Petja bo v studiu gostila Anteo Arizanović. Njeno razstavo v Bežigrajski galeriji 2 predstavljajo kot " Izrazito postmodernističen pristop umetnice iz generacije najmlajših slovenskih umetnic".

Maja S. je obiskala galerijo Kapelica in recenzira projekt Williama Linna Wargames.

Miha C. se je lotil branja in razglabljanja ob novi številki Likovnih besed.

Arterijo še zadnjič urejuje nova urednica RKHV Petja, ki jo bo že v naslednji oddaji odlično nadomestila Maja S.

Dvojna številka ene redkih strokovnih revij za sodobno vizualno umetnost nosi zaporedni izdajni številki 73 in 74. Tokrat je skoraj v celoti posvečena lanskoletni pregledni razstavi Teritoriji, identitete, mreže ljubljanske Moderne galerije. Likovne besede že vrsto let sodelujejo s številnimi vidnejšimi in plodnimi slovenskimi ter tujimi pisci na tem področju. Po videnem sodeč pa občasno zmanjka tudi teh, saj publikacija ne izhaja prav zares redno. Nekateri prispevki pa ob vprašljivi strokovnosti dajejo občutek, da so tu zgolj za polnjenje praznega prostora, vendar so to bolj kot ne izjeme. Likovne besede naj bi izhajale dvakrat letno, vendar brez zares določenega časa. Tokrat na primer se po oznakah sodeč še lanska številka lansira v javnost v sredini drugega meseca letošnjega leta.

To je verjetno zgolj naključna vzporednica z organizacijo obravnavane razstave v Moderni galeriji, ki je prav tako ugledala luč sveta s precejšnjo zamudo. A vendarle, Likovne besede so tu v izredno lepi preobleki. Naslovnica je opremljena z grafikami domače umetnice Zore Stančič iz serije Podnevi in zvečer, ki se izredno lepo podajo na živo rdečo podlago. Zelo vpadljivo in dopadljivo. Na približno dvestopetdesetih straneh se zvrsti zavidljivo število piscev, kustosov, umetnikov, kritikov ter teoretikov, logično skoraj izključno iz področja umetnosti. Teksti so opremljeni z izmenjujočimi se barvnimi in črnobelimi reprodukcijami, ki karseda konceptualno spremljajo pisano besedo.

Po uvodniku, povzetem iz revije Artforum, Louise Bourgeoise iz leta 1990, ki govori o Freudu, je na vrsti kratka lirična poema Miklavža Komelja, posvečena tragično preminulemu glavnemu snovalcu omenjene razstave Igorju Zabelu. Verjetno najplodnejši kurator Moderne galerije je za seboj pustil veliko praznino, tako v praktičnem, še bolj pa v teoretskem smislu, ki je ne bo lahko zapolniti. Čeprav je na oral ledino na področju domače sodobne umetnosti ter sistematizaciji le te, so ga doletele določene kritike. Nekaj jih je zapisanih tudi v pričujoči publikaciji.

Kot prvi in tudi najobsežnejši tekst je predstavljen zapis iz okrogle mize, ki se je verjetno odvijala vzporedno s samo razstavo. Verjetno zato, ker pač nikjer ni zapisanega točnega datuma omenjenega dogodka. Ali je razstava povedala vse? je bilo polemično vprašanje javne diskusije, na kateri so sodelovali trenutno eni najvidnejših akterjev slovenske sodobne umetniške srenje. Prisotni so bili uslužbenci in sodelavci Moderne galerije Zdenka Badovinac, Igor Španjol, Bojana Piškur, Bojana Kunst, Dunja Kukovec ter mnogi drugi strokovnjaki, med drugim Božidar Zrinski ter Gregor Podnar. Okrogla miza je bazirala na vnaprej pripravljenih prispevkih glavnih snovalcev tega dogodka in obenem piscev kataloga. Prave diskusije pa prisotni niso doživeli, saj se je le redko razvila v kritično debato, pa še v tem primeru dokaj na kratko. Skratka, srečanje je kvečjemu porodilo še več vprašanj kot pa je podalo jasnih odgovorov. Morda pa je bil prav takšen namen.

