Drugo leto, torej leta 2007, bomo zagotovo priče afirmativnim zapisom o britanski skupini Fall. Ti mimo naših oči ne bodo šlo brez razloga. Za začetek navedimo vsaj dva. Prvi bo okrogli, trideseti jubilej neprekinjenega delovanja te samonikle zasedbe, ki brez kompromisov in odstopanj strumno koraka po rockovski sceni. Brez pretiravanj jo lahko obdarimo s kolajno ene unikatnejših in originalnejših skupin v zadnjih tridesetih letih. Za to je najodgovornejši vodja skupine, pevec, pesnik, provokator, sarkastik, zajebant A kategorije Mark E. Smith. O njem obstajajo številni članki, razprave, analize in tudi knjiga. Drugo leto, ko bo srečal Abrahama, pa bo za odebelitev tovrstne bibliografije še toliko več priložnosti. Že lani prsti na tastaturah niso mirovali in temu tako je tudi letos. Najnovejši album Fall Heads Roll nas ne pusti hladnih, saj je plošča, ki privleče posluh s spontanostjo, drznostjo in prepoznavno neotesanostjo ter ne da miru, kot ga ne da stari pokvarjeni nergač. Bogata diskografija Fall se je povečala za ploščo, s katero se ponavlja dejstvo, obelodanjeno v reku največjega fana skupine Fall, pokojnega Johna Peela: "Zmeraj drugačni, zmeraj isti!"

Luciden album Fall Heads Roll pritegne pozornost tako starih znancev skupine kot mlajših generacij. Je svež, zvočno in poetično radodaren album, direkten, oster in ne gradi na veteranstvu. Vedno svojeglavi in grobi Mark E. Smith je v skoraj tridesetletni karieri skupine Fall pregnal in zamenjal toliko članov, da se jih ne da prešteti na prste rok in nog. Zadnji dve leti zasedba deluje v nespremenjeni postavi. Ta svojevrstni podvig je morda pomembno prispeval k zaokroženosti tega zadnjega studijskega albuma, ki je po računicah sedemindvajseti oziroma osemindvajseti po vrsti, na zbirateljskem računu, ki upošteva tudi vse ostale izdaje (od John Peel Sessions prek koncertnih plošč do najrazličnejših butlegov), pa je to že štiriinosemdeseta dolgometražna izdaja manchesterske skupine.

Fall so na svoji poti eksperimentirali z različnimi žanrskimi odkloni, nikoli pa se niso odklonili toliko na stran, da bi padli z lastnih tirov. Kot vedno, razpoznavno avtorski ostajajo tudi na Fall Heads Roll, ki s svojo ostro in surovo repetitivnostjo ter z neotesanim recitalom, zaščitnim znakom Marka E. Smitha, prebijejo led z rockovsko nabritimi skladbami. Z njimi nevarno prikličejo iz pozabe solistični album Freda Schneiderja iz B-52's Just ... Fred izpred desetih let. Na preobrat, ki se zgodi na sredini albuma s hitom Blindness, ki nam pade v uho zaradi distorziranega, vendar zelo pumpajočega basa, in obdelavo Nuggets klasike I Can Hear The Grass Grow skupine The Move nas pripravljajo uvodne skladbe, ki kar kipijo do vrelišča albuma. Po uvodni, reggaejaško razpuščeni »Ride Away« nastopita »Pacifying Joint« in »What About Us?«, skozi kateri se lahko prepričamo v mojstrstvo Smithovega recitirajočega petja. Na tako rekoč isto temo nastopi s popolnoma različnim podajanjem svoje poezije in, čeprav se pri tem zateče k že neštetokrat uporabljenim fintam, je neposreden in še neslišan. Sledijo pa izmenjujoče se blažji, country-kabarejsko zaobljeni ali pa kot rezilo ostri komadi, ki razkivajo željo spremljevalne zasedbe po udarni godbi, ki je tudi osnovna potenca celotnega albuma. Gonilni stroj celotne zasedbe je dobro namazan z repetitivnim oljem in brez težav spreobrača bluesovske, punkovske, rockabillyevske nastavke v fallovsko kontinuiteto. Če bi Smithovemu pesniškemu nastopaštvu lahko konkuriral le Kevin Coyne, je s komadom »Bo Demmick« v nevarnosti tudi nedotakljivost Boa Diddleya.