Recenzija koncerta dratarjev Soulfly iz Mediaparka ...
* Nastop urbanega plemena po imenu Soulfly se je že dolgo zelo pompozno in kar se da široko najavljal v medijih. Lahko bi rekli, tresla se je gora, a zelo upravičeno. V Slovenijo je namreč zopet prihrumel sam Max Cavalera s svojimi fanti, kar je dovolj za evforijo. Domači organizator, ki trenutno nima prave konkurence na tem področju, že nekaj časa streže z zelo aktualnimi metalurškimi glasbenimi zasedbami in prekinja pri nas tako živo tradicijo koncertiranja cenovno dosegljivejših, odcvetelih zvezd. Soulfly pa so po svoji peti studijski plošči še vedno karseda aktualni, še vedno v najboljši formi ter polni ustvarjalne energije. Max Cavalera, bivši in najučinkovitejši frontman Sepulture, je okoli sebe v zadnjih letih končno zbral stalno postavo in iz tega kolektiva naredil pravi band. Bil je že čas. Vse to se odraža najbolj v glasbi sami, kar pa čutijo tudi oboževalci te džungelske thrash skupine, ki so zanimivo žanrsko kar najbolj pisani. Da ne bo pomote, brazilski fant še vedno uživa večinsko podporo zelo hvaležne klasične metalske publike, ki pa se je v tem primeru razširila in obogatila. Tako so bili na prizorišču vidni pripadniki najrazličnejših subkultur ter generacij.
Pred koncertom, ki se je oglaševal kot samostojen nastop, do zadnjega ni bilo jasno, kdo so misteriozni gosti, ki bodo segrevali publiko pred tako pomembnim dogodkom. Italijanska zasedba Linea 77 se je s headlinerji odpravila na vzhodnoevropski del turneje, ki se je končal prav v ljubljanski Cvetličarni. Peterica mladcev z dvema vokalistoma je postregla s svojim pogledom na sodobno metal core godbo. Na žalost vse preveč neinovativno, da bi njihov limpbizkitovski pristop vsesplošno navdušil. Čeprav so se fantje v očitni želji po afirmaciji zelo potrudili in dali vse od sebe, prisotnih niso ravno prepričali. Ob preveč vsiljivem in nadebudnem vzpodbujanju večinoma nezainteresirane publike je v njih priletelo kvečjemu kakšno na pol popito pivo. Svoj nastop so začinili še s predelavo komada nekdanje dekliške zasedbe The Bangles »Walk Like an Egyptian« in izginili v noč.
Obiskovalci smo pač tega mrzlega večera prišli z namenom počastiti brezkompromisne Soulfly z njihovim gurujem na čelu. In ko so se ob pompoznem uvodniku pojavili na odru, je med publiko završalo. Uvodni komad z nove plošče Babylon je povzročil popoln kaos, polivanje s pivom, norenje in poskakovanje, s čimer ni bilo prizanešeno niti opazovalcem na tribuni in balkonu. Publika je vsaj v začetku prevzela aktivnejšo vlogo od samega banda, ki je z izjemo glavnega kitarista sprva deloval malce zadržano. Zelo kmalu pa se je razživel tudi veliki idol Max Cavalera, katerega dobesedno vsaka poteza ali premik je bila pospremljena z burnimi ovacijami. Na metal sceni se še ni pojavila oseba, ki bi izžarevala tolikšno karizmo in moč kakor prav ta brazilsko-ameriški vrač.
Izvedbe skladb so bile v veliki meri spremenjene, koncertno prilagojene, na čase morda malce improvizirane, kar se je odlično zlilo z surovim in umazanim zvokom, ki sicer ni bil ravno najbolj kvaliteten. Začuda je tokrat še predskupina proizvedla čistejšo zvočno sliko. Vendar to očitno sodi v Soulfly kontekst, kjer je važnejši splošni občutek kakor natančno odigrani komadi in kristalno čist zvok.
Nastop je v nadaljevanju potekal v nekakšnih intervalih, ki so nihali med udarnimi vižami ter umirjenimi deli, kjer je s solističnimi vpadi prišel na svoj račun predvsem odlični kitarist. Za intermezzo so vsi člani skupno zabobnali peklenske tribalne ritme, pri čemer so na pomoč poklicali navdušenega podpornika iz prvih vrst. Seveda so prišle na vrsto tudi klasike stare Sepulture, kot so »Roots Bloody Roots«, »Inner Self« in »Refuse/Resist«. Morda je manjkal malce večji izbor s starejših plošč Soulfly, saj so se preigravali zlasti komade z zadnjih dveh. Vsekakor pa je izbor po tako dolgi in bogati karieri venomer težaven in nikoli pravičen do vseh prisotnih. Popolnoma obnorela dvorana je doživela še kratek dodatek, ki pa je bil popolnoma nenavaden, vkomponiran v celostno predstavo zgolj kot kratek predah za band. Tako je bil po slabi uri in pol grmenja čas za slovo, ki pa ga navdušeni obiskovalci nismo lahko sprejeli. Skandiranje se namreč ni poleglo niti po tem, ko so tehniki že pospravili dobršen del opreme.
Soulfly po nekaj videnih nastopih očitno zelo nihajo v svojem koncertnem razpoloženju. Tudi tokrat niso pokazali toliko entuziazma kakor lansko poletje na tolminskem metal festivalu, kjer jim je gorski zrak očitno dal dovolj navdiha za neponovljiv nastop. Vsekakor pa je tudi intimnejše srečanje z oboževalci na klubskem nivoju minilo v splošnem evforičnem duhu na eni in drugi strani. Max Cavalera je pač nesporni vladar odra, ki še vedno bruha svoj gnev nad nepravičnim svetom, kar zna ob pomoči svojih izvrstno glasbeno podkovanih članov banda pretvoriti v čisto magijo. Dokaj zadržana ljubljanska publika pa verjetno še nikdar ni povzročila tako neverjetnega in norega koncertnega vzdušja. Za konec še citat glavnega akterja Maxa, ki odlično povzame celotno dogajanje tega večera: »Jebeno dobro!«
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>