Ena od glavnih tez, ki vse bolj silovito vstopa v ospredje debat o manjšinskih skupnostih ali kulturah, je, da bo v sodobnih družbah trg sam po sebi prečistil, uredil ali uravnovesil možne izbire življenjskih stilov. Ker je trg dandanes zasnovan izrazito konservativno, ker potiska v javni prostor predvsem neinovativne oblike socialnega, pa tudi kulturnega življenja, to pomeni, da bi manjšinske skupine, če bi hotele sploh obstati, morale podleči konformističnim standardom, se morebiti povezati s konservativnimi zavezništvi, se odreči svojim radikalnejšim vidikom, morda celo tistim, na podlagi katerih so se sploh oblikovale.
Ena od glavnih tez, ki vse bolj silovito vstopa v ospredje debat o manjšinskih skupnostih ali kulturah, je, da bo v sodobnih družbah trg sam po sebi prečistil, uredil ali uravnovesil možne izbire življenjskih stilov. Ker je trg dandanes zasnovan izrazito konservativno, ker potiska v javni prostor predvsem neinovativne oblike socialnega, pa tudi kulturnega življenja, to pomeni, da bi manjšinske skupine, če bi hotele sploh obstati, morale podleči konformističnim standardom, se morebiti povezati s konservativnimi zavezništvi, se odreči svojim radikalnejšim vidikom, morda celo tistim, na podlagi katerih so se sploh oblikovale. Tudi na tej podlagi lahko nadaljujemo razpravo o homo konzervah v slovenskem prostoru.
Homo konzerva je izraz ameriškega novinarja in esejista Richarda Goldsteina, ki označuje geje in lezbijke, ki v javnem prostoru zagovarjajo desničarsko programsko platformo. Ena od pomembnih utemeljitvenih iztočnic homo konservativizma je ambivalentni odnos do seksualne liberalnosti, promiskuitete, in paralelni zagovor družinskih vrednot. Če vemo, da je oblikovanje gejevske in lezbične identitete v zadnjih desetletjih potekalo hkrati s seksualno osvoboditvijo, da je seksualna osvoboditev predstavljala argumentirano kritiko normativnih oblik zasebnega življenja, da je ta kritika izpostavila tovrstne oblike zasebnega življenja kot neizčrpen vir nasilja, potem lahko zaključimo, da je prispevek homo konzerv zgolj še en dodatek k fantazmagorični konstituciji generalno potlačene družbe, ki smo ji danes priča.
Ob 1. decembru, svetovnem dnevu boja proti aidsu, je aktivist Društva za integracijo homoseksualnosti Mitja Blažič, kot ustrezne oblike preventive proti širjenju virusa HIV predlagal »abstinenco, zvestobo ali kondom«. To sicer ni, kot je dejal Blažič, »uradno stališče« njegove matične gejevske organizacije, temveč gre za mnenje »stroke«. Da »stroka« - verjetno zdravstvena – na katero se sklicuje gejevski aktivist, predpisuje socialno formo kot ustrezen preventivni zdravstveni ukrep, je sicer dobro preverjen recept represivnih družb, ki ga je filozof Michel Foucault precizno poimenoval bio-politika.
Takšnih primerov znotraj gejevskega in lezbičnega aktivizma v Sloveniji je bilo v zadnjih letih ogromno. Izpostavila sem zgolj enega, tistega, ki je morda najbolj ilustrativen, vendar pa je zgodba o razcepljanju homo gibanja dolga, zradikalizirala pa se je ob ne tako banalnih konfliktih; ob, denimo, vsakoletnih paradah ponosa, ob dilemah, ali je primerneje, da geji in lezbijke korakamo ob delavski »Internacionali«, Avsenikovi »Golici« ali »YMCA« Village People; ali je primerno, da parado ponosa spremlja v narodne noše odeta pihalna godba; ali smo geji in lezbijke »Slovenci« ali pač nikakor ne; ali je vstop krščanskih programov na homo sceno stvar prostosti mnenjskega trga ali pač odpiranje vrat najbolj homofobnim in represivnim institucijam. Takšna razhajanja smo aktivisti in aktivistke doslej ohranjali znotraj internih zapisnikov delovnih sestankov.
