... Šaronova pljučka že lahko samostojno migajo ...
... Vatikanu je prav, da bo Agca predčasno migal na prostosti ...
... eno leto po mirovnem sporazumu še vedno miga nasilje v Darfurju ...
... živahno pa na takte strumnega premiera Janše miga tudi domača Civilna družba za mejo v Istri ...
OFF NAPOVEDNIK
Turškemu evropskemu mestu Carigradu menda v prihodnjih tridesetih letih grozi večji potres z močjo 6,8 do 7,5 stopnje po Richterju, v katerem naj bi odšlo na onostranstvo na tisoče osebkov, okrog 50 tisoč zgradb pa naj bi se zaradi kilave konstrukcije zrušilo. Glede na to, da v današnjem Carigradu prebiva 12 milijonov človeških duš in da več kot milijon zgradb ne ustreza sodobnim protipotresno naravnanim gradbenim standardom, utegne biti potresna štala res grozanska.
A za vso zadevo tiči kavelj, ki daje upanje na bolj optimističen razplet prihajajočih treh desetletij. Znano je namreč, da je napovedovanje potresov nadvse neeksaktna disciplina. Moč je napovedati zgolj verjetnost in približno moč potesa ob danem času na danem kraju, kar pa je tudi vse. Nemogoče pa je na kakršenkoli način izmeriti, kdaj točno bodo popustili poslednji zobci med tektonskimi ploščami, da bodo te medsebojno zdrsnile in povzročile potres. In ker so nebleščečo napoved za Carigrad sproducirali znanstveniki iz Združenih držav Amerike, Japonske in Turčije, zaradi česar je turška vlada že ustanovila poseben namenski sklad za zaščito mesta, je že skoraj jasno, v katerem grmu tiči zajec.
V »biznisu«, kakopak! Omenjeni potresni znanstveniki najbrž ne delujejo toliko v interesu prebivalcev Carigrada kot predvsem v interesu ameriških, japonskih in turških gradbenih firm. Slednje si zaradi uspešno povzročenega stanja pričakovanja potresa v naslednjih tridesetih letih pri omenjenem milijonu potresno neustrezno zgrajenih stavb v Carigradu obetajo mastne posle, v veliki meri sponzorirane z zanesljivimi državnimi viri.
Dobro. Pa kaj, če gre samo za zagotavljanje poslov gradbenim firmam. Carigrad bo vendarle bolje pripravljen na morebitne bodoče potrese, pa tudi če teh ne bo še naslednjih 100 let, kajne? Ne nujno! Dokler se morebitno prenovljene stavbe ne bodo dejansko porušile, bodo lahko še vedno prav po šlampasto popravljene in nihče, razen izvajalca, tega ne bo vedel. Če pa se bodo porušile, pa bo verjetno kljub vsemu v pravnih kolobocijah z dokazovanji povzročene škode in zavarovalninami težko iztirjati odškodnine že od morebitnih turških gradbenih firm. Kaj šele od japonskih in ameriških.
Bolj verjetno kot carigrajski potres je tako torej prisesanje tujih pijavk na turški državni proračun. Morebitni potres pa utegne povzročiti zgolj še dodatno škodo.
Poslušate potresni OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
Prebujanje izraelskega premiera Ariela Šarona iz kome se nadaljuje. Direktor jeruzalemske bolnišnice Hadasa Slomo Mor Josef je sporočil, da 77-letni Ariel že lahko samostojno vleče zrak, vendar pa mu je pri tem početju še vedno v pomoč respirator. Dekomiranje naj bi trajalo do osem ur, ob koncu dneva pa naj bi tako tudi že bile znane širše posledice možganske kapi. Izrelski premier naj bi sicer še vedno bil v kritičnem, a stabilnem stanju.
Medtem ko se stari jastreb počasi vrača iz dežele sanj pa njegovi svojci že sitnarijo, da je za možgansko kap njihovega sorodnika kriva izraelska ministrica za izobraževanje Limor Livnat. Ta naj bi ljudomilega in krhkega Šarona spravila na rob smrti z javnim kritiziranjem njegove vpletenosti v podkupovalno afero. V tej naj bi familija Šaron od avstrijskega milijarderja pokasirala tri milijone dolarjev podkupnine, s katerimi se je nato leta 1999 nezakonito financirala nekdanja Šaronova stranka Likud.
