... Primož Vozelj recenzira ponedeljkov nastop Louja Reeda v Hali Tivoli ...
* V manj kot dveh tednih sta nas na samostojnih koncertih obiskala dva najpomembnejša člana skupine The Velvet Underground, kultnega benda s konca 60-ih let. Po Johnu Calu se je v ponedeljek v Ljubljani ustavil še Lou Reed. Koncert se je zgodil v okviru njegove evropske turneje, ki jo je začel na zimskih olimpijskih igrah v Torinu, zaključil pa jo bo pojutrišnjem v Pragi.
Enega najpomembnejših še živečih rock'n'roll avtorjev je pričakala polna Hala Tivoli, v kateri se je v ponedeljek smelo le sedeti. To pa je že povzročalo rahle zle slutnje glede samega koncerta. Nekaj minut čez osmo uro so se luči ugasnile in Lou je z bendom zasedel oder. Na tokratni turneji ga spremljajo Mike Rathke na kitari, Fernando Saunders na basu ter Tony "Thunder" Smith na bobnih, torej tisti, ki zadnja leta ustvarjajo okostje Reedovega benda. Na letošnji turneji pa se jim je z elektrificiranim kontrabasom pridružil še Rob Wasserman, ki je v preteklosti tudi že sodeloval z Reedom. Prav prisotnost dveh basovskih inštrumentov je na samem začetku koncerta malce pokvarila zvok benda, ki je bil preplavljen z nizkimi toni precej zapacan. Na srečo pa se je ta težava kmalu rešila.
Repertoar koncerta je bil zastavljen kot prerez Reedovega dela zadnjih 25-ih let, s poudarkom na nekoliko bolj umirjenih skladbah. Prikazal je raznolikost glasbenega izraza v svoji karieri ter žanre, ki so vplivali nanj. Slišali smo paleto zvokov, ki so se raztezali od countryja pa do popa ter vpeti v minimalistično, večji del dvoakordno strukturo skladb, vlekli rdečo nit skozi ves koncert. Kljub nesporni kakovosti Reedove glasbe je sam koncert izzvenel dokaj dolgočasno. Razlog tiči v samem izboru komadov ter izvedbi, ki resnici na ljubo res ni bila ne vem kako energična. Še v tistih nekaj trenutkih, ko je vsa stvar malce stekla in sta kitari zazveneli v maniri »rock'n'roll živali«, so atmosfero pokvarili varnostniki, ki niso dopustili, da bi se koncert razvil v kaj drugega kot pretegovanje kosti na trdih stolih. Kar je po svoje razumljivo. Nobena stvar namreč bolj ne smeši nekaj tisočglave prisilno sedeče množice kot dva fena, ki neobremenjeno plešeta pred odrom. Za povrh pa sta na trenutke še bolj zanimiva kot dogajanje na odru.
Redni del koncerta je Lou Reed zaključil z edinim komadom s svojega najnovejšega studijskega albuma The Raven oziroma po naše Krokar. Kot daje slutiti že naslov, gre za konceptualni album, ki je v celoti posvečen ameriškemu pesniku Edgarju Allanu Poeju. Na njem pa poleg Davida Bowieja ter Laurie Anderson z recitacijami sodelujeta tudi igralca Steve Buscemi in Willem Dafoe.
Po odhodu so se glasbeniki vrnili na oder, odigrali Sweet Jane ter si s tem, vsaj kar se mene tiče, zabili še zadnji žebelj v krsto. Ob komadu je množica v parterju seveda v trenutku vstala in zasedla prostor pod odrom, kjer bi po mojem mnenju morala biti ves čas koncerta.
Lou Reed ima seveda vso pravico igrati oz. neigrati skladbe po svojem izboru. Prav tako pa se dobro zaveda dejstva, da brez dvoma veliko večino publike znantno bolj razkuri en sam komad Velvet Undergrounda kot ves ostali koncert. Kar meni ni jasno, je predvsem to, da če ima kakršne koli zadrege glede igranja starih komadov, jih naj pač ne igra. Vse lepo in prav. Če pa teh ovir ni, zakaj za vraga potem cel koncert igrati svoje komade, v dodatku, ki ima v celotni rock kulturi velik simbolni pomen, pa zdolgočaseno odigrati povsem diabetično verzijo megahita Sweet Jane in oditi z odra. Na koncu je vse hočeš nočeš izpadlo v stilu “tu imate,
kar ste hoteli, sedaj pa dajte mir”. In ravno zaradi tega, ob vseh že naštetih razlogih, dobi ponedeljkov koncert pri meni en masten minus.
Na zahodni tribuni Hale Tivoli sem se pretegoval Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>