Hišni predmeti, Pravljice, Noč je naslov skupinske razstave treh slovenskih sodobnih umetnic, ki se predstavljajo v Mestni galeriji v Ljubljani. Natašo Ribič, Natalijo Šeruga in Majdo Gregorič ustvarjalno ne druži tematika, kajti ta je za vsako od omenjenih avtoric izjemno osebna. Združene v eno, pa uspejo izpovedati nek krogotok vsakdana, ki se vrti prav okoli besed iz naslova razstave.
Ta vsakdan je pravzaprav vsakdan sodobnega človeka, ki se je počasi prelevil v neko lepo zunanjo podobo, v ogrodje, ki za seboj oziroma v sebi nosi prazno notranjost. Vsakdan je mučna rutina, ki nam sledi na vsakem koraku. In kako se temu vsaj za nekaj trenutkov izognemo? Zavijemo v dobro trgovino, knjigarno,slaščičarno…in predmet poželenja kupimo, pojemo, popijemo, preberemo. Predmet nas v tistem trenutku osreči, omogoči nam instantni pobeg za nekaj tisočakov. Za tiste z manj polnimi denarnicami je istantni pobeg že noč in v njej sanje, pravljice, kjer živimo trenutke v svetovih, ki so nam tu morda nedosegljivi in oddaljeni, v sanjah pa živijo prav za nas.
Nataša Ribič s svojimi deli nagovarja, opozarja in podaja svoje videnje sveta in človeka v njem. Kot izjemno občutljiva ustvarjalka v svoja dokaj klasična likovna dela tokrat vnaša tudi ready made (oblačila, palčke, punčke, ogledalo), ki skupaj s poslikanimi platni spregovorijo o ženski in njenem razmišljanju. Ribičeva spregovori o ženski psihi skozi mitološke, stare likovne vsebine in pravljice. Vse znane vsebine so spremenjene in jih gledalec bere sam zase ter si tako ustvarja novo resnico.
Pravljica o otroštvu je ponazorjena z ljubko punčko, kakršno poseduje vsaka mala deklica. V njej so skrita vsa otroška hotenja in čustva, ki jih kot otroci premoremo in se z odraščanjem skrijejo globoko v nas. Jezo, strah, želje tako zlahka potlačimo, da le- to ne ostanejo več prava čustva, ki hodijo pot po lastni volji, neomejeno. Čustva postanejo obvladljiva, vodena z razumom in samo pogledi na otroka in predmete okoli njega nas še opominjajo na tisti potlačeni pravi jaz v nas.
Kot nekakšna razglednica izstopa iz galerijske stene Balada Lucy Jordan, kjer avtorica zopet kaže na značilno vlogo ženske - gospodinje. Opiše predmestno gospodinjo Lucy Jordan, ki se v nekem trenutku zave, da svojih skritih želja nikdar ne bo dosegla, a ji to vendarle uspe storiti v svoji lastni norosti in v fiktivnem svetu, ki ga živi. Tudi to je tematika namenjena marsikateri ženski sodobne družbe, kjer želje ostanejo skrite in potlačene in namesto le teh zaživimo vsakdan, ki se od naših otroških sanj zagotovo do obisti razlikuje.
Poleg omenjenega Ribčeva razglablja tudi o strasti kot o mračni sili in o minljivi lepoti, katero skušamo ženske večinoma zatirati do skrajnih meja. Pomembnost zunanjega ovoja bi morda bilo dobro pustiti nekoliko ob strani in se vsaj sem in tja ustaviti in vdihniti tisto hoteno, pomenljivo, otroško.
Majdo Gregorič lahko spremljamo že dlje časa. Svoja razmišljanja izraža tako s kiparskimi projekti kot tudi s performansi in mešanico obojega. Tokrat je kot hišne predmete razstavila različne postelje. Postelja služi avtorici kot predmet razmišljanja o mnogih stvareh. S posteljo poišče asociacije na dobro in zlo-na počitek, ljubljenje in na bolezen. Večplastnost pomena Gregoričeva podaja z vstavljanjem najrazličnejših materialov , ki se gibljejo od železa preko kamenja in krhkih keramičnih kapelj . Svojo zgodbo zaključi z zvočno prostorsko postavitvijo ležišča v zatemnjenem delu galerije. Ob vstopu v prostor se ob zvokih in videu blazine, ki je prevezana z verigo počutimo izjemno nelagodno, tudi omejeno. Znajdemo se, po avtoričinih besedah, v območju nemoči.
Morda najbolj lirična naravnana je izpoved najmlajše avtorice, slikarke Natalije Šeruga. Njene zgodbe so sestavljene iz drobnih delcev, potez. Po fantazmičnih krajinah se obračajo glave, podoba starodavne Venere, v mrtvaški prt zavito telo, ki počiva v temačni pokrajini. Natalija razmišlja o marsičem - o tistem kar je videla ali slišala v preteklosti in kar ji pušča globoke rane tukaj in zdaj. Tudi nas vabi, da pogledamo skozi nekoliko manj rožnata očala v njene pokrajine, kjer se prelivajo močna čustva, ki segajo po literarnem in jih je zato potrebno brati večplastno.
Dobro postavitev kustosinje razstave Mateje Podlesnik in zgodbe treh avtoric, ki jih zaznamuje izredno močan čustven naboj in nas napeljujejo k nekoliko globjem razmisleku, si je zagotovo vredno ogledati. To lahko naredite še do 27. marca.
Sprehod po pravljicah si je ogledala Saša B.