O ZLU, II. DEL
V prvem delu našega popotovanja skozi filozofijo de Sada smo se ukvarjali z implikacijami njegove maksime: če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada, samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...), torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec.
O ZLU, II. DEL
V prvem delu našega popotovanja skozi filozofijo de Sada smo se ukvarjali z implikacijami njegove maksime: če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada, samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...), torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec.
Sade, ki je odkril, da zanikanje v človeku pomeni moč, je hotel človekovo prihodnost utemeljiti na skrajnem zanikanju, na skrajni negaciji. Da bi prišel do tega, je z besediščem svojega časa iznašel novo načelo, ki mu pravi energija. Energija je dvoumen pojem, saj pomeni prihranek in porabo moči; potrditev, ki se izvršuje le skozi zanikanje, moč, ki je uničenje. Tako je uničenje postalo sinonim za moč. Bitja niso nesrečna ali srečna zavoljo večje ali manjše kreposti oziroma pregrehe, temveč je razlog za njihovo stanje večja ali manjša količina energije, ki jo izžarevajo. Kajti, kot zapiše Sade, sreča izhaja iz energije, ki jo vsebujejo principi. Človek, ki neprestano okleva, ne more imeti energije. Če živimo nevarno, pravi Sade, je pomembno, da nam nikoli ne zmanjka moči za prekoračitev poslednjih meja.
Lahko bi rekli, da Sadov svet ne tvorijo posamezniki, temveč sistemi sil, ki vsebujejo večjo ali manjšo napetost. Še več kot to, nemogoče je razlikovati med energijo narave in energijo človeka: sla je neke vrste strela, tako kot je strela sla narave: šibko bitje bo žrtev tako ene kot druge in močni bodo izšli kot zmagovalci. Na tem mestu lepo vidimo vzpostavljanje povezave pojma energije (narave) s človekovim telesnim ustrojem, tega pa s krepostnostjo ali zločinskostjo. Vidimo, da je bila za Sada sila bazična vsej snovi in njene zakone si lahko odkril v vseh mehaničnih vzrokih, tudi v vzrokih in načinih delovanja človeka, telesa in narave.
Sadov samotni sebični mogočnež je to torej zato, ker je obdarjen z neverjetno količino energije in razuma, ki mu omogočata nadčloveško samodisciplino za udejanjanje nečloveških dejanj. To nadčloveško disciplino lahko urimo na primeru uživanja v zločinu, ki izhaja iz prepovedi. Ali kakor govori Sade: »Naj hladni ljudje, deklič, kar govorijo, da morata poštenost in sramežljivost spremljati radosti uživanja; nesrečen, kdor bi se v užitkih ravnal po tem: nikoli jih ne bi spoznal.« Ta vrsta radosti je slastna samo tedaj, če nam ni mar ničesar, ko jih okušamo, kot dokaz naj povem, da res slastne postanejo šele, ko prelomimo kakšno prepoved. In neštetokrat lahko slišimo opazko, da se skozi sprva neprijetno in mučno dolžnost vztrajati v 'prepovedanem' čez čas v nas zbudijo neslutene možnosti užitka, veliko večje, kakor pa v tistem, kar je zdravorazumsko opredeljeno kot 'dobro'. Užitek se v tem primeru kaže kot stranski produkt prepovedanega oziroma sámo prepovedano proizvede užitek, saj sreča ni v uživanju, ampak v želji, v rušenju zaprek, ki se zoperstavljajo želji.
In kam naj bi merila ta želja? Sadova želja kot želja zla, ki največji užitek čuti ob rušenju zaprek, na prvi ravni méri na prepreke, kot je dobro in lepo. Zlo se predstavlja kot tisto, kar je onstran dobrega, pa vendar z njegovo pojavitvijo hkrati šele zasije fenomen lepega in dobrega. S tem nas seznani Jacques Lacan. Ko nas ta vodi na področje etike psihoanalize, nas pripelje do določene točke transgresije oziroma prestopa meje. To točko vidi Lacan v pomenljivem razmerju s pomenom želje in užitka, kolikor ta za nas nastopa kot nedostopen, nejasen in neprosojen. Lacan pravi, da s Sadom pridemo do meje dostopa k tistemu, za kar gre pri želji:
Resnična zapreka, ki zaustavi subjekta pred poljem radikalne želje, ki ga ni moč imenovati - kolikor je to polje absolutne destrukcije, destrukcije onkraj trohnenja - je strogo vzeto estetski fenomen, kolikor ga je namreč mogoče identificirati z izkustvom lepega, lepega v svojem estetskem žarenju, tistega lepega, za katerega so rekli, da je bleščanje resnice. Očitno je to zato, ker resničnemu prav nič ne ustreza, da mu je lepo, če že ne bleščeče ogrinjalo, pa vsaj prevleka. Razsežnost dobrega postavlja močan zid na poti naše želje. Toda kaj je onstran pregrade, ki jo varuje struktura svetá blaginje? Na meji je neka točka prekoračenja, ki nam lahko omogoči, da določimo nek element iz polja onstran načela dobrega - ta element je lépo. Prav rob tega polja je tisti, ki nam skupaj z načelom ugodja preprečuje, da bi vstopili vanj - to pa je rob bolečine.
