Poslušalstvu se obeta drugi del poročanja in razmisleka ob projektu Oscilacije, ki ga je pod drobnogled vzela Maja.

Sledile bodo novice iz tujine, natančneje recenzija velike razstave o Dadi, ki sta si jo Selman in Katarina ogledala v Parizu.

V teh mrzlih dneh pa se je v ŠKUC-u očem ponudila razstava Pogledi. Gre za pogled na sceno madžarske sodobne umetnosti, ki jo je za ŠKUC pripravila Alenka Gregorič. Z njo se bo v studiu pogovarjala Petja.

V Mali galeriji še naprej potekajo Oscilacije. Preteklih deset dni v znamenju zvočno vizualne instalacije skupine Laibach. Instalacija med drugim prikazuje najbolj referenčne podobe, ki so v več kot dvajsetih letih delovanja skupine Laibach spremljale njihovo poetiko, simbolično ponazarjajoč nekakšen trboveljski predvojni proletariat. Prostor vsebuje tudi štiri objekte kot objektivirane subjekte, in sicer: radio, magnetofon, gramofon in megafon, kot DACHAUER, KELLER, EBBER in SALIGER. Ta že iz znanih Desetih točk konventa četverni princip, ki – predestiniran – skriva v sebi poljubno število sub – objektov in simbolizira po enega od članov skupine. Hkrati sub – objekti simbolizirajo razosebljenje človeka skozi obvladovanje tehnološkega postopka v pojmovanje ljudi zgolj kot snovi.

Instalacija z naslovom INSTRUMENTALNOST DRŽAVNEGA STROJA je torej upodobitev zvočno vizualne mašinerije, ki se poganja skozi sistem Laibach. Skupina se skozi svoj totalitaristični kolektivizem tako v njihovem kolektivnem duhu kot tudi materialno v kakršnemkoli mediju manifestira kot zvočna skulptura. To se odraža v izjavi: »Naše slike so naš zvok, naš zvok so naše slike«. S takšnim konceptualnim pristopom skozi instalacijo hkrati skozi analogni medij simbolično vstopajo v prostor sodobne kibernetične simulacije, ki zgolj kot fascinacija nad tehnologijo danes vse prevečkrat presega kreativno poetiko.

Instalacija po njihovem že znanem vzoru komunicira nekomunikativno skozi snov, ki je simbol -   alternativna inscenacija popularne kulture. Laibach še vedno prikazuje resnico onkraj idealističnega mimezisa sveta okoli nas. Današnji svet kot pretekli sistem totalitarizma, v katerem smo živeli zaviti v vato, nadomešča z množičnostjo in popularizacijo, ki pa je le druga stran iste medalje. Tako so Laibach v svoji formi in vsebini še naprej opozicija in s tem provokativni in individualni, torej originalni.

Laibach je   s svojo podobo kot tudi zvokom odraz realnosti. Pred galerijo odmevajo zvoki prijetnih latino ritmov, medtem ko se ob vstopu v prostor instalacije zgodi hrup, kakofonija raznih posameznih zvokov, ki zvenijo neprijetno. S tem sicer zvočno in vizualno na več ravneh parafrazirajo v našem prostoru zadnje čase tako aktualno temo »cesarjevih novih oblačil«.   A kako se vendar svobodno izražati znotraj kakršnegakoli sistema, ki je, ne glede na titulo, vedno enak – totalitaren - neodprt za avtentično resnico in originalni individualizem? Taras Kermauner se je davnega leta triinosemdeset ob premišljevanju o mlajši slovenski poeziji, ki je vključevala tudi poezijo Laibach Kunsta, vprašal: »More biti nasproti svetu zločina in zaprtega kroga menjave, simboliziranega v komunikaciji – državni organizaciji – zaporov, še katera drža učinkovita razen evangelijanske?« Jaz pa se vprašam, ali je znotraj vsake ideologije sploh katera drža učinkovita, razen lastne, individualne kot edine resnične in originalne?