Prava diskusija se dejansko razvija v nadaljevanju Likovnih besed, kjer avtorji, ki niso sodelovali na okrogli mizi, podajajo svoja mnenja o zadnji izmed treh velikih preglednih razstav v naši osrednji ustanovi za moderno in sodobno umetnost. Še najbolj kritični pogled je neposrednem nadaljevanju podala Nadja Zgonik v svojem prispevku z naslovom Nekaj o nečem. Ogorčena je nad preveč subjektivnim pristopom do priprave razstave, ki ga pospremi z besedami: »... predvsem zadnja razstava v triologiji nas sooči z dejstvom, da umetniških praks ne opredeljuje več intelektualna pozicija, ampak pripadništvo, ki je take vrste kot zvestoba blagovnim znamkam.« Za nemeček poudarja tudi nerelevantnost okrogle mize, na kateri, po njenem mnenju sedijo isti ljudje kot na tiskovni konferenci, torej zgolj snovalci. Moderni galeriji očita površnost in elitizem, ki se osredotoča predvsem na ljubljanske galerijske prostore, zapostavlja pa pomembne lokalne pojave v polju sodobne umetnosti. Poleg tega se Nadji Zgonik zdi problematično zapostavljanje še delujočih avtorjev starejše generacije v tem kontekstu.

V nadaljevanju se predstavijo še ostali pisci, s svojimi, večinoma kritičnimi prispevki. Tako sicer na zadnjih dveh postavitvah sodelujoči umetnik Alen Ožbolt preizprašuje pozicijo kustosa in umetnika na takšnih in podobnih skupinskih razstavah. Duba Sambolec je v kroničnem pomanjkanju časa prispevala kar e-mail korespondenco z uredništvom revije. Umetnica Alenka Pirman zelo na kratko povzema razmišljanja o slovenskih umetnikih nekoč in danes, Lilijana Stipančič, direktorica MGLC-ja, brani svoj grafični medij v trenutnem času, razstavi pa očita izbris le tega iz zemljevida sodobne ustvarjalnosti. Ta pojav primerja z veliko širšim družbenim problemom izbrisanih državljanov na naših tleh. Seveda se pojavi še mnogo bolj ali manj kritičnih pogledov, vendarle pa celotna izdaja le ni posvečena izključno temu vse splošno obrekovanemu dogodku. Med vsebino najdemo tudi intervjuja z umetniško dvojico Son:Da ter Zoro Stančič, ki so sicer vsi sodelovali na omenjeni razstavi. Beremo lahko dnevnik Nataše Prosenc, izvemo o sodelovanju ljubljanskega zavoda SCCA na estonskem simpoziju »PostsovhoZ« avtorice Barbare Borčić, kjer so predstavili »Videodokument«, izbor slovenskih videov, ki se dotikajo teme javno – zasebno. Z zamudo se pojavi tudi razmišljanje o drugi razstavi omenjene triologije z naslovom Razširjeni prostori umetnosti, umetnost med leti 1985 in 1995, čemur je pridan še natančen popis vseh razstavljenih del. Zaključek pa je po tradiciji v znamenju teoretskega dela domačih in tujih avtorjev.

Likovne besede se po svoje želijo približati realni situaciji, ki se plete okoli razstave Teritoriji, identitete, mreže, vendar pa v tem smislu ostaja kanček skepse. Kot povračilo Likovne besede objavljajo kritične prispevke nepovabljenih na diskusijo. Iz prebranega dobimo občutek, da nihče ni prav zares zadovoljen s predstavljenimi deli in samim izborom. Nenazadnje je že sama zamejitev teh obdobij v desetletke, ki se pričnejo z letom 1975, dvignila nemalo prahu. Vendarle pa je situacija ob pripravi tako velikega in pomembnega dogodka vselej problematična, izbor pa težaven.