Lacanovo trditev lahko preprosto preverimo takó, da pogledamo Sadove tekste in v njih vidimo, da njegovi junaki za predmet svojih zločinskih in uničujočih orgij najraje izbirajo lepa mlada aristokratska dekleta. Da bi pokazal na drugo plat dobrega v ideologiji krščanske darovalne Ljubezni, pa za svoje junake - zločince nemalokrat izbira duhovnike. Po drugi strani pa bi lahko razlog izbire mučenja in usmrtitve mladih lepih deklet iz dobrih družin, ki se jih od nekdaj povezuje z najbolj zaželjenimi potencialnimi partnerkami, razumeli v okviru zaničevanja človeške reprodukcije. Takó imajo glede lepote kot čisti odraz živosti življenja pravzaprav še najbolj prav asketi, ki zanjo trdijo, da je hudičeva past: in res, le zavoljo lepote je do določene mere znosna tista potreba po neredu, nasilju in ponižanju, ki je položena v sámo zibel ljubezni in življenja. Ta potlačen nered in nasilje sta označena z drugačnim (gnusom, odpadkom) prav v jeziku, ki ga želi opisati in opisuje Sade.
O erotizmu, smrti, želji in užiku razmišlja še en francoski filozof in pisatelj Georger Bataille. Po Bataillu je ključno določilo erotizma prav v dejstvu, da je človek v svoji 'slepi, mehanski erotični sli' omejen s prepovedmi. Po njegovem tiči globoki smisel prepovedi prav v konstituciji želje, njen izvor pa je v občutenju strahu. Ali kakor sam pravi: groza je načelo moje želje (...) prav zato, ker njen predmet odpira v meni praznino, globoko kot smrt in podžiga to željo (...) Izkustvo erotizma povezuje izpolnitev želje s primarno eksistenčno grozo, groza in strah pa sta posledici prepovedi ob smrti žrtve. (...) Ljudje prvobitnih skupnosti so skozi žrtvovanje, spektakularno pogubo žrtve prestopili grozo smrti in s pomočjo njenega vdora izkušali izgubljeno celovitost, kontinuiteto. Zlo se pojavlja kot tisto, kar nam vzbuja grozo in gnus, ker je povezano s koncem in bolečino. Zlo kot tisto v človeku, ki od (znotraj) reže, razkosava, razkraja ter ob tem, ko povzroča nevzdržno bolečino, povzroča tudi užitek, saj ne predstavlja le konca, ampak začetek, prvobitno načelo individuacije stvari in bitij.
In zlo je po Bataillu nekaj, kar naš sistem, naravnan na pozitivino, preprosto ne more zajeti in zato tudi ne zapisati. Zato se sredi najgrozovitejših dejanj pojavita ekstaza in smeh kot edini odgovor na umanjkanje besed. In zares, Sadovi junaki se gromozansko krohotajo sredi najbolj grozovitih sadističnih scen. Obenem Bataille ta prestop mejá z udejanjanjem zla kot tistega, ki gre onstran dobrega in lepega, komentira kot: »V samem tem prestopu običajnih meja ni nič negativnega, pravzaprav ta prestop meje afirmira omejeno bitje ter brezmejnost, za katero ga odpre, kajti z uničenjem drugega se pojavi praznina, ki jo odpira smrt in ki je v osrčju želje.«
Tako doseženo smrt so filozofi interpretirali kot vračanje v brezkončnost in premordialno enovitost; kot sovpadanje med objektom želje in subjektom, ki želi; kot ukinitev apoliničnih meja med subjekti in objekti ali kot vrnitev v pravo življenje - svet Platonovih čistih idej in nenazadnje kot povratek k Bogu. (...) Njemu (Sadu) je nesreča dovolila, da je živel sen, ki je duša filozofije: enotnost subjekta in objekta; v Sadovem primeru preseganje mejá med bitji omogoča enakost med objektom želje in subjektom, ki želi. Bataille tukaj namiguje, da bi bilo tisto fiziološko plapolanje in vznemirjenje živčnega fluida, ki naj bi ga občutila žrtev, kakor tudi zločinec, ki uničuje žrtev, pravzaprav neko primarno in notranje zavedanje telesa in bitja, da obstaja ne le kot celota nekega telesa, ampak tudi kot širše svetovno bitje. Kakor vidimo, nam je Bataille tukaj ponudil samosvojo interpretacijo Sadove želje, smrti in užitka.
