»Če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...) torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec (...)«, je med drugim zapisal markiz de Sade v slavnem delu Juliette in Justine.
O ZLU, I. DEL
»Če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...) torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec (...)«, je med drugim zapisal markiz de Sade v slavnem delu Juliette in Justine.
O Juliette in Justine je francoski filozof Maurice Blanchot dejal: "Če v knjižnicah obstaja pekel, je zagotovo namenjen knjigam, kot je ta. Lahko priznamo, da še nobeno literarno obdobje ni ustvarilo dela, ki bi bilo tako pohujšljivo in da tudi nobeno drugo delo ni globje prizadelo človeških čustev in misli. (...) Da, mirno lahko rečemo, da v rokah držimo najbolj pohujšljivo delo, kar je bilo kdajkoli napisano. (...) Dana nam je priložnost, da spoznamo delo, ki predstavlja mejo, onkraj katere si nikoli noben pisatelj ni drznil podati. (...) In ne pride nam na misel, da bi se vprašali, zakaj je tako nepresegljivo, kaj je na njem tako čezmernega, kar po moči neskončno presega človeka."
Pri našem razglabljanju o zlu se bom, kakor že ugotovljeno, oprla na najbolj osovraženega, kontraverznega in meni najljubšega avtorja, francoskega pisatelja in filozofa markiza de Sada (17-1814). Zločin se po Sadu bolj sklada z duhom narave, saj predstavlja izvor gibanja vsega, se pravi življenje samo. Narava, ki hoče ustvarjati, potrebuje zločin, ki uničuje, zato je narava zanj mati kot ontološki temelj vsega in njen zakon - moralni imperativ uničevanja. To je zagotovo eno najbolj nenavadnih in radikalnih razmišljanj, na katere sem naletela v svojem življenju.
Saj ne, da ne bi vse kdaj pa kdaj točno v srce zadela krutost narave, njena rušilna moč, njena brezkompromisnost, vendar nikoli ne bi šli tako daleč v svojem razmišljanju, da bi njeno destruktivnost spoznali za univerzalni zakon in njeno sposobnost razmnoževanja in kreacije spoznali za njeno popustljivost, za njeno napako, kot lahko preberemo: "Trditev, da je razmnoževanje eden izmed zakonov narave, je napačna: to prismodarijo smo si izmislili edinole v svojem napuhu. Narava sicer dovoljuje razmnoževanje, paziti pa moramo, da njene popustljivosti ne razumemo kot ukaz. Narava razmnoževanja čisto nič ne potrebuje; in popolno uničenje rase – (...) – bi jo tako malo prizadelo, da ne bi svojega toka spreminjala nič bolj, kot če bi s sveta nenadoma izginil cel rod zajcev in kuncev."
Še bolj zanimivo pa je, kako je de Sade destruktivnost in zlohotnost narave povezal in navezal na človekovo delovanje. Ne samo, da obstaja splošen, vsem zapovedujoč zakon uničevanja, ki obstaja v vsem, kar nas obkroža, ampak se kaže tudi v sami človekovi fiziologiji in živčnem sistemu. Zanj je izvor pregreh in kreposti v tenkočutnosti odzivanja našega telesa in njegovega živčnega sistema na določeno dejanje ali stanje. Vendar to ni vse, oziroma je to Sadova namerna izkrivitev nravnosti v fiziologijo, saj mu pravzaprav ne gre za objektivno dokazovanje značilnosti človeške fiziologije, ampak za moralnost, prilepljeno na fiziologijo, ki je interpretirana tako, da ustreza Sadovemu pojmovanju moralnosti. Kajti Sadu gre predvsem za moralni zakon, s katerim ponudi dokaz za zlo kot tisto zapovedano in zahtevano dejanje, ki služi kot kritika hinavske krščanske doktrine.
To izkrivljanje lepo vidimo, ko izpeljuje zvezo užitka, vzgoje in navade: "Vzgoja, za njo pa navada, izurita v tej ali oni smeri tisti delež tenkočutnosti, ki smo ga prejeli iz rok narave; in egoizem ... skrb za življenje potem še pomaga vzgoji in navadi pri odločitvi za takšno in drugačno izbiro. A ker nas vzgoja malone vselej vara, pa vnetje, ki ob njenem izteku ob zunanjih predmetih zajame električni fluid, in to je operacija, katere učinke imenujemo strasti – obrne navado na dobro in na slabo."
Če je to vnetje šibko, ker so organi predebeli in se upirajo nadležnemu delovanju zunanjega predmeta na živčni fluid ali ker možgani prepočasi prenšajo učinek tega pritiska ali pa ker je ta tok le stežka pognati v tek, tedaj nas učinki tenkočutnosti napeljejo h kreposti. Če pa prav narobe, zunanji predmeti delujejo na naše organe z vso močjo, jih preplavijo z vso silo, če živahno pospešijo delce živčnega fluida, ki krožijo po votlinah v naših živcih, potem nas učinki naše tenkočutnosti napeljejo k pregrehi. Če je delovanje še močnejše, nas pripelje v zločin in zagotovo h grozovitostim, če je silnost učinka na zadnji energetski stopnji. V vsakem primeru pa je razvidno, da je tenkočutnost le mehanična, da se iz nje vse poraja in da nas ona napeljuje k vsemu.
