Četrtek, 16. 2. 2006
miha
Konec lanskega leta se je izpolnila obljuba velikih zvezd trenutne alternativno mainstreamovske godbe po imenu System of a Down. Luč sveta je še v istem letu ugledalo nadaljevanje oziroma drugi del napovedanega dvojnega, vendar ločeno izdanega albuma »Mezmerize / Hypnotize«. System of a Down so v zadnjih letih zrasli, postali zares veliki, zreli za veliko headline turnejo, na kateri so poleti in jeseni s pomočjo teksaških sanjačev The Mars Volta polnili dvorane in stopali na zares velike odre (v celoti) ...
* Konec lanskega leta se je izpolnila obljuba velikih zvezd trenutne alternativno mainstreamovske godbe po imenu System of a Down. Luč sveta je še v istem letu ugledalo nadaljevanje oziroma drugi del napovedanega dvojnega, vendar ločeno izdanega albuma »Mezmerize / Hypnotize«. System of a Down so v zadnjih letih zrasli, postali zares veliki, zreli za veliko headline turnejo, na kateri so poleti in jeseni s pomočjo teksaških sanjačev The Mars Volta polnili dvorane in stopali na zares velike odre. Zlasti v svoji domovini. Naših krajev, vključno z vsemi vzhodno evropskimi metropolami, so se iz neznanih razlogov zaenkrat previdno ognili. Kljub vsem koncertnim obveznostim pa je ostalo dovolj časa tudi za promocijo že posnetega materiala, zapakiranega na pričujočem ploščku. Nič novega. Podoben trik so namreč izvedli že pred leti, kar pa se tedaj ni ravno obrestovalo, saj je zbirka odvečnih komadov iz predhodnje izdaje ostala dokaj neopažena. Tokrat je zadeva očitno bolj premišljena, saj so s pomočjo svoje zveste založbe naredili odlično marketinško potezo, ob kateri si lahko obe strani veselo maneta roke.
Band se je profiliral prav z nebrzdano kritiko glasbene industrije, nepravičnega domačega ter globalnega družbenega sistema in pa s sodelovanjem z vplivnim demokratskim gurujem ter filmarjem Michaelom Moorom. Takoj po izdaji so javno objavili material na spletu, ki omogoča prosto downloadanje njihove glasbe. Na račun vsega tega pa so dosegli tudi odlične prodajne naklade v času, ki je menda tako neprijazen v smislu prodajanja glasbe.
Spomladanska, zelo dolgo pričakovana izdaja plošče »Mezmerize« je prinesla odlično osvežitev v njihovem opusu. Ponudila je raznobarvne komade z vsemi mogočimi pridihi, pokazala je širino ter nemajhen glasbeni potencial zasedbe. Predvsem pa nas je vse prikovala k pričakovanju drugega dela zgodbe, ki smo mu priča. Nedvomno je večina kvalitetnega materiala romala na prvi plošček, saj »Hypnotize« ponuja mnogo manj od predhodnika. Raznovrstnost vplivov je izginila na račun monotonega rifanja, preprostejših, skoraj punkerskih struktur komadov ter vse pogostejšega v pop zagledanega prepevanja. Kitara Darona Malakiana je izgubila svojo prvinsko surovost ter postala predvidljivejša, mehkejša, manj odrezava. Delo ritem sekcije se ne prav uspešno odraža v srečevanju nebrzdane hitrosti z bolj umirjenimi vmesnimi pasažami, ki kar nekajkrat preidejo v razgibane jazzy izvedbe. Kljub pomanjkanju prej prisotne etno širine še vedno občasno prepoznamo kitarski zvok, spominjajoč na rusko balalajko, ki mu ob bok stopijo tudi vzhodnjaško občuteni ritmi.
Še največ pozitivnih sprememb je verjetno doživel zmogljivi glas Serja Tankiana, ki tokrat ne zahaja več v agresivno kričavost, ampak ostaja skoraj vselej pojoč ter visok. Na vokalni nivo se redno vključuje tudi kitarist Daron, s katerim tvorita zanimivo izmenjujoči in dopolnjujoči se dvojec, ki za nameček še odlično obvlada dvoglasno petje. Komadi »Attack«, »Stealing Society«, »Tentative« se glasovno nedvomno približujejo čarovnijam Jella Biafre, ki je nesporni vzor temu holywoodskemu kvartetu. Hitri »U-F16« ter »Holy Mountains« ne štedijo s silovitostjo, medtem ko umirjene, patetične, skoraj mtv-jevsko okalupljene baladice »Lonely Day«in »Soldier Side«, slednji je mimogrede le malce predelani uvodnik iz albuma »Mezmerize«, ter naslovna »Hypnotize« ostanejo brez pravega naboja. Slednja pa je tudi veliki vsesplošni globalni hit, ki pokaže umirjeno oziroma komercialno plat nekdaj udarnih ekstravagantnih divjakov. Poglavje zase pa so zopet besedila, ki v svoji banalni direktnosti ostajajo nekje na najstniškem nivoju ter so milo rečeno preveč plehka.
Če vsemu temu dodamo produkcijsko brezhibnost, odlično tehnično muziciranje ter izdelane aranžmaje, še vedno ni moč izbrisati dejstva, da je album izbor ostankov prejšnjega. Skratka, »Hypnotize« v grobem ponuja večjo preproščino ter izgubo prvobitne ostrine, ki je zasedbo najbolj definirala v toku let in ji priborila trenutno mesto na glasbeni sceni. Ustvarjalna pot uporniških potomcev armenskih priseljencev je zares specifična, saj uspešnost in kvaliteta njihovih izdaj v veliki meri niha. Po povprečnem istoimenskem prvencu so izdali odlično in odmevno ploščo »Toxicity«, ki jih je dvignila v mainstream. Naslednik, na krilih slave v naglici narejen studijski izdelek ostanka pesmi prejšnje plošče, naslovljen »Steal This Album«, ni zadovoljil svojega občinstva. Prišel in odšel je brez večje publicitete, mimo ušes poslušalcev. Četrti po vrsti, »Mezmerize«, je s svojo raznolikostjo ciklično zopet upravičil vlogo favorita, »Hypnotize« pa po tradiciji nadaljuje linijo neposrečenih poskusov. Potrdil je dejstvo, da nima smisla riniti z glavo skozi zid ter na silo izdajati albumov. Plošča je dolga, podobno kot prejšnja, slabih 40 minut, kar pomeni, da bi v svojem uporniškem zanosu zlahka ves pričujoči material izdali tudi na eni sami zgoščenki, a bi v tem primeru ostali brez pompa, ki se je okoli zasedbe odvijal dobesedno skozi celo leto. Ob koncu se v prihodnosti nadejamo vsaj malce daljšega premora, ki bi članom System of a Down omogočil prevetritev trenutno izrabljenih idej ter omogočil stopiti korak naprej v glasbenem udejstvovanju. Ostane le pričakovanje boljših časov, saj bi morala naslednja plošča po tradiciji spet pozitivno presenetiti.
Komentarji
komentiraj >>