Poleg Šarona pa je v bolnico odromala še ena visoka živina. Gre za ameriškega podpredsednika Dicka Cheneya, ki so ga tja spravile nenadne težave z dihanjem in zadrževanje tekočin. 64-letni Cheney ima sicer bogato kariero srčnih infarktov. Konec leta 2000 je preživel že četrtega, zavoljo katerega so mu junija leto kasneje vstavili tudi srčni spodbujevalnik. Poleg tega so mu septembra lansko leto operirali tudi anevrizme pod obema kolenoma. Dick je po zadnjih podatkih po štirih urah, potem ko EKG ni pokazal sprememb, že zapustil bolnišnico. Mi pa ugotavljamo, da očitno nekaterih nič ne spametuje, da so že dovolj mešali drek in da je čas, da se umaknejo.
Svoje bolniške epizode je imel tudi pokojni papež Janez Pavel drugi. Eno od njih mu je zrihtal njegov Turek Mehmet Ali Agca, ki je leta 1981 zamočil atentat na svetega očka. Papež je Agci odpustil še z bolniške postelje že pet dni po napadu, nato pa še poltretje leto kasneje, ko se je s svojim atentatorjem bratil v rimskem zaporu. Agca je bil kljub temu gost italijanskih kazenskih inštutucij do leta 2000, ko so ga predali Turčiji. Tam bi moral za predhodni umor novinarja in dva ropa v domovini odsedeti še 10 let, a so mu zaradi spremembe zakonodaje v prestano kazen všteli 20-letno bivanje na hladu v Italiji. Tako se 47-letni Agca ta teden že lahko nadeja izpustitve na prostost. Uradni Vatikan je ob tem sporočil, da se z odločitvijo turških oblasti strinja, saj pri pravnih vprašanjih odločitve prepušča za to pristojnim sodiščem. Ko bi le še v drugih primerih bili tako dosledni...
Se pa sukanje okrog enega faliranega atentatorja s perspektive Sudana najbrž zdi že skoraj groteskno. Eno leto po mirovnem sporazumu, s katerim se je končal 21-letni konflikt med severom in jugom države, še vedno na milijone Sudancev živi v strahu pred nasiljem. Zahodna provinca Darfur je še vedno vse prej kot kraj za počitnikovanje, številne nevarnosti pa se skrivajo tudi na jugu in vzhodu države. Za dobro mero številne skupnosti na jugu pesti pomanjkanje hrane in vode. Krhki mir poleg najbolj vsakodnevnih tegob močno maje spor glede delitve dobička od prodaje sudanske nafte med arabsko-muslimanskim severom in krščansko-animističnim jugom. Sicer pa naj bi se južni del Sudana po šestletni avtonomiji na referendumu odločal o morebitni odcepitvi od severa.
Na domači sceni pa je nase opozorila tako imenovana Civilna družba za mejo v Istri. Ta je prav po brambovsko pozdravila izjave predsednika vlade Janeza Janše o celovitosti Piranskega zaliva. Poleg tega so pribili, da je bilo menda doslej od slovenskih oblastnikov le redko slišati tako jasna stališča glede slovenske suverenosti nad tem delom države. Naš puklasti a vendarle duhovno pokončni premier je v soboto izjavil, da je naša Kokoška na dan 26. junija 1991 nadzorovala celoten Piranski zaliv in da je imela prost dostop do mednarodnih voda prek svojih ozemeljskih voda. V omenjeni civilni družbi od Janše pričakujejo zdaj tudi konkretne ukrepe. Morda bo pa premier le mobiliziral motorni čoln kranjske mornarice?...
Čeprav se večini Slovenceljnev najbrž zdi ravno nasprotno, pa večji notranji problemi naše državice tičijo drugje. Ti se recimo manifestirajo v naših odnosih do tujcev. Zadnje štale se dogajajo v azilnem domu na Viču. O situaciji poroča njihova neuradna tiskovna predstavnica Vesna Lovrec.
///////////////////////////////////////////
Komentarji
komentiraj >>