Od začetka devetdesetih 19. stoletja do svoje smrti leta 1939 je dr. Freud na svojem kavču gostil mnoge najbolj fantastičnih primerkov človeških karakterjev in domišljije. Nikoli ni razložil, zakaj je nekatere izbral za izčrpnejšo obravnavo in javno predstavitev, druge pa oropal gotove slave likov, primerljivih z Shakespearovimi, Sofoklesovimi ali Ibsnovimi junaki. Le pet jih je tistih, katerih slikovite nezavedne pokrajne so v Freudovi režiji in montaži dostopne našemu branju, tokrat drugič v slovenskem jeziku in prvič skupaj.

Pisano druščino sestavljajo Ida Bauer, alias Dora, histerična najstnica s samomorilnimi tendencami, homoerotičnimi nagnjenji in sprevrženim ojdipskim sovraštvom. Fobični petletni Hans, ki se je bal konjev, zrastel pa v Herberta Grafa, enega najpriznanejših producentov v zgodovini dunajske Opere. Sledita dva prisilna nevrotika; sadistični in inhibicij polni Ernst Lanzer, bolj znan kot Podganar in pa mladi staro-ruski aristokrat Sergej Pankejeff, ki se je zaradi travmatičnega spomina na starševski 'coitus a tergo' zatekel v analizo kot Volčji človek. Mednju se umešča še cenjeni jurist, njegadni častivreden predsednik Saškega senata, Daniel Schreber, z virtuozno razdelano teorijo sveta, prepleteno s paranoično teologijo in transseksualnimi fantazijami.

Pet različnih življenskih zgodb, ki jih skupaj veže samo dvoje platnic in čisto nič drugega. Človek bi namreč mislil, da so najizčrpnejše predstavitve primerov pač posledica najbolj temeljitih in dolgotrajnih Freudovih obravnav, pa ni čisto tako. Volčji človek je resda prihajal na analizo dobre štiri leta in pol, Podganar pa slabih enajst mesecev, ampak Dora, ta najbolj znana ubežnica s Freudovega kavča, je zdržala le enajst tednov, Mali Hans se je moral zadovoliti z enim samim obiskom, medtem ko Schreber, ki je bil v času nastajanja Freudovega besedila že tretjič na zaprtem oddelku psihiatričnega sanatorija, še tega ni bil deležen. Kateri kriterij naj potemtakem izberemo mi, da bi s čim manj besedami predstavili vsaj del virtuoznih konstrukcij tako raznovrstnih likov. Če so kriteriji namreč arbitrarni, je vsak legitimen. V razdeljenem 'straightu' izvlecimo karto izobrazbe; dva sta imela doktorski naziv, doktor Podganar in doktor Schreber.

Freud predstavitev Podganarja začne takole: "Mlajši mož akademske izobrazbe se mi je predstavil in povedal, da ga že od otroštva, še posebno močno pa zadnje štiri leta, mučijo prisilne predstave. Poglavitna vsebina njegovih muk so bile bojazni, da se ne bi dvema osebama, ki ju je imel zelo rad, njegovemu očetu in neki gospe, ki jo je občudoval, kaj zgodilo." Kot se za prisilnega nevrotika spodobi, si je Podganar vzel čas za podrobnosti svoje blodnje, ki so mu v smrtni grozi, da bi njegova morda povsem nedolžna dejanja lahko povzročila očetovo smrt, paralizirale vsako normalno življenje. Mimogrede pa neprizadeto omenil, da je njegov oče že nekaj let mrtev. Freud osupne; opravka ima s človekom, ki je mrtev, pa ne ve, da je mrtev!

Psihoanaliza pozna take primerke, utelešajo jih Antigona in duh Hamletovega očeta. Gre za mesta med dvema smrtema, simbolno in realno smrtjo, podobe katerih imajo kar najbolj grozljivo, pa tudi najbolj privlačno, sublimno moč. Soočeni z temi tragičnimi liki, ki so izčrpali svoj simbolni mandat na tem svetu, preden jih je zapustila fizična eksistenca, izkusimo sublimno, znotraj katerega Kant loči dva momenta. Prvi je moment tesnobe, groze, nelagodne fascinacije vpričo nečesa neprimerno večjega ali močnejšega. Te tesnobe se subjekt reši samo tako, da jo preigra v drugi moment, v občutek vzvišenosti. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko v grobem imenovali ločitev telesa in duha.