Sama sem že dolgo prepričana, da je enotne gejevske in lezbične fronte konec. Prepričana sem, da bi bilo potrebno o tem odpreti debato v javnem prostoru. Prav tako sem prepričana, da se linije razhoda oblikujejo točno po sledeh nove levice oziroma nove desnice, preko tem, kot so odnos do dominantnih identitet, nacionalnih ali religijskih vprašanj, odnos do kontrakulturnih pripadnosti ali praks, skratka, vprašanj o integraciji ali anti-integraciji oziroma načina vstopanja manjšin v večinsko družbo in podobno. Na kratko, razredni boj.
Re: »HOMO KONZERVE V SLOVENIJI«
Mitja Blazic [21/02/2006]
Dobesedno enak članek je Velikonja 23. 1. vnovčila še pri Večeru, zgodbo o homokonzervahpa smo lahko podoživeli tudi v Mladini (NAPREDNE LEZBIJKE VS. KONSERVATIVNI GEJI, 6/1006). Obljubljeni obsežnejši komentar naj bo torej reakcija na oboje...
NAPREDNE LEZBIJKE VS. KONSERVATIVNI GEJI
Seveda etiketo konservativca, ki mi jo pripenja članek Napredne lezbijke vs. Konservativni geji, v celoti zavračam. Kakor zavračam vsakršen ideološki našitek, ki mi ga želijo mnogi pripeti. Edine ideje, ki jim želim biti do konca zvest so svoboda (med drugim, svoboda izbire), enake možnosti in spoštovanje človekovih pravic. Se pa sprašujem, kakšen je namen medijske kampanje Nataše Velikonja in "radikalnih lezbijk" proti mojemu prispevku v slovenskem gejevskem in lezbičnem aktivizmu. Gre morda za poskus discipliniranja mene in društva DIH, ki je v oblikovanju svoje politike zavzel lastno inovativno stališče, in ni slepo povzel pravovernih aktivističnih smernic začetnic homo-gibanja pri nas? Ali gre za poskus javne diskreditacije društva, ki je v treh letih delovanja uspelo postaviti na noge učinkovit in izjemno produktiven – predvsem pa ideološko osvobojen - servis najrazličnejših aktivnosti usmerjenih v kvalitetnejše življenje istospolno usmerjenih? Ali morda zgolj za banalno poceni promocijo knjige Homoknzerve, ki jo je pred kratkim prevedla prav Nataša Velikonja? Vsekakor pri vsem skupaj nekaj močno smrdi. Kako naj si sicer razlagam kopico v teoretske modele posiljenih dejstev, ki si jih je privoščila Velikonja. Začenši pri HIV/AIDS preventivi, kjer naj bi kot aktivist govoril o seksualni vzdržnosti in zvestobi, kot metodah preventive. V resnici sem v 2. jutranji kroniki na Radiu Slovenija kot avtor prispevka, torej kot novinar govoril o kondomu, abstinenci in zvestobi in v skladu z načeli novinarske etike objektivno povzemal podatke s spletne strani Društva študentov medicine. Kot aktivist pa sem soavtor in soizvajalec obsežne kampanje Pamet v roke, kondom na glavo!, v okviru katerega smo med drugim istospolno usmerjenim razdelili 20.000 kondomov, projekt pa je izdatno podprlo Ministrstvo za zdravje. (O slednjem v teoretskem konstruktu Velikonje seveda niti besede.)
Podobno je laž, da naj bi kot aktivist na projekciji ameriškega dokumentarnega filma Darilo na lanskem festivalu gejevskega in lezbičnega filma, ki je govoril o namernih samookužbah homoseksualcev s HIVom, govoril o zapiranju homoseksualcev v psihiatrične ustanove. Na tej okrogli mizi me je moderator dr. Roman Kuhar povprašal po osebnem, torej intimnem doživljanju filma. In povedal sem, da bi vse, ki se namerno okužijo s HIVom zaprl v psihiatrično bolnišnico, da pa jih v določenih segmentih razumem, zato bi v taki psihiatrični kliniki prvi sedel prav jaz. To je bilo moje osebno, intimno doživljanje filma, ne pa stališče aktivista, še manj pa društva, ki mu predsedujem.
