Obiski družinskih prijateljev so ritualna početja. Narezek, potica ob čaju ter izmenjava komplimentov se pogosto zaključijo z neprijetno aktivnostjo – ogledom posnetkov s poletnih dopustov. Zbrani se hitro razdelijo na zdolgočasene goste in raznežene domače, ki zadovoljno introspektirajo sleherni prizor svojih otrok. Gibljive ali statične, slike očitno dokumentirajo nekaj, kar ima pomen le za tistega, ki jih je posnel. Lahko bi rekli, da so del njegovega očesa in kot take izraz njegovega pogleda na svet. Potrjujejo obstoj soljudi, ki definirajo prostor, znotraj katerega se upravljalec snemalnega aparata samozavestno giblje. Za stranskega opazovalca so nezanimivi, ker ne zadevajo njegove bivanjske sfere.
Obiski družinskih prijateljev so ritualna početja. Narezek, potica ob čaju ter izmenjava komplimentov se pogosto zaključijo z neprijetno aktivnostjo – ogledom posnetkov s poletnih dopustov. Zbrani se hitro razdelijo na zdolgočasene goste in raznežene domače, ki zadovoljno introspektirajo sleherni prizor svojih otrok. Gibljive ali statične, slike očitno dokumentirajo nekaj, kar ima pomen le za tistega, ki jih je posnel. Lahko bi rekli, da so del njegovega očesa in kot take izraz njegovega pogleda na svet. Potrjujejo obstoj soljudi, ki definirajo prostor, znotraj katerega se upravljalec snemalnega aparata samozavestno giblje. Za stranskega opazovalca so nezanimivi, ker ne zadevajo njegove bivanjske sfere.
Isto se zgodi pri prebiranju knjige Renate Ažman, diplomirane novinarke, katere članke največkrat prebiramo v reviji Jana. V svojem prvencu »Japajade« večkrat uporablja metodo, ki jo je večina kdaj tudi sama preizkusila – pisanje kot terapija. To je trenutek, ko se usedemo za papir ali računalnik in se brez predhodnega literarnega načrta osvobodimo obremenjujočih misli – od službenih in zdravstvenih frustracij ter načrtov, kaj bomo komu kupili za praznike in pripravili za večerjo, do skrbi za bolnega ljubljenčka. Bralec, ki z avtorico ni osebno povezan, je v vlogi nezainteresiranega gosta – izključen iz njenega sveta in brez koda za dešifriranje njenih sporočil.
»Japajade« je trilogija. Prvi del, »Kurja lojtra«, sestavljajo avtoričini premisleki o osnovah duševnega življenja. Prevladujejo zdravorazumska načela o tem, kako se ne more živeti brez ljubezni, zaupanja in vere, kako se vsega ne da kupiti in kako nam »keš« ne pomaga v umetnosti življenja. Avtorica boleha za manično-depresivno psihozo, torej je upravičeno, da se prepričevanje v pravilnost družbenega kodeksa uporablja v namen zdravljenja. Kot del literarnega teksta pa zazveni glas popularne psihologije za samopomoč vsaj rahlo banalno.
Drugi del z naslovom »Yalla« je napisan v obliki dnevnika. Večkratno in poimensko zahvaljevanje vsem ljudem, ki so ji nekaj pomenili ali pomagali, kar kliče po preskakovanju strani. Vsako upanje, da se bo razpletla bolj zanimiva zgodba o avtorici ali njenih prijateljih ugasne v nejasnih izjavah, kot so »Saj vedo tisti, ki se jih tiče« ali »O tem ne bom pisala«. Ker obsežnejše pisanje o likih zavrača, ostajajo ti neprofilirani – le imena za vsebinskimi votlinami. Bralec ne more, da ne bi, ob predpostavki, da je namen knjige avtoričina komunikacija z osebnimi prijatelji, pomislil, zakaj jim ni enostavno ... napisala pisma? Zakaj moramo to brati mi?
Ažmanova tekst dodatno redči z vrinjenimi odstavki Balaševićevih in dalmatinskih pesmi. Ko med poslušanjem ta-naj-naj-najljubše skladbice na papir hitro izpisujemo dobro nam znano besedilo – a ni občutek noro katarzičen? Razlika med Renato Ažman in nami je v tem, da mi ponavadi tega ne objavimo.
Slog je dokaj pust. Oropa ga pogosto ponavljanje istih glagolov in kratki stavki, ki z nenehno uporabo izgubijo svoj učinek. Za efektiven zaključek odstavka pogosto uporabi stavek z le eno besedo, na primer: - »Cut« - »Fak« - »Itaq« - »Thanx« - in tako naprej. Prisotna je uporaba znanih srbohrvaških besed in fraz. Te naj bi obarvale tekst, vendar izven jugonostalgičnega kroga lahko delujejo le kot puhlice, vsebinsko prazne in slabo povezane s tekstom, ki ga spremlja. Pri tem so moteče tudi napačno črkovane besede. Avtorica zameša mehki in trdi č ter razliko med besedami pisanimi v hrvaščini z zlogom »ije« oziroma »je«.
Tretji del »Bo že« je, za razliko do prvih dveh delov, klasična izmišljena pripoved z uvodom, zapletom in razpletom. Paradoksalno je, da je del, ki v trilogiji najmanj spominja na pisanje v funkciji terapije, pravzaprav nastal kot terapija v procesu zdravljenja manično-depresivne psihoze. Glavna lika sta stereotipna protagonista ljubezenskih dram za široko občinstvo. Srečata se na psihološki terapiji v bolnišnici Polje, oba vitka, lepo grajena in ranljiva. Ugodno preseneti neklasičen konec. Razreši se na ravni posameznika, ki kljub nesrečnemu zaključku razmerja izbere voljo do življenja.
Motivi trilogije in nakazane bogate življenjske izkušnje bi lahko bili tkivo za z domišljijo bolj obarvane literarne poti. Lahko bi, recimo, nastala prefinjena satira o osamljeni ženski, preobremenjeni s psihofizičnim zdravjem svojega kužka, ki ji je, kakor v Japajade preberemo, »njen otrok, njena družina, njeno vse«. Lahko portret ženske v zrelih letih, ki jo vznemirja jug rajnke domovine, navdušujejo knjige Paula Coelha in Louise L. Hay, reiki in podobne popularne alternativne metode. Sicer pa dvomim, da bi se avtorica strinjala z mano. Samozavestno zastopa svoj izraz in večkrat pove, da lepo piše: »To je zato, ker mi je lepo, ko pišem. Lepota je nalezljiva. Če ti je lepo, ko rišeš, bo tudi risba lepa.«
Spodaj podpisana zelo rada poje, pa ne načrtuje zaradi tega koncerta v Križankah.
Danes kritizirala Iva Kosmos.
Komentarji
komentiraj >>