Analizo Podganarja Freud zaključi takole: "Od svojega pacienta se ne morem posloviti, ne da bi še izrazil vtis, da je tako rekoč razpadel na tri osebnosti, rekel bi na eno nezavedno in dve predzavestni, med katerimi je lahko oscilirala zavest. Njegovo nezavedno je zaobsegalo vzgibe, ki so bili zgodaj potlačeni in ki bi jih lahko označili kot strastne in zle; v svojem normalnem stanju je bil dober, vesel, suveren, pameten in razsvetljen, toda v neki tretji psihični organizaciji je bil naklonjen praznovernosti in askezi, tako da je lahko zastopal dvoje različnih prepričanj in svetovnih nazorov."

Prvo poglavje Psihoanalitičnih pripomb k avtobiografskemu opisu primera paranoje Freud začenja z bolnikovimi spomini: "'Dvakrat sem bil bolan na živcih,' poroča dr. Schreber, 'obakrat zaradi tega, ker sem se preveč duševno naprezal. Prvič je bila vzrok moja kandidatura za Reichstag, drugič nenavadno huda delovna obremenitev, ki me je doletela, ko sem nastopil službo predsednika ...'" itd. itd.

Po sedmih letih druge hospitalizacije začne dr. Schreber pisati spomine, da bi z njimi dokazal, da je zdrav, in po sodni poti dosegel preklic odvzema opravilne sposobnosti. V dveh letih je delo končano, l. 1902 ga odpustijo s klinike. Klinično sliko njegovega obolenja še najbolje opišejo besede lečečega zdravnika: "Ne nameravam se dalje spuščati v podrobnosti razvoja bolezni, naj opozorim le na to, da se je iz začetne akutne psihoze, ki so jo označili kot 'halucinatorično blaznost' in ki je neposredno prizadela celokupno psihično dogajanje, sčasoma vse bolj razločno začela zarisovati, se tako rekoč izkristalizirala, sedanja paranoidna bolezenska slika. Po eni strani je pacient namreč razvil umetelno blodno zgrabo, ki si kar najbolj zasluži naše zanimanje, po drugi strani pa se je njegova osebnost toliko rekonstruirala, da se je izkazalo, da je – ne glede na posamezne motnje – spet kos nalogam, ki jih je predenj postavilo življenje. Trenutno gospod predsednik senata dr. Schreber, če ne upoštevamo psihomotoričnih simptomov, ki se celo bežnemu opazovalcu neposredno vsiljujejo kot nekaj bolezenskega, ni ne zmeden ne psihično inhibiran, njegova inteligenca ni opazno prizadeta – je preudaren, njegov spomin je odličen, ima nemalo znanja, ne samo v juridičnih zadevah, temveč tudi z drugih področij. Zna ga podajati v urejenih miselnih potekih, zanima se za dogajanja v politiki, znanosti in umetnosti itn., ki ga nenehno zaposlujejo, tako da opazovalec, ki ni pobliže seznanjen z njegovim splošnim zdravstvenim stanjem, v navedenih stvareh ne more zaznati nobenih nenavadnosti. Kljub temu pa je pacient poln bolezenskih predstav, ki so se povezale v popoln sistem; bolj ali manj so fiksirane, tako da so po vsem sodeč nedostopne za sleherni popravek s strani objektivnega dojemanja in presojanja dejanskih razmer."

Ena najbolj trdovratnih bolezenskih predstav je bila Schreberjeva poveličevalna blodnja, združena z deluzijami grandioznosti, ki jih psihoanaliza interpretira kot reakcijo na neuspelo pomiritev z zahtevami realnosti, ki so posamezniku preveč travmatične, da bi jih vključil v svoj psihični aparat. Na mesto žalujočega Jaza se postavi grandiozni Jaz, ki realnost utaji s predstavami ponovne vzpostavitve izgubljene harmonije in odrešeniškimi fantazijami. Šele taka popačitev, ali, s Schreberjevimi besedami, "globoka notranja sprememba" paranoiku omogoči, da si na novo izgradi svet.

Skozi Freudovih 5 analiz je šesto pisala Fani Moser.