Toda Sadovo uživanje ob rušenju preprek, ki jih predstavljata lépo in dobro, kot eno izmed gonil želje, je, kakor rečeno, le na prvi in površni ravni, zakaj glavni Sadov motiv v zvezi z razbijanjem prepovedi in z željo je ravno ukinitev moči želje nad človekom in prevlado dolžnosti moralnega zakona, ki izhaja iz spoznanj uma. Moralni Zakon narekuje zločincu ali zločinki naslednje ravnanje z žrtvijo: »Nič me ne briga, kaj ste ali niste počeli, naj ste krivi ali ne, vas moram trpinčiti, ker mi tako narekuje dolžnost«, ali kakor to lahko nazorneje vidimo v naslednjem odlomku iz knjige Juliette in Justine:
"Stopite bliže," je ukazala najmlajši (...), "da, bliže stopite, pokleknite predme in ponižno prosite odpuščanja za vse neumnosti, ki ste jih naredili včeraj."
"Gospa, ničesar nisem storila."
Odgovor Clairwilove je bila krepka zaušnica.
"Čisto navadna majhna candra ste," ji je rekla, "včeraj sem vas presenetila, ko ste drkali kurce, in ne bom dovolila, da tako močno žalite moralo.
"Če pa vam pravim, gospa (...)"
"Nobenih izgovorov prebrisanka," ji je Clairwilova skočila v besedo in dekle s pestjo močno sunila v trebuh, "naj ste krivi ali ne, moram vas trpinčiti in moram se veseliti. Nizkotna golazen vašega kova je dobra samo za to, da razveseli ženske kakršna sem sama."
Kakor smo lahko videli iz odlomka, je sadistični samotni, vsemogočni in edinstveni zavesti, kljub njegovi samotnosti, drug človek in tudi bog vseeno potreben. Zakaj in kako? »Ideja Boga je edina napaka, ki je ne morem odpustiti človeku«, velikokrat pravi Sade. »Vera v vsemogočnost Boga, ki človeku dopušča le položaj slamice v vetru in atoma ničnosti zahteva od celostnega človeka, da se ponovno polasti nadnaravne moči in prične sam, v imenu človeka in nad vsemi ljudmi, izvrševati najvišjo pravico, ki so jo ljudje pripisali Bogu.« » Ko ubija, je zločinec Bog na zemlji«, pravi Blanchot o Sadovemu zločincu. A Sadov (nad)človek niti za hip ne pozabi, da njegovo moč tvori zanikanje. Njegova moč se skriva v želji uničiti vse ljudi in izbrisati celotno stvarstvo.
Toda Blanchot pokaže, da je nadčlovek, ki je v imenu Boga zanikal človeka, le ena od dialektičnih stopenj, saj se kasneje poda na srečanje z Bogom, ki ga zanika v imenu narave, da bi na koncu zmogel zanikati tudi sámo naravo in jo pri tem poenotiti s samim duhom zanikanja. V sovraštvu do Boga moramo torej prebrati sovraštvo do človeštva, hipostazirano in prignano do skrajnosti. Nato pa sovraštvo do Boga odtrga od njega, da to postane absolutno sovraštvo. Blanchot pravi, da se je to silovito sovraštvo uprlo v Boga samó zato, ker je v njem našlo najoprijemljivejši izgovor in vir energije. Bog Sadu služi le kot neke vrste opora za njegovo sovraštvo. To sovraštvo je premočno, da bi ob njem moglo imeti vrednost kar koli drugega; in ker je neskončno, ker vedno presega vse meje, je nujno, da se hrani samó iz sebe ter se oplaja v tej neskončnosti, ki jo imenuje Bog.
