Četrtek, 26. 1. 2006
primozv
Kanadskim glasbenim genijem, zbranim pod imenom The Arcade Fire, se imamo zahvaliti za to, da imamo danes možnost prisluhniti prvemu albumu skupine Wolf Parade. Skupina, ki je že od začetkov veliko obetala, je pritegnila pozornost Isaaca Brocka, frontmana prav tako nam ljubih Modest Mouse. Brock jih je pripeljal k založbi Sub Pop, kjer je izšla plošča Apologies to the Queen Mary. Glasba na albumu Apologies to the Queen Mary nas odpelje v temačen fantastični svet, prepojen z liričnostjo glasbe in besedil, v katerih je eden najpogosteje omenjenih samostalnikov ghost oz. duh (v celoti) ...
* Kanadskim glasbenim genijem, zbranim pod imenom The Arcade Fire, se imamo zahvaliti za to, da imamo danes možnost prisluhniti prvemu albumu skupine Wolf Parade. Prav Arcade Fire so namreč Spencerju Krugu ponudili, da zasede oder pred njihovimi koncerti. Povabilu je sledil za rock bend precej stereotipen razvoj dogodkov. Na kratko: Spencerju se je pridružil kitarist Dan Boeckner ter bobnar Arlen Thompson, ki je med drugim soustvarjal prvenec ''Funeral'' že omenjenih Arcade Fire. Bend je v tej zasedbi izdal en EP, nakar se jim je pridružil še Hadji Bakara, ki skrbi za celostno zvočno podobo benda. Skupina, ki je že od začetkov veliko obetala, je pritegnila pozornost Isaaca Brocka, frontmana prav tako nam ljubih Modest Mouse. Brock jih je pripeljal k založbi Sub Pop, kjer je izšla plošča Apologies to the Queen Mary. Wolf Parade pa so se medtem okrepili še z Dantejem DeCarom, ki je pred tem trgal strune pri Hot Hot Heat.
Tole je bilo nekaj informacij za vedoželjne, sedaj pa se posvetimo sami plošči. Glasba na albumu Apologies to the Queen Mary odpelje v temačen fantastični svet, prepojen z liričnostjo glasbe in besedil, v katerih je eden najpogosteje omenjenih samostalnikov ghost oz. duh. S tega vidika se sama po sebi ponuja primerjava z izpovednostjo The Arcade Fire, s katerimi si delijo predvsem na trenutke tesnobno vzdušje. Tudi v tem pogledu jim je skupno to, da je tako kot na nastanek albuma Funeral vplivala neposredna izkušnja smrti. Mrtvecev in pogrebov je bilo v primeru Wolf Parade sicer precej manj kot pri Arcade Fire, a kljub temu dovolj, da je pečat smrti opazen. Inštrumentalno pa so, predvsem kar se kitar tiče, Wolf Parade precej trše zveneč bend. Je pa potrebno dodati, da so kljub umazanemu in ostremu zvoku kitar le-te dovolj omikane, da vedo, kdaj prepustiti prostor klaviaturskim vložkom, ki s kontrastom ustvarjajo milo zvenečo zvočno kuliso. Na tem mestu bi vzporednico še najlažje našli pri, recimo, njujorških The Walkmen.
Vse naštete primerjave so očitne in na mestu. A le pogojno. Wolf Parade so namreč več kot dovolj ustvarjalna skupina, da se ne pustijo ujeti v katerega izmed že obstoječih glasbenih vzorcev.
Glavni atribut skupine Wolf Parade predstavlja avtorski dvojec Spencer Krug ter Dan Boeckner.
Za ploščo Apologies to the Queen Mary sta prispevala vsak po polovico skladb, glavni pevec posamezne skladbe pa je vedno njen avtor. Skladbe so po plošči razporejene tako, da si glede na avtorstvo sledijo izmenično. Spencerjevo skladbo tako nasledi Danova, Danovo pa zopet Spencerjeva. To še posebej dobro deluje na sam dinamični lok plošče. Njune lirične izpovedi so namreč ravno dovolj različne, da ustvarijo ritem dialoga med posameznimi skladbami. Dejstvo, da skladbe prihajajo iz dveh različnih loncev, se hkrati izkaže kot dobra varovalka pred tem, da bi album pokvarila monotonost.
Apologies to the Queen Mary je plošča, ki ji ni moč ničesar očitati, hkrati pa zaradi svoje svežine in iskrenosti navdušuje in poslušalca nagradi ob vsakokratnem poslušanju ...
Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>