnje pa odločitev za mitsko zgodbo zagotavlja piscem vzvišenost in univerzalnost motivov in tem, vsebovanih v mitskem izročilu oziroma v prvotni različici mita.
Nekoliko drugačen pogled na vzroke poseganja sodobnih dramatikov v antično mitološko izročilo poda že omenjena Alenka Jensterle-Doležal, ki pravi, da je »problematika mita univerzalna in skriva v sebi vse, kar je mogoče izraziti o človeku in njegovi akciji«. V enigmatičnih mitskih zgodbah so namreč skrita univerzalna spoznanja o položaju človeka v svetu. Poleg tega ponuja mit dramatikom različne možnosti interpretacij: od najbolj simbolnih, ki se ukvarjajo z metafizičnimi problemi, do najbolj realističnih alegorij zgodovinske danosti. Zanimiva pa je tudi trditev, da »dramatiki z vrnitvijo v starogrško mitologijo izražajo novodobno nostalgijo po trdni morali«. Po mnenju Jensterle – Doležalove namreč v starogrških dramah najdemo trden etični red, ki je izhajal iz antične religiozne strukture in je bil po besedah avtorice predpogoj za obstoj družbe in njenih posameznikov. Smisla polno doživljanje sveta v starogrški drami je pravo nasprotje filozofskemu in moralnemu pesimizmu dvajsetega stoletja, za katerega je značilna izguba vrednot.
Poleg navedenih vzrokov, ki skušajo pojasniti poseganje sodobnih dramatikov po antičnem mitološkem izročilu, pa avtorica v študiji opozori še na vlogo mita kot 'zaščitne maske'. Dramatiki jemljejo mit kot masko, izza katere lahko kritizirajo družbo in opozarjajo na filozofske in politične ideje časa. Iz takšnega pojmovanja sodobne mitološke drame izhaja tudi srbski kritik Slobodan Selenić, ki trdi, da avtorjem omenjenih dram manjka poguma, da bi naravnost prikazali resnične družbene probleme.
Odgovorov na vprašanje, zakaj je raba starogrške mitologije v umetniški ustvarjalnosti (predvsem) evropskega kulturnega kroga tako močno prisotna, je torej veliko. Zdi pa se, da iskanje vzroka ni toliko literarnozgodovinski temveč predvsem kulturološko-filozofski problem. To potrjuje tudi dejstvo, da znanstveni interes raziskovalcev za preučevanje antičnih mitov v dramatiki ni usmerjen v omenjeno smer.
Alenka Jensterle-Doležal v svoji študiji pravi, da zgodnje raziskave antičnih motivov v dramatiki kažejo, da so teoretiki sprva analizirali snov z genetično metodo: odkrivali so odvisnost konkretnih različic od antičnih vzorov. Antične drame so vse od grških začetkov in do druge polovice 20. stoletja uporabljali kot pravzorec.
Stanisław Stabryla je na primer analiziral mitološke drame glede na način, kako se snov in motivi iz stare Grčije vključujejo v novo strukturo, in klasificiral tri osnovne modele prisotnosti mita v besedilih:
1. imitacija - popolna zvestoba mitu in njegovi antični predlogi z nebistveno modernizacijo teme;
2. reinterpretacija – mitski motivi se preblikujejo na podlagi aktualnih problemov. Pojavljajo se nove ideje, nove motivacije, idejne prepozicije, nova vsebina;
3. prefiguracija – razmerje med mitom in novo literarno formo se izraža v zapleteni mreži analogij v usodah glavnih junakov ali v strukturi predstavljenega sveta;
4. parodije – ta način se pojavlja predvsem v mjuziklih.
Do podobnih rezultatov je pri analizi razmerja med prvotno obdelavo mita in drugimi različicami prišel tudi poljski komparativist Henryk Markiewicz, ki pa je pojme nekoliko drugače formuliral:
1. renaracija – vnovična poustvaritev tradicionalnega mita;
2. transformacija – proces selekcije, rekompozicije, substitucije in amplifikacije znanih mitov;
3. reinterpretacija – obdelava mita v perspektivi drugačne, moderne vizije sveta;
4. transpozicija – prenos celotnih mitov v drug čas in prostor, drugo kulturo in družbo.