Od 5. oktobra do 9. januarja ste si na vrhu Centra Pompidou v Parizu lahko ogledali razstavo o dada z nad 1000 eksponati petdesetih umetnikov. Dada je eno izmed najbolj izstopajočih mednarodnih umetniških in filozofskih gibanj zgodnjega 20. stoletja, ki je bilo v svojih pogledih in stremenjih za svoj čas tako radikalno, da je aktualno in nepreseženo še danes - dada je bila rojena jutri!

Njeno sicer kratko zgodovino, ki obsega obdobje med letoma 1916 in 1923, tvorijo istočasni in nepovezani intelektualni preboji različnih skupin na večih koncih sveta. Dada je nastala predvsem kot reakcija na nesmiselnost prve svetovne vojne ter na zategnjenost in hinavščino buržoazne družbe. Njen cilj je bil s posmehom omajati estetske temelje svojega časa, naj so bili ti tradicionalni ali avantgardni kot npr. ekspresionizem in futurizem ter zanetiti kulturno revolucijo, ki je v toku petdesetih let od nadrealizma do pop-arta dejansko razburkala naš pogled na svet.

Za rodni kraj dade velja Zürich, saj je bila neodvisna Švica med vojno pribežališče mnogih anarhistov in pacifistov iz cele Evrope, ki so si delili sovraštvo do obstoječega družbenega reda. Ubežnik Hugo Ball, nemški pisatelj in dramaturg, je leta 1916 v majhni dvorani neke pivnice ustanovil »Cabaret Voltaire«, ki je postal zbirališče dadaistov. Med drugimi sta bila to Nemca Hans Richter in Richard Huelsenbeck, Romuna Tristan Tzara in Marcel Janco, Alzačan Hans ali Jean Arp ter Sophie Taeuber, Alberto Giacometti ter celo orkester balalajk šestih ruskih emigrantov. Organizirali so družbene dogodke, soareje, kabarete, koncerte, ki so iz začetne nedolžnosti kmalu prerasli v sistematične provokcije meščansva. Napisali so tudi svoj dadaistični manifest, nastale so prve zvočne pesmi, recitirali so afriško ljudsko poezijo, izvajali bruitistično, to je hrupno glasbo z neglasbenimi instrumenti, in za predstave izdelovali dadaistične maske.

Dada je bila torej na začetku predvsem gledališko in literarno gibanje, od vsega začetka pa so se pripadniki z vso silo upirali kakršnimkoli klasifikacijam in umetnostnim opredelitvam, saj je bila zanje dada način življenja in mišljenja, vsesplošno dostopna in povsod prisotna. Zato so simbolično pokopali umetnost in želeli s protimeščanskimi provokacijami in z anti-umetnostjo uničiti meščanske norme in navade. Dada ni bila umetniško gibanje v starem pomenu besede, bila je neurje, ki je zadala udarec času, kot ga je vojna ljudstvom.

TTarča njene kritike so bila tudi avantgardna gibanja, kot sta ekspresionizem in futurizem. Čeprav so jima bili dadaisti v začetnih letih zelo naklonjeni, so kmalu zamerili njune agresivne nacionalistične in militaristične tendence. Pojavilo se je radikalno vprašanje, ali je umetnost, še posebej slikarstvo, do tedaj osrednji umetniški medij, sploh še sposobno učinkovito podajati dadino zanikanje in zasmehovanje realnosti. Zato so razvili fotokolaž in si izmislili ready-made, tehniko, pri katerih se realnost sama pripelje skoraj do absurda.

Postavitev razstave je zaradi njene obsežnosti razdeljena tako kronološko kot po posameznih umetnikih, mestih, državah, zvrsteh, temah in dogodkih. Kot znanilec dadaizma in na koncu njegov vodilni član je Marcel Duchamp zasedel vhodne prostore. Na ogled so bila dela tudi Francisa Picabie, njegove značilne fantazmagorične upodobitve mehanskih oblik, Mana Raya pa so predstavili rayograme, na fotografskem papirju osvetljeni vsakdanji predmeti ter njegovo znano delo Darilo, likalnik z žeblji.