Zanj so čustva usmiljenja, sočutja, kreposti ali hudodelstva le različni fizični rezultati pretresa, ki ga je neka nesreča povzročila v naših živcih. Hudodelec si tako prizadeva čimbolj pospešiti tisto tenkočutnost, ki se ujema z zgoraj opremljeno definicijo zla in hudodelskimi sladostrastji: "Sprašujem vas, ali je res, kar sem slišala praviti, da se vam je šele spričo navdušenja, ki ste ga pokazali za razuzdanost, posrečilo, da ste se sprijaznili z umori (...)?" (...) "Prav gotovo drži, gospa, da razuzdanost vodi k umoru; vsega naveličan človek mora obnoviti moči s tem, čemur bedaki pravijo zločin: z njimi namreč vsoto pretresov, ki nastajajo v kateremkoli človeku, pri svojih živcih podvojimo, hkrati pa je tudi naše vznemirjenje močnejše in zato se nam morajo nujno obnoviti moči, ki smo jih s pretiravanjem izgubili.
Umor je potemtakem res eno najsladostrastnejših gonil razuzdanosti, vendar pa ni res, da se moramo nujno razvneti k razuzdanosti, če hočemo zagrešiti umor. V dokaz naj bo skrajna hladnokrvnost, ki pri tem navdaja naše poklicne tovariše ... Nekakšna od razuzdanosti hudo različna strast, ki preganje nje, ki se tej dejavnosti predajajo bodisi iz čistihlepja, maščevanja ali pohlepa, in celo nje, ki jih pri tem žene preprosti vzgib okrutnosti (...)" Zdi se mi, da bi lahko ubijali s katerokoli namero, vendar tako, da bi nam ob tem vselej prišlo.
Do nečesa, čemur rečemo zločin, pride po Sadu torej iz različnih razlogov: iz naveličanosti, ki si poišče nove izzive in zabave, iz pohlepa, ki mu zločin pomaga do uresničitve, iz maščevanja in podobnih človeških negativnih čustev. Seveda pa nas določitev omenjenih čustev (naveličnanosti, pohlepa, maščevanja), ki pripeljejo do zločina, ne sme zapeljati, da bi jih jemali kot vzrok, ampak bolj kot povod. Tisto, kar je pravi vzrok zločinov zločinca, je ravno tukaj filozofsko razglabljana človeška narava, izhajajoča iz temeljne premise, ki določa naravo kot mater človeškega rodu, ki skozi destruiranje konstruira.
Druga močna ugotovitev in življenjski napotek zločincu skozi spoznanje o naravi je njegovo zavedanje esencialne samotnosti in sebičnosti, ki temelji na zavedanju, da se vsak človek rodi. Zato lahko njegovo osnovno načelo delovanja lahko strnemo: vsakdo naj počne, kar mu je ljubo. Zanj/o je edini zakon užitek (skozi uničevanje)! "Moje edino vodilo je torej moja nagnjenost do vsega, kar me osrečuje, in moja brezbrižnost do vseh posledic, ki bi jih ta izbira imela za bližnjega. Najostrejša bolečina drugega je vselej manj vredna od mojega lastnega užitka. Kaj mi mar, če sem še tako šibko naslado prisiljen kupiti s celo vrsto nezaslišanih zločinov, kajti naslada mi ugaja in je v meni, medtem ko je učinek zločina zunaj mene in se me ne dotakne." Sadov sebičnež je samotni zločinec, ki si ne more zamisliti, da bi med dvema človekoma obstajala kakršnakoli vez (naklonjenosti). Tezo o samotnosti brezobzirnega in brezbrižnega sebičneža pa črpa iz narave, saj pravi, da narava poskrbi, da se na svet rodimo sami.
Po drugi strani pa se nam v delu Juliette in Justine pokaže še en, na prvi pogled nekoliko prikrit vidik uživanja v uničevanju in okrutnosti. Glavna junakinja Juliette je nadvse sebična, pregrešna in grozljiva zločinka, ki je podvržena istim nemogočim, mučnim preizkušnjam, kot krepostna, dobrotljiva in naivna Justine, a s to razliko, da Juliette uživa v mučenju in trpinčenju, ki ji ga pripravijo ostali junaki. Maurice Blanchot pravi, da je krepost izvor nesrečnosti in če jo odpravimo, potem postane tisto, kar je bilo prej nesreča, poslej priložnost za užitek, trpinčenje pa čista slast. Človeka, ki vlada, se zlo ne more dotakniti, saj zna iz vsega, kar mu pride na pot, potegniti svoj užitek. Tako se Amélie, ena izmed najnavadnejših Sadovih junakinj izpove zarotniku Borchampsu: "Obožujem tvojo okrutnost. Prisezi mi, da bom nekega dne tudi sama tvoja žrtev; od svojega petnajstega leta v svoji glavi gojim le misel na to, da bom poginila kot žrtev okrutnih strasti razvrata."