Takšne sistematizacije sicer pomagajo pri klasifikaciji gradiva, kot teoretsko ogrodje za analizo dotične mitološke drame 20. stoletja pa zaradi svoje prevelike shematičnosti niso primerne. Predstavljajo zgolj pomožno sredstvo za dosego cilja, predvsem zaradi dejstva, da je večina modernih mitoloških dram reinterpretacij in prefiguracij v smislu Stabrylove tipologije, oziroma reinterpretacij in transpozicij v smislu Markiewiczeve klasifikacije.
Sodobni raziskovalci mitoloških dram se usmerjajo predvsem na funkcionalna vprašanja: v nasprotju s predhodniki izhajajo iz semantične analize 'drugotnega besedila', ki pa zanje ni več sekundarno. Raziskujejo figuriranje antičnega mita v besedilih in tudi širše, nasploh v neki kulturi. Znanstveniki se namreč vedno bolj oklepajo teze, da so vse realizacije nekega mita primarne: pomembno je njihovo mesto v literarnozgodovinski strukturi, saj kaže na mrežo medbesedilnih razmerij in obstoj možnih vplivov.
Primer strukturalnejšega in modernejšega pristopa k dramam s starogrško snovjo Alenki Jensterle-Doležal predstavlja delo Cezaryja Rowińskega. Poljski teoretik je preučeval mitološke drame glede na funkcijo mita v sami strukturi drame. Drame z antično snovjo naj bi spremenile pogled na vlogo človeka in njegovo razumevanje iracionalnosti, saj so odkrivale in poudarjale temne sile psihe v odnosu do zunanjega sveta. Avtor tako odkriva dve glavni metodi interpretacije mita v sodobni dramatiki:
1. Giradouxeva dramatika – starogrška snov je sestavina prepoznavnega filozofskega sistema. Smeh in racionalnost rušita mehanizem iracionalnega, skrivnostnega dramatičnega sveta in zanikata trdno strukturo antičnega mita;
2. ekspresionistične drame in drame Eugena O'Neilla – v katerih junake vodi skrivnostni bog podzavesti. Izpostavljene so iracionalne sile, kot na primer patološki erotizem.
Podobno je Elżbieta Wysińska raziskovala poljsko dramatiko z antičnimi motivi po letu 1955 in razlikovala dve vrsti drame z antičnimi motivi:
1. politične drame (mitološke drame s političnimi aluzijami);
2. poetične drame (v katerih je antični mit posredovan v poetičnem jeziku).
Omenjeno nihanje med dvema tendencama pri interpretaciji mita v mitoloških dramah je pojav, ki ga je zaznala tudi Alenka Jensterle-Doležal, čeprav ga je interpretirala drugače.
Raziskovala je slovanske drame o Antigoni glede na funkcijo mita v dramski strukturi in ugotovila dva tipa dram:
1. politične alegorije - za zgodovinske in politične drame je značilno, da so dramatiki prenesli problematiko starogrškega mita v zgodovinski prostor in v modernizirani snovi uporabili samo osnovno zgodbo. V dogajanju so ohranili znane moralne dileme in se osredotočili na osnovna vprašanja človeške eksistence, veljavna v čisto določeni zgodovinski situaciji;
2. metafore - dramatiki so uporabili mit z antično atmosfero kot metaforo za aktualne probleme človeka in družbe. V dramski strukturi so razvili konsistenten filozofski sistem, ustvarili so svojevrsten poetičen in metafizičen prostor. V dramskem svetu so ohranili osnovno Sofoklovo zgodbo. V t.i. metaforah se po starogrških Tebah se gibljejo osebe z duševnimi, moralnimi ter filozofskimi problemi dvajsetega stoletja.
Zykmund Gren je raziskoval sodobne mitološke drame glede na prisotnost antične atmosfere v njih in odkril dve nasprotni težnji dramatikov:
1. v mitoloških dramah francoske šole nastopajo sodobni junaki (Elektra, Ojdip, Antigona) z zavestjo ljudi 20. stoletja – kot kompleksne in problematične osebnosti;
2. pri ameriški šoli so drame nasprotje prvega tipa. Odigravajo se v sodobni družbi, a po starih zakonih mita. Vsi konflikti in reakcije pa so vklenjeni v dane forme mita.
