Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TO JE ERNEST ALI ZAKAJ ŽENSKE NOSIJO KRZNO (3025 bralcev)
Petek, 23. 12. 2005
Peter Karba



Kot da bi rekel:”C’est la vie comme ca”, rečeš:”To je Ernest.” Takšen je svet in tukaj se ne da storiti nič. Takšen je Ernest, milo naj mu sveti svobodno sonce, črn maček. Ženski se ustavi menstruacija, če se nanjo obesi vranica črne mačke. Zares grozno, kajne? Pravijo, da lahko mačka ubije žensko in prevzame njeno obliko. Ubija tudi človek. Če ne ubija, potem vlada; najprej živalim, potem ljudem. Zgodovina religije je zgodovina spoznanja, da izkoriščanje ljudi prinaša več, kot pa njihovo neposredno pobijanje.
Kot da bi rekel:”C’est la vie comme ca”, rečeš:”To je Ernest.” Takšen je svet, in tukaj se ne da storiti nič. Takšen je Ernest, milo naj mu sveti svobodno sonce, črn maček. Ženski se ustavi menstruacija, če se nanjo obesi vranica črne mačke. Zares grozno, kajne? Pravijo, da lahko mačka ubije žensko in prevzame njeno obliko. Ubija tudi človek. Če ne ubija, potem vlada; najprej živalim potem ljudem. Zgodovina religije, je zgodovina spoznanja, da izkoriščanje ljudi prinaša več, kot pa njihovo neposredno pobijanje.

Ernest je prijatelj deklice Ane. Prinesel ji ga je oče, ki ga je našel v smetiščni kanti, sicer mahjeni na počasen blues. Ernest je neukrotljivi, prodorni klic kaosa, manifestacija sile nereda. Živahna Ernestova narava dovoljuje sklep, da maček ni skopljen. Kljub temu ga ima Ana vse raje. Kontrast likov se kaže v razlikah med spolno nezrelo deklico in hormonsko podivjanim mačkom. Temeljni vzrok njunega prijateljstva je v razliki glede spolne zrelosti. Skopljeni mački ne marajo več nikogar. Spijo, žrejo in serjejo. Krzno na ženskem telesu je odraz spolne zrelosti. Krzno je prasimbol žrtvovanja divje narave, svojega mačka. Sporoča zmago v boju, ki ga je izzvala spolna zrelost bivših prijateljev.

Zgodbo je napisala Mojca Osojnik. V lutkovno predstavo za otroke jo je izvedlo Lutkovno gledališče Nebo. Predstava je produkcija Foruma Ljubljana v koprodukciji s Cankarjevim domom. V Kosovelovi dvorani si jo lahko ogledate še nocoj. Morda boste tam naleteli na skupine otrok iz otroških vrtcev, ki vam jo lahko pomagajo doživeti. V kolikor gre zaupati njihovi zaznavi, je stvar nadvse smešna. Še vedno pa velja tista – mladina ljubi rock’n' roll. Če ste si zaslužili, izpolnili obljube, ki ste jih dali prejšnje leto, pa vas utegne presenetiti še Dedek Mraz.

Duhovit je način scenografije. Gre za večje okno, razdeljeno v pet okvirov, ki se glede na potek zgodbe zapirajo in odpirajo. To da predstavi dinamiko. Gledalčev pogled se sprehaja z enega na drug okvir. Lutke so ploskovne oziroma ilustracija na ploskev. Imajo dve strani. Ker so te vrste, da niso posebej aplikativne, se ena vloga igra skozi več različnih lutk.

Zgodba skozi nedolžno nizanje prizorov njunega prijateljevanja potrjuje, da imajo nasprotja intenco kohezije. Z očitnim vrhom v zadnjem kadru, ki je transcendenten, zunaj meja izkušnje in praktičnega spoznanja, lutki pokažeta potencial svoje snovi. Stojita druga ob drugi, nasmejani, prijateljsko gledata druga drugo.

Takrat pa se glavi lutk zamenjata. Še vedno se prijateljsko gledata, le da ima Ernest telo deklice, Ana pa telo mačka. Otroci, ki so se v zaključnem stampedu zabavali in peli skupaj s prijateljema na odru, se umirijo. Lutki sta drugačni, tuji. Ali vidijo, da je deklica postala ženska, globoke plasti podzavesti pa nebogljene. Nekaj trenutkov švigajo njihove oči zdaj na eno, zdaj na drugo lutko. Potem se med njih znova naseli smeh in razposajenost.

Dojeli so. V celoti sta še vedno ista. Deklica plus maček je enako ženska plus krzno – še vedno Ernest. C’est la vie comme ca.

Brez krzna je recenzijo spisal Peter Karba.


Komentarji
komentiraj >>