Ponedeljek, 6. 3. 2006
miha
Glasbeniki s področja Finske so večinski populaciji poznani predvsem z glasbenih lestvic, kjer kljub svoji komercialni naravnanosti uveljavljajo recimo temu temačnejšo razlago rock glasbe. Primera sta recimo mainstreamovski atrakciji Him ter Rasmus. Mnogokrat zasledimo na tem področju darkerske in pop elemente, po drugi plati pa nas presenečajo z dokaj netipičnimi pristopi, kot na primer godci Apocalyptica, ki razmetavajo svoje grive ob igranju violončel. Ena prvih zasedb, ki je prebila led in stopila v mednarodne vode, pa so bili prav Amorphis, ki pa so za razliko od komercialnejših ter kratkovidnih poskusov finske glasbene druščine ostali zvesti svojim načelom. Tako so do tega časa dosegli malone kultni status na več ravneh (v celoti) ...
* Glasbeniki s področja Finske so večinski populaciji poznani predvsem z glasbenih lestvic, kjer kljub svoji komercialni naravnanosti uveljavljajo recimo temu temačnejšo razlago rock glasbe. Primera sta recimo mainstreamovski atrakciji Him ter Rasmus. Mnogokrat zasledimo na tem področju darkerske in pop elemente, po drugi plati pa nas presenečajo z dokaj netipičnimi pristopi, kot na primer godci Apocalyptica, ki razmetavajo svoje grive ob igranju violončel. Ena prvih zasedb, ki je prebila led in stopila v mednarodne vode, pa so bili prav Amorphis, ki pa so za razliko od komercialnejših ter kratkovidnih poskusov finske glasbene druščine ostali zvesti svojim načelom. Tako so do tega časa dosegli malone kultni status na več ravneh.
Leta 1990 so se formirali kot band in kaj hitro prodrli na sceno s svojim melodičnim in mističnim death metalom, kateremu pa ni manjkalo udarnosti. Po edinem demo posnetku in prvi uradni izdaji v obliki ep-ja so v letu 1993 posneli ploščo »The Karelian Isthmus«. Ta še vedno velja za enega največjih presežkov v sferi tega mračnjaškega žanra. Že naslednjega leta so Amorphis ustvarili svoj prvi veliki vrh ustvarjalnosti. Konceptualna plošča »Tales of the Thousand Lakes« je ovrgla mnoge stereotipe takratne evropske podzemne metalne produkcije. Jasno je, da je prav ta album dodobra prispeval k prepoznavnosti nemške založniške hiše Nuclear Blast, ki je bila tedaj še v fazi afirmacije. Finski mladci so postavili več let neulovljiv prodajni rekord trenutno ene največjih metalskih založb na svetu. Sledile so neskončne turneje ter sodelovanja na tedaj pomembnih Nuclear Blast festivalih. Vendarle je bila omenjena plošča po svoje prelomna, saj je na čelu z velikim hitom »Black Winter Day« nakazala smernice za naprej. Tako so na naslednjih izdajah začeli v ospredje prihajati zdaj tako značilni progresivno rockerski elementi. To je pomenilo določen odmik od standardne metalske publike, kar pa je bilo po krivici pospremljeno z mnogo manjšo publiciteto, vendar to vseskozi menjajočih se članov banda ni zmotilo. Vztrajali so pri svojem konceptu, kjer je vsaka nova plošča zgodba zase. Te pa so se vrstile dokaj redno, z dve- ali triletnimi razmiki. Studijski izdelek iz leta 2003 z naslovom »Far From the Sun«, že šesti po vrsti, je pokazal željo po spremembi srenje. Prešli so k multinacionalki Virgin/EMI, kar pa ni zadovoljilo ne ene ne druge strani. Izdaja je ostala skoraj anonimna, turneja je bila prekinjena, v zasedbi pa so se pojavila trenja.
Letos se Amorphis zmagoslavno vračajo s svojo novo severnjaško odisejado. Tokrat spet v že po tradiciji spremenjeni postavi, vendar niti malo na škodo glasbe same. Še vedno ostajajo na tirnicah sodobnega, a s preteklostjo spogledujočega se progresivnega rocka, ki pa še vedno ohranja določene metalske elemente. V posameznih komadih je njihov način že skorajda spogledljiv s popom, kar potrjuje tihi namen sproducirati kakšen potencialni hit. Večina komadov pa kot ponavadi ostaja v tem smislu povsem nekonvencionalnih. Amorphis na nek način zopet osvajajo staro publiko, obenem pa se spogledujejo tudi s potencialno novo. So močnejši in glasnejši kot na prejšnjih treh izdajah. Nova moč na vokalu Tomi Joutsen v mnogo čem prekaša dolgoletnega pevca Pasija Koskinena. Predvsem ga krasijo velike vokalne sposobnosti in osvežujoča raznolikost, saj se poslužuje tako čistega petja kot tudi krulečih metalskih vpadov. Bandu, ki je v živo deloval vse preveč nezanesljivo, naj bi dal to, kar jim je vedno manjkalo. Odločnega frontmana, ki bi se zlil s celoto.
Kitari sta prevzeli surovejši zvok, čeprav se še vedno mnogokrat srečujeta in prepletata s skoraj psihadeličnimi orgelskimi vragolijami. Ritem sekcija pa kot ponavadi ostaja bazična, a zanesljiva. Še najbolj dobrodošla in osvežujoča pa je raznolikost med samimi komadi, ki žanrsko precej nihajo. Vsemu temu navkljub, pa je zasedba še vedno sposobna obdržati svoj značilen in vedno prepoznaven slog. Usoda je pač hotela, da so bili Amorphis primorani dobesedno na vsaki novi plošči zamenjati kakšnega člana. V bandu so vedno sodelovali posamezniki, ki so delovali v mnogih različnih glasbenih projektih, ničkolikokrat pa so se na ploščah pojavljali tudi različni gostje. Godba je bila temu primerno vselej prežeta z najrazličnejšimi glasbenimi vplivi, prevladovali pa so večinoma tisti tradicionalno ljudskega izvora. Prav tu pa se večinoma napajajo njihova besedila. Tudi plošča »Eclipse« se namreč navezuje na nepregledno dolg mitološki finski narodni ep Kalevala.
Tako se vedno progresivno življenje te legendarne zasedbe nadaljuje, nikoli enake plošče so dobile veličastnega naslednika. Z novim pevcem so bojda dobili povsem novo energijo, kar pa se bo pokazalo šele na živih nastopih. Turneja je zasedenosti članov primerno kratka, saj bodo v aprilu obiskali le nekaj lokacij po Evropi, na žalost pa ne bodo zaobjeli njenega vzhodnejšega dela. Pred tem pa je na vrsti še gostovanje po domačih mestih, kjer je zasedba izjemno priljubljena. Večkrat so se namreč znašli tik pod vrhom finskih glasbenih lestvic. Amorphis gredo pač svojo pot in se ne dajo motiti. Čeprav ne podirajo več prodajnih rekordov, vedo kam in kako. Gredo pač po zelo negotovi poti večnega eksperimenta, kar jih dejansko drži pokonci. Zelo redke so namreč zasedbe, ki se na svoji sedmi studijski plošči niti malo ne izpojejo. Ko so še kot mladinci po prvi plošči v nekem intervjuju dejali, da jim je glavni cilj ostati unikatni in nekako nadžanrski, so mislili prekleto resno.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>