Precej podobno razdelitev modernih antičnih dram poda Manfred Fuhrmann. Glede na način, kako se le-te prezentirajo, loči dva tipa:
1. starinske (antikisieren Dramen) – pri katerih se ohrani antični 'kostum';
2. prenešene (transpozition) – te drame dobijo moderno preobleko.
Primer prvega tipa, ki prevladuje, Fuhrmannu predstavlja Anouilheva Antigona, primer drugega tipa pa O'Neillova trilogija Mourning becomes Elektra, v kateri je avtor antično strukturo dogajanja radikalno spremenil v moderna razmerja in antične pomenske kategorije transponiral v moderne.
Zanimiva je tudi druga Fuhrmannova klasifikacija, s katero skuša avtor sistematizirati ogromno gradivo, ki ga predstavljajo moderne mitološke drame. Loči dve vrsti dram glede na to, na kaj se navezujejo:
1. na antično delo iste vrste, na točno določeno dramatizirano verzijo mitološkega materiala;
2. na mit kot poznano zgodbo, do katere pridejo preko pripovedne literature, upodabljajoče umetnosti in tako dalje.
Ta klasifikacija, ki seveda pozna tudi mešane forme, a teh ni veliko, pa ne predstavlja zgolj shematične delitve, saj pripadnost tej ali oni skupini določa, v kolikšni meri se drama nanaša na antični substrat in kako se jo da preko te reference razložiti. Če si namreč avtor za izhodišče vzame zgolj mit kot zgodbo, si pusti veliko več svobode. Posamezne figure in situacije, na katere se naveže, stojijo nasproti strukturi dogajanja, ki si jo sam izmisli. V tem primeru mitos kaže nagnjenje, da se razprši v obči simbol. Drugače je seveda pri prvem tipu, ki po Fuhrmanu prevladuje in v katerem drame, tako kot pri prvem tipu prejšnje klasifikacije, provocirajo primerjavo z antičnim substratom.
Rezultat modernejšega pristopa k preučevanju dramatike, ki izhaja iz starogrških mitoloških obrazcev, predstavlja tudi tipologija Angele Belli. Avtorica pozna 4 načine pristopa k mitološkemu obrazcu:
1. prvi pristop je psihoanalitičen;
2. drugi pristop predstavljajo avtorji, ki z religioznega oziroma filozofskega vidika tretirajo mit;
3. tretji način se izraža v dramah, ki skozi antični mit izražajo stanje današnjega sveta;
4. četrti način pristopa pa je viden v dramah, ki uporabijo mit za to, da bi vzpostavile diskusijo o sodobnih političnih in družbenih temah.
Omenjeni pristopi k raziskovanju zakonitosti moderne mitološke drame so modernejši in primernejši že zaradi dejstva, da za izhodišče analize vzamejo moderno mitološko dramo in ne njenega antičnega pendanta. Pa vendarle so v veliki meri omejeni zgolj na analiziranje različnih odsevov sodobne moderne družbe, ki se zrcalijo v moderni mitološki zgodbi.
Omenjene pomanjkljivosti raziskovalnih metod pa ne predstavljajo edinega problema na področju raziskovanja moderne mitološke drame. Zdi se namreč, da so teoretiki glede na množico mitoloških dram, ki so nastale v prejšnjem stoletju, ostali precej ravnodušni do tovrstne literature. Na pomanjkanje relevantnih teoretskih študij s tega področja opozarja tudi Đorđe Slavnić, ki pravi, da po številu objavljenih študij o sodobnih mitoloških dramah lahko zagotovo trdimo, da te v svetovni dramaturgiji in teatrologiji niso dovolj sistematično obdelane.
