Četrtek, 2. 2. 2006
Maja Smrekar
V torek zvečer se je v Gromki odvijal večer poezije pesnika Bojana Andjelkoviča, z gostom Miklavžem Komeljem ter prikazom kratkega filma Aleksandre Čalić – Keke in Jane Prepeluh in video del beograjskega umetnika Agana Papića. V intimnem vzdušju se je najprej odvrtel Kekin in Janin kratki film z naslovom Pank nije mrtav Kennedy, nato pa se je večer nadaljeval v slogu nekakšnega performansa, ki je potekal kot preplet gibljivih slik videa in poezije, ki sta jo, menjajoč se, interpretirala Bojan in Miklavž.
V torek zvečer se je v Gromki odvijal večer poezije pesnika Bojana Andjelkoviča, z gostom Miklavžem Komeljem, ter prikazom kratkega filma Aleksandre Čalić – Keke in Jane Prepeluh in video del beograjskega umetnika Agana Papića. V intimnem vzdušju se je najprej odvrtel Kekin in Janin kratki film z naslovom Pank nije mrtav Kennedy, nato pa se je večer nadaljeval v slogu nekakšnega performansa, ki je potekal kot preplet gibljivih slik videa in poezije, ki sta jo, menjajoč se, interpretirala Bojan in Miklavž.
Začenši s kratkim filmom, ki je s svojo dinamično formo in kompleksno filozofsko, pa kljub temu sproščeno vsebino, požel navdušenje obiskovalcev, se je večer prelevil v pesniškega. Otvorila ga je ena od avtoric kratkega filma. V kabarejskem slogu, oblečena v frak in cilinder, je suvereno uprizorila nekakšen uvodni manifest, ki je napovedal vsebino pesniškega večera. Eklektična scenografija, ki je ustvarila postapokaliptično vzdušje v slogu estetike Kusturičinih filmov, je vzbudila občutek nekakšnega antidekorja, ki je sugeriral vstop v specifičen intimen svet omenjenih avtorjev.
Bojanovo poezijo je spremljal Miklavž Komelj, interpretirajoč tako svojo kot tudi poezijo različnih drugih avtorjev. S svojim specifičnim, njemu lastnim interpretativnim slogom, je obiskovalcu prikazal transcendenco iz vsakdanjosti v tiste razsežnosti, ki se najbolj polnokrvno manifestirajo v fantaziji. Njegov nastop je sugeriral transformacijo banalnosti življenja v brezmejno svobodo lahkotnosti, ki je obenem neznosno boleča.
Interpretaciji poezije obeh avtorjev sta se prepletali v medsebojnem sobivanju. Video dela Agana Papića naj bi pesniški večer nekako dopolnjevala. Prikazovala so politično vsebino in odziv nanjo skozi dialog podob, kot odraz dane stvarnosti. Ta je hkrati tudi komentar nasičene vizualnosti, ki jo kot posledico potrošniške histerije reciklirano srečamo v podobah omenjenih video del.
Skozi na prvi pogled brezbrižno interpretacijo poezije Bojana Andjelkovića je lucidni poslušalec lahko vendarle začutil razsežnost njegove eksistencialne izkušnje in se na neki ravni z njo identificiral. Avtor je prikazal poetičen odraz ujetosti v mračne spone lastne osebnosti s čimer se konstantno sooča tako v svoji poeziji kot v realnosti in z njimi očitno ostaja nepomirjen. So odraz lastne intimne analize, ki namesto do osvoboditve privedejo do vse večje alienacije. Prikazujejo krogotok spogledovanja med rajem in peklom, med ljubeznijo in sovraštvom in nenazadnje življenjem in smrtjo. Vendar pa kljub univerzalnosti tem, o katerih avtor razmišlja in jih interpretira, nedvomno še najbolj sporoča zgodbo o kompleksnem prepletu odnosov na intimni ravni.
Čas in prostor sta v torek zvečer v Gromki dobila drugačne razsežnosti kot sicer in tisti, ki so si ju trudili interpretirati z razumom, marsičesa niso razumeli. Večer v Gromki je pokazal svet, v katerega nam je bilo ponujeno vstopiti. Gostitelji pa so zavzeli pozicijo medijev, ki so nam prevajali sporočilo njihovega intimnega sveta v skupno realnost ali bolje, surrealnost, ki so jo ustvarili. Interpretacija Bojanove poezije je odražala prisotnost in hkrati odsotnost njegove izpovedi. Na svojstven način išče odgovore na vprašanja, s katerimi se ukvarjamo vsi. Prikazuje realnost okoli sebe, ki skozi perceptivno ostrino, ki mu je ne manjka, izpričuje, v nekem vzporednem času in prostoru zamrznjeno dramatično pripoved o vsemu in ničemur.
V Gromki je bila z gručo fenic iz kulturne redakcije Radia Študent tudi Maja Smrekar.
Komentarji
komentiraj >>