Vendar je konec koncev sovraštvo edino, ki je resnično in se bo obrnilo proti naravi z enako mero drznosti kot proti neobstoječemu Bogu, pred katerim ga je groza. V Bogu sovraži ničnost človeka, ki si je izbral takšnega gospodarja, in misel na to ničnost ga draži in takó razvnema, da mu preostane le še sodelovanje z Njim, da bi takó mogel potrditi to ničnost. V Bogu sovraži tudi Njegovo vsemogočnost, v kateri prepoznava tudi svojo lastno, takó da Bog postane podoba in telo njegovega neskončnega sovraštva. Navsezadnje v Bogu sovraži Njegovo bednost, ničvrednost eksistence, ki je nična, če obstaja kot eksistenca in stvaritev, kajti edino, kar je veliko in sploh kaj pomeni, je duh uničenja. Ta duh uničenja je v Sadovem sistemu poistoveten z naravo, Blanchot komentira.
Ker pa se duh zanikovanja in neskončnega sovraštva zave, da s tem, ko čimbolj uteleša uničevalski duh narave, tem bolj ponavlja za naravo in ni več prost in svoboden, se na koncu osvobodi tudi same narave. Od tod torej Sadovi kriki sovraštva in takó krčevit upor: »Oh, ti slepa in obnorela sila, ko bom z obličja zemlje iztrebil vse, kar je živega, bom še vedno daleč od svojega cilja, ker ti bom služil, o gospodarica, in ker je moja edina želja, da se ti maščujem za nespametnost oziroma hudobijo, s katero se znašaš nad ljudmi, ko jim nikoli ne ponudiš tudi sredstev, s katerimi bi zadovoljili svoje ostudne nagibe, ki jim jih sama navdihuješ.« Tukaj smo priča dvema prvinskima in osnovnima občutkoma: razžaliti naravo je človekova najiskrenejša potreba, ki je tisočkrat močnejša od potrebe po razžalitvi boga.
Vzrok razžalitve narave tiči, kakor pravi sam Sade, v tem, da narava ne premore več resnice ali smisla kot sam Bog. Zato si na neki točki celo zamišlja njeno uničenje, vendar pa se s tem tudi hitro zave, da pride v temeljno protislovje, ki poruši njegov celotni dotedanji sistem negacije. Kajti, če narava s svojim temeljnim zakonom omogoča zanikanje vseh ljudi in boga, potem bi zanikanje narave odpravilo sámo naravo in samega edinstvenega. Zato razmišlja: »Kaj so ljudje, če so pred Bogom nični? Kaj je Bog v primerjavi z naravo? Kaj je potemtakem narava, obsojena na propad pred človekom, ki v sebi nosi potrebo po njeni razžalitvi?« In Blanchot interpretira: »Izšli smo iz človeka in se polagoma k njemu vrnili, le da ta sedaj nosi novo ime: imenuje se Edinstveni, edinstveni svoje vrste.«
Na tem mestu se mi zdi umestno v to razglabljanje uvrstiti tudi Deleuzovo interpretacijo dvojne ravni gibanja Sadove negacije in zanikanja: negativno kot delni proces in kot totalizirajoča ideja. Ti ravni ustrezata razlikovanju med dvema naravama. »Druga narava je narava, podvržena svojim lastnim pravilom in svojim lastnim zakonom: negativno je tu povsod, vendar ni vse negacija. Destrukcije so še vedno narobna stran kreacij in metamorfoz: nered je neki drug red, smrtno trohnenje je hkrati sestavina življenja. Negativno je torej povsod, vendar zgolj kot delni proces smrti in destrukcije. (...) Tej je zoperstavljena ideja prve narave, nosilke čiste negacije, ki je nad vladavinami in zakoni. (...) Ali kot reče papež v nekem drugem Sadovem delu: »Zločinec, ki bi lahko hkrati zrušil tri vladavine in uničil tako njihove produktivne zmožnosti, bi najbolje služil naravi.« Toda prav ta izvorna narava ne more biti dana: izkustven svet oblikuje zgolj druga narava, negacija pa je dana zgolj v delnih procesi negativnega.