Prav takšno Sadovo stališče pomeni za okrutnega zločinca biti povsem prost, svoboden in neodvisen od svojih žrtev, kakor tudi vsemo(go)čen in edinstven svoje vrste. Če živi kot zločinec, v njegovem bivanju ni trenutka, ki bi zanj ne bil srečen. Če umre, vidi v svoji smrti še večjo srečo in zavest o lastni pogubitvi je zanj vrhunec življenja, ki ga utemeljuje potreba po uničevanju. In prav takšna drža ga dela za druge ljudi nedosegljivega in edinstvenega. Prav v tem, da se mu nihče ne more približati in da mu nič ne more odtegniti moči, poleg pa se v tem stanju prijetno počuti, je za Sada znamenje najvišje oblasti. In v čem se skriva absolutna samost edinstvenega? Ponovno najdemo odgovor v nevezanosti na nikogar in nič. In kaj mu omogoča najvišjo oblast na svetu? Prav to, da črpa svoj obstoj iz smrti in negacije.
Skrajna brezbrižnost, ki jo de Sade nenehno omenja, izvira iz stoiške apatheia. Aphateia je stanje brez želja, pomanjkanje vsakršnega čustva ali interesa, popolna indiferentnost do nečesa ali nekoga oziroma je notranje stanje, ki ga lahko človek doseže skozi samodisciplino – vse, kar mora narediti, je kontrolirati svoj odnos do stvari ali drugih ljudi, ki ga obdajajo (saj je prav značilen odnos do nečesa ali nekoga vzrok trpljenja). Človek ne bo prizadet le, če sam ne dovoli, da ga kaj prizadene. Z drugimi besedami, edino zaradi česar sta smrt in trpljenje grozna, je človekovo mnenje, da sta grozna.
Stoiki so govorili, da si mora človek želeti neizogibne stvari, kot so smrt in trpljenje, saj jih bo premagal šele takrat, ko jih bo sprejel kot nekaj, kar je izven njegove moči. Človek se osvobodi čustvenega trpljenja, ki mu ga povzročajo zunanje sile takrat, ko v svoje roke vzame kontrolo nad svojimi željami in si ničesar več ne želi ali, kakor je dejal slavni stoik Seneka: "Lahko mi vzamejo življenje, ne morejo pa mi vzeti mojega odnosa do tega, kako bom nekaj doživljal." Skratka, stoiki so menili, da so čustva in želje iracionalni in tako v nasprotju s pnevmo oziroma božanskim razumom narave - zato ljudje z naravnanostjo k vzdržljivosti in sprejemanju dobijo neverjetno moč, notranji mir, srečo in svobodo v odnosu do zunanjega dogajanja kot tudi v medčloveških odnosih. Seveda pa so ljudje, ki premorejo toliko moči in samodiscipline, da se ravnajo v skladu z 'božanskim razumom narave', resnično redki, če že ne edinstveni in modreci.
In res, za tiste, ki omenjenega Sadovega dela Juliette in Justine niste prebrali ali na sploh niste brali njegova dela, naj povem, da Sadov brezobzirni in brezbrižni sebičnež ni kar vsakdo, ampak sam stoiški modrec, edinstveni. Ali kakor zapiše Blanchot: "Lahko trdimo, da je Sadovo človeštvo v resnici sestavljeno iz peščice mogočnežev, ki so imeli dovolj energije, da se povzpnejo nad zakone in predsodke, ki čutijo, da jih je narava izbrala s tem, ko jih je napravila drugačne (...)". In za nameček naj povem, da ti mogočneži - tako zločinci kot zločinke - v enaki meri izhajajo tako iz najnižjega kot iz najvišjega družbenega reda. Nekateri menijo, da je takšna egalitarna zastavitev neposreden odraz takrat napisane Deklaracije o človekovih pravicah. Morda res, a se je Sade ne drži dosledno, saj takoj nato ponudi načelo razlikovanja med močnimi samotneži in šibkimi odvisneži, ki je popolnoma drugačno od vsega dotlej mišljenega in ki ga preberemo v izjavi ‘ki so imeli dovolj energije’. Sade verjame, da moč in samota nista le stanje, ampak izbira in pridobitev in da je mogočen edinole tisti, ki to postane s svojo energijo.
O Sadovem zlu je razglabljala Katarina Majerhold.
Komentarji
komentiraj >> Re: O ZLU, I. DEL by Katarina Majerhold
Janko [16/01/2003]
Super in zanimiv clanek. Se vec taksnih, lp, Janko
odgovori >>