Slavnićeva trditev sicer datira v leto 1989, a zdi se, da se situacija v vmesni poldrugi dekadi ni bistveno spremenila. Relevantnih študij ni, večina obstoječih pa ne presega bodisi zgolj vsebinske bodisi zgolj strukturne obdelave gradiva. Raziskovalci se torej ukvarjajo zgolj z vsebinskim nivojem besedila in njegovimi spremembami ob stiku s sodobnim časom in prostorom (družbo, kulturo, ideologijo, filozofijo, …), sami strukturi sodobne mitološke drame ter načinu vklapljanja mitološkega vzorca vanjo pa ne posvečajo pozornosti. Ali obratno. Ukvarjajo se zgolj s strukturo sodobne mitološke drame (konstantnimi in variabilnimi deli antičnega mitološkega vzorca), vsebinski pol pa jih ne zanima. Pogrešajo se torej študije, ki bi izhajale iz sprememb v strukturi sodobne mitološke drame v odnosu na antični pramodel (in na ostale različice), te spremembe pa bi razložile na podlagi konfrontacije med družbeno-zgodovinskimi ter kulturno-političnimi podlagami sodobnega ter antičnega sveta.
Za konec našega današnjega razmišljanja pa si poglejmo še prisotnost moderne mitološke drame in njenih teoretskih raziskav v slovenskem literarno-teoretskem prostoru. Slovenski literarni teoretiki in zgodovinarji se z vprašanjem sodobne mitološke drame niso veliko ukvarjali. Vzrok gre mogoče iskati v dejstvu, da slovenska literatura v svoji zgodovini ni uporabljala antičnih motivov. V zgodovini slovenske književnosti so iz starogrških mitov črpali samo nekateri slovenski avtorji. Npr. Stritar z monologoma Orest in Medeja, Cankar s fragmenti Nioba, Remec s komedijo Kirke, Jarc s fragmentom Vaška Antigona, Mrak s Crysipposo in Orfejem, Franček Rudolf z Edipom toponosim, Smole z Antigono, Jovanovič z Antigono, pa še nekaj bi se jih verjetno našlo. A zdi se, da je v službi nacionalno-ideoloških funkcij slovenska literatura raje uporabljala tipično slovenske zgodovinske mite (mit o celjskih grofih, Veroniki Deseniški, …), avtorji pa so zajemali tudi iz bogate zakladnice slovenske ljudske mitologije (mit o lepi Vidi, mladi Bredi, Petru Klepcu, …).
Študije, ki so se s to problematiko v slovenskem literarnem prostoru vendarle ukvarjale, so se podobno kot v tujini osredotočale na vsebinski nivo besedila in njegove spremembe ob stiku s sodobnim časom in prostorom (družbo, kulturo, ideologijo, filozofijo, …), sami strukturi sodobne mitološke drame ter načinu vklapljanja mitološkega vzorca vanjo pa niso posvečale pozornosti.
V 60. letih je sicer velik odziv teoretske javnosti doživela Antigona Dominika Smoleta. A kritiki so jo sprejemali predvsem na dva načina: ali pretirano politično ali izrazito filozofsko; značilna pa je bila tudi spolitizirana recepcija te drame. Z mitom Antigone in uporabami tega mita v sodobnosti se je ukvarjal tudi Jože Smolej. V svoji študiji je glede na način pristopa sodobne mitološke drame k mitu podal zanimivo sistematizacijo, ki spominja na že omenjeno tipologijo Angele Belli. Tudi edina relevantna študija o mitološki drami 20. stoletja na slovenskih tleh se ukvarja z mitom Antigone. Predstavlja jo že omenjena doktorska disertacija Alenke Jenstrele Doležal.
Stanje slovenske primerjalne literarne vede je torej zrcalni odsev stanja svetovnih raziskav na področju mitoloških dram, ki so nastale v 20. stoletju. A z eno olajševalno okoliščino. Slovenska bera sodobnih dram, ki bi posegale po antičnih motivih, ni primerljiva s svetovno produkcijo zaradi že navedenega vzroka, ki ima svoje daljnosežne korenine v zgodovinsko pogojeni nacionalno ideološki funkciji slovenske literature. A precej ignorantski odnos do omenjene problematike v okvirih svetovne primerjalne literarne vede se zdi resnično nerazumljiv.
Komentarji
komentiraj >>