Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SKLAD JOSIPA JURČIČA IN DEMOKRACIJA IZ VREČE. (1710 bralcev)
Četrtek, 9. 3. 2006
Peter Karba



Klikni za veliko sliko: Oprostite, prosim. Slovenski medijski prostor ima tudi svoj drug krajec. Leta tisoč devetsto triindevetdest sta skupščina NOVE REVIJE in upravni odbor DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV ustanovila Sklad Josipa Jurčiča. Plemenito, zares. Zbirajo sredstva, od lastnih ust si trgajo, starešine, da lahko utolažijo kakšnega prezeblega novinarja, svobodnega publicista ali urednika, ki z razbitimi steklenimi očmi, vse dni, nemo, kar tako nekam predse zre. Triindevetdestega so tako dali roko na ramo strtemu borcu za demokracijo, Danilu Slivniku. In poglejte ga danes, kako ponosno stopa, kako mu stisk roke je topel in močan, nasmeh pa skoraj blažen. V soju rdeče dvorane Mestne občine Ljubljane, in v cvetju in sadju slovenskega novinarstva, je drugega Marca, sklad podelil Jurčičevo nagrado za leto dvatisoč pet.


Krivični bi bili, če bi garnizon nagrajenih novinarjev tlačili v en koš, ne sme pa ostati prezrto, da nagrade zmeraj prihajajo iz iste globoke malhe avstralskega vrečarja. Vrečarji veljajo za nižje razvite sesalce. Značilni so po tem, da po rojstvu, svojega potomca še en čas nosijo v vreči, da se v miru redi in ideološko konsolidira. Naš medijski kenguru je avstralski poslovnež Dušan Lajovic. Že vsa leta radodarno podpira delovanje sklada, prav tako pa je mecen tednika Demokracija, ki brez tega zaslona ne bi nikoli preživel. Tako napolnjeni gobci upravnega odbora sklada, med ostalimi Grafenauer, Jančar, Lainšček, Snoj in Virk igrajo konkvistadorje demokracije. Bruhajo luč demokracije, ki je mi ubogi brezbožni trpini brez njihove pomoči ne bomo nikoli mogli uzreti. Da, tisti smo, ki ne poznamo dolge poti demokracije, preden se je drznila dotakniti teh prekletih tal, kjer je bič totalitarnega v nas za vekomaj presekal občutek za vse, kar je lahko demokratično. Če povzamemo. Na osnovi kapitala iz tujine, poteka načrt spreminjanja vrednot tega prostora. Gre za proces, ki nima najmanjše zveze z demokracijo, pač pa je demokracija orodje surove lakomne tiranije, demokratura.

Vprašanje demokracije ni to, katera demokracija je prava, in kakšna naj bo, ampak je eno mnenje o demokraciji nasproti drugemu mnenju o demokraciji povsem enako, enako vrednoteno. V pravi demokratični družbi ne more biti nedemokratičnih ljudi in ni manj, ali nedemokratičnih mnenj. Če rečemo: ”Dejan Jelovac ne more opravljati svoje funkcije, ker ga nihče ne mara.”, je to povsem demokratično. V demokraciji je lahko oblast kakršnakoli, pa je še zmeraj demokratična, v tem je ves štos. Zato je demokracija totalitarizem.

Kljub temu svet konkvistadorjev izbira med novinarji bolj demokratične od manj demokratičnih, manj popolnih v metodi demokratičnega krojenja misli. Paradoks svetih - demokracija ima merila. Letos sta pohodu novih norm najbolj ustrezala opusa Ženje Leiler in doktorja Mateja Makaroviča. Ženja že kakšnih petnajst let piše za Delo. Opravlja nehvaležno vlogo novinarke, razpeto med poročanjem o, in zaščitništvom do kulturnih dejavnosti. Matej je leta tisoč devetsto devetindevetdeset doktoriral iz sociologije. Je docent na Fakulteti za družbene vede. Odkar je na čelu vlade njegov pastor, je s svojimi kolumnami prodrl v Delo, Ampak in kengurujevo leglo, Demokracijo. Kar se tiče njiju, in mnogih pred njimi, je potrebno priznati, da svoje delo opravljajo dobro, čeprav bi lahko doktorju Mateju očitali, da je nagrada tudi zahvala njegovemu dolgoletnemu aktivizmu v Socialdemokratski Mladini, kjer mu priznavajo, da je tisti, ki je prvi javnosti predstavil zahtevo po razpisu referenduma za samostojno Slovenijo.

Na drugačen način se je v zadnjem času izpostavila Ženja Leiler. V času Slivnikovega strastnega posilstva Dela, je bila predsednica izvršnega odbora Aktiva novinarjev Dela, ki je nasprotoval nakupu razčaranega Maga in penetraciji slinastega hotljivca, a se je kasneje do javne izjave stališča aktiva novinarjev, distancirala. V času mnogih osebnih diskreditacij z obeh strani, se je opredelila zgolj proti načinu imenovanja Slivnika, ne pa tudi proti njemu osebno. Sicer pa je bilo njeno delo v sejnih postopkih imenovanja Danila Slivnika na mesto člana uprave dovršeno in korektno, vsekakor demokratično.

Postavlja se vprašanje, ali je Ženja ob nespornih novinarskih kvalitetah nagrajena zaradi angažiranosti v polju močnih in neizprosnih političnih pritiskov. Nedvomno ostaja ugibanje, ali je dobila nagrado zaradi tihe podpore Slivniku, ali pa ker je s svojo držo, prestrašila konkvistadorje do te mere, da so ji poslali pred vrata njene etike trojanskega konja, v katerem se skrivajo zlobni majhni kenguruji. Najbolj sporno ostaja to, da nagrade ne določa zgolj strokovnost samega novinarskega dela, temveč je pozornost sklada usmerjena predvsem na politično aktivnost teh novinarjev.

Ni pomembno kako opravljaš svoj poklic. Pomembno je, da si pri tem še demokratičen. Mar ne, Dejan?

Za Radio Študent spoliral, Peter K.



Komentarji
komentiraj >>