Torek, 24. 1. 2006
juREm
Jan Jelinek je mož neštetih preobrazb, saj pri vsakem albumu spremeni svoje konceptualne nastavitve in vsaj za odtenek popravi svoje zvočne predpostavke, pri tem kljub vsemu ne izgubi svoje prepoznavne estetike, ki jo je definiral z albumom Loop Finding Jazz Records ter svojim delom pod imenom Farben. Tokrat se namesto v reinterpretacije mikroskopskih jazzovskih semplov ter interakcije z akustičnimi instrumenti podaja v raziskovanje polja rockovske psihadelije iz sedemdesetih let. Če je še na prejšnjem albumu semplal Sun Raja, so sedaj vir naviha postali Can ter Ammon Duul, seveda brez očitnih zvočnih referenc na obe skupini. Jelinek namreč gradi izključno na občutkih, ki jih dobimo pri obeh skupinah ter tovrstne interpretacije prevaja v novodobne zvoke berlinske elektronike. ...
Komentarji
komentiraj >>