Sreda, 15. 3. 2006
BIGor
Skupina Messer Chups ni več neznanka. Od leta 1998 je nanizala že osem dolgometražnih izdaj. Doživela licenčne objave po svetu, med katerimi je posebej odmevala lanska reizdaja albuma Crazy Price pri Pattonovi Ipecac. Z rednimi nastopi po evropskih in svetovnih odrih se je ustoličila kot multimedialna koncertna atrakcija in ob sodelovanjih z različnimi glasbenimi virtuozi, med katerimi je največjo pozornost privleklo delo z mojstrico na tereminu, Lydio Kavino, je postala eno zanimivejših imen sodobnega surfa. Posebna odlika osmega albuma Messer Chups je nič-odstotna uporaba rusko govorečih samplov iz filmske zakladnice grozljivk in znanstvene fantastike, kot da so se preselili na zahod in se poslovili od "matjuške" Rusije. S pinceto izbrane, preartikulirane in razmeščene fraze iz takšne in drugačne trash filmografije krepijo grotesknost in mračnost fetišističnega navezovanja na horror estetiko, ki surfa med vampirji, hudiči in roboti (v celoti) ...
* Skupina Messer Chups ni več neznanka. Od leta 1998 je nanizala že osem dolgometražnih izdaj. Doživela je licenčne objave po svetu, med katerimi je posebej odmevala lanska reizdaja albuma Crazy Price pri Pattonovi založbi Ipecac. Z rednimi nastopi po evropskih in svetovnih odrih se je ustoličila kot multimedialna koncertna atrakcija in ob sodelovanjih z različnimi glasbenimi virtuozi, med katerimi je največjo pozornost privleklo delo z mojstrico na tereminu, Lydio Kavino, postala eno zanimivejših imen sodobnega surfa. Srce, duša in možgani Messer Chups, Oleg Gitarkin, je za mejami ruske glasbene scene opozoril nase že v 90. letih z navidezno neuničljivim electro-lounge-pop duetom Messer Für Frau Müller. V toku lanskega leta se je dokončno razšel s kolegom in soimenjakom Olegom Kostrovom, ki že odmeva s projektom Supersonic Future, njemu pa je ostalo več časa za razvijanje nastavkov in idej v Messer Chups. S prihodom nove stalne članice, basistke Zombi Girl, je skupina dobila dodaten magični elan in nepogrešljivo markantnost lepotice in zveri. Še vedno pa je na prvem mestu nepogrešljivi kitarist, programer in aranžer Oleg Gitarkin. Z gostujočimi glasbeniki je izdelal še en master-piece, ki smo se jih pri tej peterburški zasedbi že prav navadili.
Posebna odlika osmega albuma Messer Chups je nič-odstotna uporaba rusko govorečih samplov iz filmske zakladnice grozljivk in znanstvene fantastike, kot da so se preselili na zahod in se poslovili od "matjuške" Rusije. S pinceto izbrane, preartikulirane in razmeščene fraze iz takšne in drugačne trash filmografije krepijo grotesknost in mračnost fetišističnega navezovanja na horror estetiko, ki surfa med vampirji, hudiči in roboti. Pekel je le ena plat ustvarjalne izpovednosti Messer Chups. Njeno strašljivost in grobost pogostokrat zamenjajo s seksipilnim, nežnim in že prav blagim polzenjem skozi naše prste in še najmanj prepričanega prepričajo s svojim futurističnim vonjem po 50. in 60. letih 20. stoletja. V tistih letih je začel v Sovjetski zvezi kraljevati RTV-ansambel pod taktirko Vjačeslava Mešérina, znanega skoraj vsakemu nekdanjemu državljanu in državljanki Sovjetske zveze ter današnje Rusije. Od 1950 do 1980 je glasba njegovega elektro-instrumentalnega ansambla vsakodnevno zvenela po radiju in televiziji, v javnih ustanovah, tovarnah in trgovinah, v kinih in iz javnih ozvočenj. Messer Chups so vnuki, pravnuki mojstra Mešérina, morda celo zadnja generacija, ki je zrasla z glasbo tega mojstra, katerega glasba je pred leti ponovno ugledala luč sveta pod naslovom Easy USSR, enournim izborom iz osemdesetih ur ohranjenega materiala. Na zadnjem albumu Hyena Safari je Oleg Gitarkin z Messer Chups poklonil svojevrsten omaž Mešérinu, saj je s skladbo Popcorno avtorsko parafraziral in oživel legendaren hit Popcorn oziroma Vazdušnaja kukuruza, ki je vztrajno odmeval iz sovjetskih zvočnikov od leta 1979 naprej v reklami za športni loto. Od Mešerina in njegovega ansambla, ki je ves čas delovanja uporabljal teremin in druge čudaško-čudovite električne inštrumente, so se Messer Chups nalezli lepote, nežnosti in pretanjenosti. Po tem sovjetskem aranžerju in dirigentu prevzemajo znane napeve, melodije, stavke in odmeve zahoda ter jih postavljajo v novo, vzhodno, rusko situacijo ter se nam kot takšni predstavljajo kot prvorazredni sodobni trash surf band. Gibljejo se med skrajnimi mejami trasha in kiča ter so svojevrstna vez med zahodom in vzhodom, med Mešerinom in Spikom Jonesom. Kot izrazita generacija današnjega časa se drzno naslanjajo na moderno tehnologijo, vendar iz nje izvabljajo starikave zvoke. Glavna odlika futuristov brez primere je muzikaličnost, s katero nas vedno znova presenetijo.
Če smo se njihove glasbe morda nalezli tudi po zaslugi sodelovanja s čarovnico za tereminom na albumu Black Black Magic, nam na novem albumu ne uide prelestno žvižganje Alekseja Lazovskega, ki je uspešno nadomestil Lydio Kavino. Njegova prisotnost še bolj poudari kontraste grotesknosti in čudovitosti Messer Chups. Iz povsem spokojnega easy-loungea znajo zaplavati v strašljiv in grotesken svet pošasti. Gibljejo se kot Mojster in Margareta, med temo in svetlobo, med črnim in belim.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>