Dada je skoraj istočasno nastopila v več mestih in državah, ki so bile podrobno predstavljene v posameznih razstavnih sobah. V mednarodni sobi je bilo predstavljeno tudi jugoslovansko gibanje z listom DADA-Tank Dragana Alekšića iz l. 1922 in slovenska revija Tank Ferda Delaka iz l. 1927.

Dada v Berlinu ni bila toliko naperjena proti umetnosti kakor proti politiki in družbi. Richard Huelsenbeck je leta 1918 tam sestavil svoj dadaistični manifest. Hanna Höch, George Grosz in John Heartfield so predstavljali berlinsko dadaistično levico in uporabljali dado za izražanje svojih povojnih komunističnih simpatij. Grosz je skupaj s Hartfieldom v tem obdobju razvil tehniko fotomontaže, ki so jo navdušeno prevzeli ruski konstruktivisti z Rodčenkom na čelu. Izdajali so serijo kratkotrajnih političnih žurnalov ter leta 1920 organizirali dadaistični sejem, ki mu je bila v Pompiduju posvečena cela soba. Presenetila me je dokumentarna natančnost razstave, saj so bili prikazani časopisni članki, pesemske zbirke, fotografije in drugi dokumenti časa, ki so jih morali zbirati po celem svetu.

Zaradi svoje politične radikalnosti berlinska dada ni hotela sprejeti Kurta Schwittersa, ki je nato v Hannovru ustanovil svojo individualno zvrst dadaizma, imenovano MERZ. Sama beseda ne pomeni nič in je zato podobna besedi dada. Besedi sta jim enostavno prekrižali pot, našli so ju in ker jim je bil všeč njun zven, so ju pograbili. Schwitters, sicer avtor najbolj znane dadaistične pesmi Anna Blume, je zaslovel s svojimi Merzbilder, ki so pravzaprav kolaži iz odpadnih materialov, papirja, časopisnih izrezkov, čipk itd..

Glede na to, da je bila likovna umetnost v dadaizmu šele tretjega pomena, je zanimivo, da je ogromno umetniških del sploh nastalo in preživelo. Pravzaprav bi lahko trdili, da so umetniški izdelki duhu dadaizma nasprotni, saj kažejo na prisotnost konstruktivnih sil. Dejstvo, da je iz dadaizma kljub temu pognala umetnost, celo pomembne umetnine, samo dokazuje trdovratost konstruktivnega nagona. »Umetnost pravzaprav ne obstaja. Obstajajo samo umetiki,« kot je rekel Gombrich ali kot je dejal Kurt Schwitters: »Vse, kar umetnik izpljune, je umetnost.«

Moram reči, da sem na razstavi pogrešala referenco na sodbni čas, saj se mi zdi današnji položaj več kot primeren in potreben dadaističnega preporoda. Da vidimo v razstavnih objektih, ki to niso, le pomembno etapo umetnostne zgodovine, je pravo nasprotje tega, kar je dada želela doseči. Že samo dejstvo retrospektive lahko vzamemo za implikacijo duha našega časa in lažnih prerokov, ki mislijo, da Schwittersova izjava leti prav nanje, in zato lahko mirno spijo na svojih lovorikah in delajo iz svojih pljunkov, ne, huje, iz svojega dreka in ostalih vsakdanjih banalnosti umetnost, ki to ni. Na nas je torej, da nehamo kritično razmišljati o umetnosti in jo začnemo živeti z vsem humorjem in absurdom. Zanimiv je tudi podatek, da je bila prejšnja tako velika retrospektiva dadaizma davnega leta 1966 v Parizu, torej pred pariškimi študentskimi nemiri leta 1968. Tako se nadadejamo, da nam bo dandanes dala dada nova dada-dela. Naj živi DADA!

V galeriji ŠKUC se je takoj, ko je minila novoletna evforija, odprla razstava Pogledi/Points of view. Na razstavi se predstavlja šest madžarskih umetnikov in en umetniški tandem. Razstavo je pripravila umetniška voditeljica galerije ŠKUC Alenka Gregorič, ki je bila v studiu Radia Študent in povedala mnogo o madžarski, pa tudi slovenski umetnostni sceni. Razstavo si oglejte do 2. februarja.