To napeljuje tudi k razlikovanju dveh elementov, osebnega in neosebnega. Osebni element uteleša »izpeljano moč negativnega« in predstavlja način, kako sadistični jaz še participira na drugi ravni in proizvaja nasilna dejanja, ki to naravo posnemajo; in neosebnim elementom, ki usmerja na prvo naravo kot noro idejo negacije in ki predstavlja način, kako sadist zanika drugo naravo kot tudi svoj lastni jaz. V delu Stodvajest dni libertinec pove, da ga ne vzburjajo 'objekti, ki so tu', temveč Objekt, ki ni tu, se pravi 'ideja zla'. Vendar je lahko ta ideja NE-ja ali negacije, ki ni in ne more biti dana v izkustvu, predmet demonostracije.
Lahko rečemo, da je Sade v popolnosti doumel, da je neomajna oblast energičnega človeka, ko se poistoveti z duhom zanikanja, paradoksalno stanje. Celosten človek, ki se potrjuje v vsem, je ravno takó povsem uničen. To je človek vseh strasti in popolne brezčutnosti. Uničevati se je pričel sam, najprej kot človek, potem kot Bog in naposled še kot poosebljanje narave. Šele sedaj lahko počne vse, saj je zanikanje v njem prišlo do konca. Ali kakor pravi Blanchot: »Zdi se, da Sade razmišlja približno takole: sodobni človek nosi v sebi določeno količino moči, večji del življenja razsipava svoje moči v korist prikazni, ki jih imenuje bližnji, Bog, ideal; s tem napačnim razsipavanjem zmanjšuje in zapravlja svoje priložnosti in, kar je šibkost, kajti če porablja svoje moči za druge, to pomeni, da verjame v potrebnost njihove opore. Usodna slabost: šibak postaja, ker svoje moči razsipava v prazno, razsipava pa jih zato, ker se ima za šibkega. Pravi človek se zaveda, da je sam in to dejstvo sprejema (...). Ljubezen je na primer eno tistih občutij, ki jih uničuje; ko jih uničuje, pridobiva moč, ki bi jo sicer moral posvečati vsem nagibom, ki človeka slabijo in, kar je še pomembnejše, pri procesu uničevanja se prične polniti s pravo energijo.«
In čisto za konec: Sadov človek - edinstveni – je popolnoma plod razsvetljenstva. Njegov človek se je do konca in brez najmanjšega slepenja zavedal vseh slabosti, katerim so se ljudje dotedaj v zgodovini vdajali in hotel narediti popolnega človeka, edinstvenega svoje vrste. Nihče pred njim ni imel takó jasnega in razločnega spoznanja o majhnosti in nepomembnosti (vsakršnega, tudi človeškega) življenja. Nihče drug kot Sade ni nazorneje pokazal in razumel kontingentnosti (bednosti, majhnosti, ogroženosti in nemočnosti) eksistence, zaradi katere sta temeljni občutji povprečnega človeka strah in tesnoba in zaradi česar si sam prizadeva za močnega in edinstvenega nadčloveka – zlobca, ki ga poganja neskončno sovraštvo do povprečnega človeka in boga, pa tudi do narave in v končni fazi celo do samega sebe, saj spozna: zločin je namreč v resnici nesreča narave, katere nehoteno orodje je človek in katere igračka mora biti sebi navkljub, ko ga organi k temu prisilijo.
Kljub vsemu Sadov mučitelj popolnoma obvladuje svoja čustva in občutke (strah, upanje, kesanje, sram) z umom, ki omogoča popolno hladnokrvnost, mir in apatijo, prav kakor naj bi to veljalo za razsvetljenskega učenjaka. Po Sadu slednje dosežemo prav z urjenjem v veščinah, ki so bile dotlej tabuirane - zločin, umor, incest, mučenje, ropanje, hipokrizija, spletkarjenje. V tem primeru ni pomemben zločin kot zločin v prejšnjem moraličnem smislu, ampak je sredstvo za dosego cilja in to Kantovega cilja.
Človek, ki ga popisuje Kant, je Sadov mučitelj, osvobojen vseh civilizacijskih predsodkov in sramu, ki z vso natančnostjo in doslednostjo uporablja 'razum brez vodstva koga drugega'. Sadov Edinstveni Samotni ustanovi v sebi zaokrožen sistem in podjetje, ki temelji na popolni moči skozi negacijo. Nihče pred njim se ni spomnil ali lotil izkoriščanja enormnega potenciala negativne in rušilne energije narave; še več, tisti, ki se polašča te energije, je najmočnejši na svetu in vsem kozmosu. V tem je prav gotovo izjemen in se je te izjemnosti tudi zavedal.
O Sadovem zlu je razglabljala KATARINA.
Komentarji
komentiraj >>