Vse to ne pomeni, da se je na kogarkoli pozabilo, ampak so preprosto v korist preglednosti in jasnosti izpuščeni določeni avtorji. Na žalost se prav vsega, kar se je ustvarilo na sicer tako majhnem področju kot je Slovenija, ne da stlačiti niti na razstavo takšnega tipa. Očitki o elitizmu Moderne galerije so morda na mestu, vendar so prav vse vidnejše ljubljanske in tudi nekatere lokalne institucije v polju sodobne umetnosti zasčitniške do izbranih avtorjev, ki so včasih dejansko njihovi varovanci. Da ne bo pomote, govorimo o izključno neprofitnih ustanovah. Tako se množica ustvarjalcev počuti odrinjene bodisi zaradi generacijskih, bodisi geografskih, bodisi drugih dejstev. Vendar tako pač je v našem krutem turbo kapitalističnem sistemu, za katerega smo se bojda soglasno odločili pred dobrimi petnajstimi leti. V tem kontekstu pa ni razumljivo jadikovanje o finančni zapostavljenosti s strani države, kateremu smo priča v začetnem prispevku iz okrogle mize. Kaj hočemo, konkurenca je tudi v umetnosti vedno večja.

V Galeriji Kapelica poteka razstava umetnika Williama Linna, ki nosi naslov »Wargames«. William Linn je novomedijski umetnik iz San Francisca. Med drugim že vrsto let preučuje zgodovino računalniških igric. Zato njegove interaktivne instalacije nostalgično vključujejo video in zvok skozi uporabo ročno izdelane ali rabljene elektronike. Leta 1997 je ustanovil »BOLT«, »Bureau of Low Technology«, ki z uporabo preprostih elektronskih igralnih konzol Low Bit Games slavi tehnologijo v surovem in zastarelem stanju ter raziskuje čut tehnonostalgije. Poznan je tudi kot ustanovitelj in vodja »Blasthausa« - multidisciplinarne umetniške organizacije, ki je ena prvih v ZDA promovirala izdelke in ideje iz področja tehnokulture.

Instalacija z naslovom »Wargames« vsebuje referenco na znano arkadno igro z imenom »Battlezone«. Igra je izšla leta 1980 kot produkt Atarija, japonskega podjetja za razvoj računalniških igric. Ob nastanku instalacije je omenjeno tudi zanimivo dejstvo, da je Ameriška vojska naročila verzijo te igrice z imenom »The Bradley Trainer«. Ta naj bi postala prva video igra za šolanje vojakov, čemur so se določeni zaposleni iz podjetja Atari uprli, ker se niso strinjali z dejstvom, da naj bi jo oblikovali za potrebe vojske. Kljub temu je bil projekt z računalniško igrico »The Bradley Trainer« realiziran; »Battlezone« pa tudi ni izgubljala na popularnosti, saj so dizajn za del vojaške opreme uporabili celo v enem od nadaljevanj sage »Star Wars«. »Battlezone« označujejo za prvo arkadno 3D računalniško igrico, kar je v času njenega nastanka bil revolucionaren dosežek. Skoznjo so posledično bila tudi postavljena merila in kriteriji za vizualno simulacijo in fizično interakcijo virtualnih bojnih igric.

»Battlezone« prikazuje za današnje razmere precej preprosto oblikovano bojišče na asketski črni podlagi. Ta je prekrita s stiliziranimi geometričnimi oblikami kot tudi vojaškimi objekti zelene barve. Celotno vizualno polje spominja na efekt »nightvision«, kar stopnjuje celotno dramatičnost. V virtualno zvočno – vizualno instalacijo Williama Linna prilagojena verzija igrice »Battlezone« z naslovom »Wargames« postavi oba udeleženca v tridimenzionalno simulacijo bojišča in njuno aktivno udeležbo sooča z moralno odgovornostjo. Računalniška igra je instalaciji in konceptu avtorja prilagojena tako, da izzove elektrošoke v telesu pasivnega igralca v trenutku, ko aktivni igralec doseže zadetek v prostoru virtualnega bojišča. V igri torej sodelujeta dva igralca, ki sedita eden nasproti drugega. Črno belo polje označuje bojišče, ki je razdeljeno z linijo umetnikove krvi. Aktivni igralec strelja in na prvi pogled v igri dominira, drugi igralec je pasiven in je kot žrtev pripet na elektrode.

Instalacija torej simulira odnos med dvema uporabnikoma - igralcema. Eden od njiju je aktiven in sadističen, drugi pasiven in mazohističen. Vsak obiskovalec galerije se seveda sam odloči za izbor svoje vloge v igri. Medtem ko aktivni igralec potuje in se bori za preživetje znotraj virtualnega prostora igrice, se mu na ekranu ves čas izrisuje podoba čustvenega odziva pasivnega igralca na drugi strani ekrana, ki se zgodi v realnem času. Pasivni udeleženec namreč sedi na stolu, podobnemu električnemu stolu iz ameriških filmov. Nanj je privezan z usnjenimi pasovi in polepljen z elektrodami, ki se odzivajo na delovanje aktivnega igralca in glede na to oddajajo električni tok v telo pasivnega igralca.

