Za ljudi, ki se kreativno (ali pa tudi ne?) ukvarjajo z zvokom, je zvok reprezentant nečesa. Najpogosteje njih samih - nekakšen avatar (če smo postmoderni ...), v neprimerno slabših primerih pa je zvok (glasba - organizirani zvok) reprezentant nečesa drugega (dobe, države, kulture ...). Oblikovanju zvoka lahko rečemo tudi zvočna dramaturgija - kar je neke vrste napletanje zgodbe. Kadar je zgodba sama prvotnejša, je običajno glasbena dramaturgija posnemovalka - torej reprezentant.
V primeru, da je glasbena struktura prvotnejša, pa lahko sklepamo, da se je zgodba pojavila kot posledica asociativnih sposobnosti poslušalca - lahko tudi kreatorja. Takšne zgodbe napletajo improvizatorji. Kaj so potem glasbeni ustvarjalci, ki kreirajo na podlagi obstoječih zgodb? Kompozitorji?
In še: ali ni mogoče vsak predpogoj, ki predstoji nekemu glasbenemu (zvočnemu) delu, že nekakšno napletanje zgodbe? Seveda tudi tu obstajajo plasti.
Komentarji
komentiraj >>