Omenil sem samo dva reprezentativna iztržka. Takih in podobnih trganj pomenskih nians iz kontekstov je v interpretacijah Velikonje še veliko. Sama, vsaj upam, gotovo najbolje ve, kakšen je bil namen ideološkega discipliniranja mene in DIHa, upam pa, da bo njena hrbtenica dovolj močna tudi, ko bo treba sprejeti posledice tega, kot pravijo njene somišljenice, »javnega reflektiranja«. In te pri pranju perila v javnosti po pravilu niso aktivizmu prijazne. Kot predsednik DIHa bom še naprej budno, aktivno, neustrašno, pokončno in svobodno opozarjal in se boril proti vsem oblikam nestrpnosti in diskriminacije. Tako v družbi in državi, kot tudi znotraj homo-gibanja. Vse dokler istospolno usmerjeni pri nas ne bodo v polnosti uživali enakih možnosti in človekovih pravic, od katerih je ena temeljnih pravica do izbire, torej svoboda.
Sicer tudi teoretično Velikonja močno šepa, ko se pri spraševanju "/.../ ali naj geji in lezbijke ob vključevanju v družbo sprejmemo lokalni dominantni diskurz / ... in/ si s tem domnevno olajšamo možnost družbenega sprejetja, /.../ ali naj pač vztrajamo v modernistično zasnovani /.../ radikalni seksualni subkulturi", nagiba k pravovernosti druge opcije. Seveda si v primeru, da izberemo prvo, še zdaleč ne olajšamo naših ciljev. Ravno nasprotno, ko uporabljamo tudi nekatere simbole, ki si jih je dominantna kultura prisvojila in njihovo uporabo marginaliziranim skupinam prepovedala, danes šele stopamo na resnično platformo radikalnega (če že govorimo o radikalnosti). Ali, da se izrazim po svoje, resnične integracije (ne asimilacije!!). "Prostor za mizo" smo si namreč kot subkultura zagotovili že z nastankom gibanja, pred 20 leti. Ali drugače: slovenski kulturni vzorec homoseksualce kot subkulturo popolnoma predvideva, ne dopusti pa nam mesta znotraj kulture (če bi hoteli to možnost svobodno izbrati). Čas je za premik naprej. V smeri možnosti izbire, v smeri svobode. Individuum se mora imeti pravico svobodno odločati, kateri slog mu najbolj ustreza, subkulturni, mainstreamovski, konvencionalni, radikalni, konservativni, libertarni ... (V tej perspektivi popolnoma soglašam s sistemom modernistično zasnovane radikalne seksualne subkulture. In cenim in spoštujem prispevek "radikalnih lezbijk".)
In tako v luči svobodne izbire, ki jo zagovarjam, padejo v vodo vse permise o homo konzervah, koketiranju z dominantno ideologijo, nasprotovanju permisivnemu odnosu do seksualnosti in eksperimentiranju z različnimi oblikami vsakdanjega življenja, priseganju na aktualne identitetne politike, kritike subkultirne pestrosti ... ki mi jih skuša prilepiti Velikonja. Skratka, veliki javni pok mimo. Treba bo poiskati drugo, primernejše žrtveno jagnje.
Mitja Blažič
predsednik
DIH
odgovori >>
Re: »HOMO KONZERVE V SLOVENIJI«
Mitja Blažič [20/01/2006]
Mitja Blažič sem o t. i. ABC sistemu treh oblik HIV/AIDS preventive govoril v 2. jutranji kroniki na Radiu Slovenija in sicer KOT NOVINAR, ki sem povzemal stališče Društva študentov medicine Slovenije.
Sicer pa si tako argumentirano pisanje zasluži obširnejši in argumentiran odgovor, ki ga pripravljam.
Se pa veselim, da je že končno priplaval na površje ta do zdaj skriti (a zato nič manj zaznavni) psevdosubverzivni fašizem, ki že kar nekaj let blokira vsestranski razvoj slovenske homo scene.
Pravzaprav gre za znan pojav, ki smo mu prica tako v komunizmu kot v cerkvi, ko se izvorno dobra ideja (ki so ji sledila brez dvoma tudi dobra in koristna dejanja) v toku casa in pomanjkanju svežine obrne v svoje nasprotje. No, morda gre pa za v gon cloveka vrojeno suicidalno nagnjenje, ki zene kolo zgodovine naprej in razvoj navzgor.
Debata bo gotovo zanimiva. Vendar, kot pravim, pisanje zasluži poglobljen odgovor.
Debata odprta javnemu prostoru.
Do takrat,
pozdrav,
Mitja
odgovori >>
Re: »HOMO KONZERVE V SLOVENIJI«
katarina [20/01/2006]
nataša, kakšno je pa tvoje stališče glede ustreznih oblik preventive proti HIV?
odgovori >>