Instalacija v prostoru z računalniškim vmesnikom predstavlja računalniško igro, skozi katero igralca interaktivno komunicirata skozi računalniški vmesnik. Ta je medij za to, da eden vanj vstopa virtualno, drugi pa fizično bolečino oddaja v virtualni prostor, ki mu ga naključno ustvarja in spreminja uporabnik računalniškega vmesnika. To se odrazi na spektakularen način, skozi boleče odzivanje pasivnega igralca, ki ima na svoji čeladi kamero. Skoznjo se podoba njegovega fizičnega odziva prenese na zaslon na vmesniku, prelivajoč se skozi aktivno bojišče virtualnega prostora. Soočeni smo z agresivno avdio – vizualno simulacijo, ki v določenih trenutkih lahko privede do primarnih čustvenih odzivov obeh igralcev - odbojnosti in hkrati fascinacije. Z danes že ritualizirano demonstracijo - igranje igrice - ustvarjata prijetno – neprijetno vzdušje.

Predvsem je zanimivo, da se igralec prostovoljno odloči za vlogo žrtve in je preko tega nekakšen medij tako za svojo, kot za bolečino aktivnega igralca. Ta se poleg pritiska napada v virtualnem prostoru, sooča še z obremenjenostjo povzročanja bolečine nekemu na pol virtualnemu bitju. Tako pridemo do večno intrigantnega vprašanja o resnični vsebini stvarnosti. Kdo je žrtev in kdo napadalec? Pričujoči projekt med drugim navaja na misel o tem, da se skozi ideologijo potrošništva vse bolj spreminjamo v »žive stroje«. Zato stvarnost stvarno vse bolj zaznavamo le še skozi sinergijo znanosti in umetnosti – že nekaj časa dveh konstruktivnih dejavnikih, ki soustvarjata okolje, ki si želi biti popolno in samozadostno znotraj svoje lastne estetike.

Instalacija torej manipulativno ustvarja zvočno – vizualni dogodek. Ta se skozi omenjeno

sistematiko na neki ravni lahko zaznava kot teror kakor tudi kot terapija, kar je odraz

sodobnega nevrotičnega družbenega principa. Tako nastane zvočno – vizualna mašinerija, ki se v svoji ideji poganja skozi sistem nekakšne histerije. S takšnim konceptualnim pristopom v instalacijo skozi vizualno – zvočni kot tudi tehnično nostalgični medij simbolično vstopimo v prostor kibernetične simulacije, ki je dandanes velikokrat zgolj fascinacija nad tehnologijo in vse prevečkrat spregleda tako imenovano umetniško poetiko.

Današnja realnost je za Williama Linna očitno realnost vojskovanja, ki se odraža v množičnosti in popularizaciji znotraj katere komuniciramo. Omenjene misli se v instalaciji odražajo znotraj zaprtega sistema odnosa dveh posameznikov, simboliziranega skozi interaktivno ping – pong komunikacijo. Takšna hermetična realnost nas skozi omenjeno ideologijo v stopnjevani verziji najverjetneje pričakuje tudi v prihodnosti. Temu primerno prilagajamo svoj življenjski slog zato smo velikokrat razdvojeni med všečnim in iskrenim. Ti me raniš, jaz pa kričim, da hočem še! Kdo je šibkejši? Kdo bo izgubil igro in kdo zmagal? Se bojujeva na ravni čiste ideje ali večplastnega koncepta? Naše identitete se vse bolj izgubljajo v somraku nekje med virtualnim in stvarnim.

V studiu je Petja gostila Anteo Arizanović slovensko umetnico, ki v Bežigrajski galeriji 2 predstavlja razstavo Ženska? Pogovarjali sva se o razstavi, ženskah in težavah umetnika v sodobni družbi. Besedo ali dve sva spregovorili tudi o razliki med beograjskim in ljubljanskim svetom umetnosti.