Sreda, 11. 1. 2006
BIGor
Idejni vodja kalifornijske skupine Gris Gris je mlad, talentiran glasbenik in avtor Greg Ashley, čigar delo izvira iz podobnih virov kot tako imenovana New Weird America. Zakladnica šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let je vir navdiha njegovega početja - pa naj bodo to individualci, kot so Syd Barrett, Skip Spence, Roky Erickosn, ali skupine, kot so Incredible String Band, 13th Floor Elevators, Jefferson Airplane, zgodnji Pink Floyd. Če se v solističnem ustvarjanju izraža bolj kot frikovski folkovski kantavtor, se s skupino Gris Gris spušča v opojnost kolektivnega duha. Ta je izvrstno zaobjet v celovitem albumu For The Season, ki neomahljivo teče od začetka do konca in se ne ujame v zanko ponavljajočih se fraz ... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 11. 1. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
GRIS GRIS - For The Season (Birdman, 2005)
Slabi dve leti je, odkar je David Keenan v reviji Wire objavil sestavek o aktualni generaciji glasbenikov, ki obujajo zvoke hipi generacije 60. in zgodnjih 70. let. Devendra Banhart, CocoRosie, Animal Collectiv, Six Organs of Admittance, Sunburned Hand of the Man, No-Neck Blues Band, Jack Rose so le nekateri, ki so privlekli pozornost s svojim nanašanjem na folk-kantavtorstvo in psihedelijo izpred štiridesetih-tridesetih let ter se znašli v neljubi pasti kategoriziranja in označevanja. Keenan se je naslonil na Marcusovo skovanko Old Weird America in jo uporabil za nov umotvor, ki je bil v hipu sprejet kot formulacija za početje omenjene nove generacije glasbenikov in glasbenic. Med spremljevalci sodobne glasbene produkcije skovanka New Weird America ne bi smela biti več neznanka, se je pa večina omenjenih glasbenikov s potrditvijo tega izraza ujela v neljubo past. Njihovo čudaštvo in neprilagojenost je postala referenca, po kateri se definira njihova glasbena senzibilnost. Te ne definirajo oni, ampak kritiki in novinarji ter zasledovalci njihovih pogruntavščin, ki pa velikokrat spregledamo drevo v gozdu.
Do takšnega zaključka nas je pripeljala očitna aroganca do kroga glasbenih boemov, ki so se znašli pod okriljem agilne kalifornijske založbe Birdman. Ob skrivnostnem folk-kantavtorskem psihedeliku z obrobja Brother JT-ju stoji mlajši in toliko bolj markantnejši Greg Ashley, ki je nase opozoril leta 2003 s simpatičnim albumom Medicine Fuck Dream. Leto kasneje je sledil album prvenec njegove skupine Gris Gris, s katero je še bolj zataval v psihedelične sfere. Njene začetke ne najdemo le pri solističnem delu Grega Ashelya, ampak v skupini Mirrors, v kateri je bil ustvarjalno prisoten že na prelomu stoletja. Če so se Mirrors naslanjali predvsem na bolj garažni zvok 60. let, se je z Gris Gris spustil v izrazito psihedelijo, kar nam potrjujeta tako predlanski prvenec kot lanski drugi album For The Season, ki ga v današnji Tolpi proglašamo za spregledan in preslišan album lanskega leta.
Idejni vodja kalifornijske skupine Gris Gris je mlad, talentiran glasbenik in avtor Greg Ashley, čigar delo izvira iz podobnih virov kot tako imenovana New Weird America. Zakladnica šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let je vir navdiha njegovega početja - pa naj bodo to individualci, kot so Syd Barrett, Skip Spence, Roky Erickosn, ali skupine, kot so Incredible String Band, 13th Floor Elevators, Jefferson Airplane, zgodnji Pink Floyd. Če se v solističnem ustvarjanju izraža bolj kot frikovski folkovski kantavtor, se s skupino Gris Gris spušča v opojnost kolektivnega duha. Ta je izvrstno zaobjet v celovitem albumu For The Season, ki neomahljivo teče od začetka do konca in se ne ujame v zanko ponavljajočih se fraz.
Kopičenje asociacij na dede in tudi pradede psihedelije spreobrača na samosvoj način in se giblje med lagodjem in napetostjo ter nikoli ne zabrede v dolgovezno repeticijo. Prav nasprotno, Gris Gris nenehno skrbijo za obrate in spremembe, ki ne presenečajo sunkovito in šokantno, ampak so prej tripaško potovanje. Tako kot je vsaka posamezna skladba strukturno zgrajena z glasbeno fabulo uvoda, naraščanja, vrhunca, sproščanja in epiloga je tudi celoten album. Skozi to se nam razkriva idejna opojnost Grega Ashleya in okoli njega zbrane ekipe glasbenikov, ki z neverjetno lahkoto pletejo urejenost in kaotičnost. Od začetka do konca plošče se razliva nebrzdana in bujna domišljija, ki je vedno na meji izbruha. Impro-jazzovsko uverturo ali intermezzo, kantavtorsko izpovednost ali psihedelično lebdenje vedno znova prevzame garažnorockovska pieteta, ki je tista ločnica, po kateri prepoznamo izpovednost Gris Gris. Tako kot jih ne najdemo med imeni novih čudaških Američanov, jih ne moremo dodati ob bok jeznim hipijem, kot so njujorški Oneida. Znašli so se na točki med njimi in prav to je tisto, kar dela Gris Gris za samosvojo in avtentično v množici takšnih in drugačnih post-post-rockerjev.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>