Sobota, 18. 3. 2006
jasna
Marsikatero uho vernikov pristne angleške komorno rokovske zasedbe Tindersticks se je v drugi polovici minulega leta napelo ob napovedi solističnega albuma prvenca Stuarta Ashtona Staplesa, pevca in frontmena skupine. Pobuda za tovrstno stvaritev se je porodila že nekega aprilskega jutra leta 2003, ko je Stuartova soproga, naveličana moževe skremžene zdolgočasenosti, temu predlagala, naj se preprosto premakne ter ustvari nekaj. Tako je tudi bilo, saj je album nastal iz zbirke idej oz. enkratnih poskusov igranja komadov, ki so potem še kar nekaj časa rasli in zoreli v Stuartovi glavi in kasneje bili postopoma nadgrajevani, da bi v poletje 2005 njegov domači studio Lucky Dog končno izročil v poslušanje 10 solističnih pesmi, v ožjem ali širšem pomenu (v celoti) ...
* Marsikatero uho vernikov pristne angleške komorno rokovske zasedbe Tindersticks, se je v drugi polovici minulega leta napelo ob napovedi solističnega albuma prvenca Stuarta Ashtona Staplesa, pevca in frontmena skupine. Pobuda za tovrstno stvaritev se je porodila že nekega aprilskega jutra leta 2003, ko je Stuartova soproga, naveličana moževe skremžene zdolgočasenosti, temu predlagala, naj se preprosto premakne ter ustvari nekaj. Tako je tudi bilo, saj je album nastal iz zbirke idej oz. enkratnih poskusov igranja komadov, ki so potem še kar nekaj časa rasli in zoreli v Stuartovi glavi in kasneje bili postopoma nadgrajevani, da bi v poletje 2005 njegov domači studio Lucky Dog končno izročil v poslušanje 10 solističnih pesmi, v ožjem ali širšem pomenu.
Povoji albuma Lucky Recordings 03-04 so nastali, kot sugerira samo ime, leta 2003 oz. 2004, po izdaji zadnjega studijskega ploščka skupine Tindersticks, naslovljenega Waiting For The Moon. V tem obdobju je Stuarta prešinil občutek bližanja zaključku določenega obdobja v njegovem življenju, ob tem pa je prvič začutil potrebo, da v glasbenem smislu naredi nekaj drugačnega, nekaj svojega, nekaj - zase. To ne pomeni, da sta mu ustvarjanje in igranje v bendu nehala prinašati zadovoljstvo, a se je želja, da pristopi k zvokom na novi način, ki ne vključuje zanj običajnega filtriranja idej skozi rešeto soigralcev, po naravnem poteku materializirala kar kot solistični album.
Čeprav se na CD-ju oziroma vinilu zvrstijo številni gostujoči glasbeniki, med katerimi je tudi dvojica iz benda Tindersticks, je album načeloma nastajal v Stuartovi samoti, kot posledica njegove potrebe, da spozna še neodkrite dele svoje osebe ter s temi doseže usklajenost. In če vemo, da ga tokrat ni vodilo strukturirano pisanje pesmi v tradicionalnem pomenu besede, temveč male ideje, zvoki kot taki ali spontane fascinacije, nas patchwork neobičajnih aranžmajev še manj običajnih struktur pesmi ne bo presenetil. Organski instrumentalni vložki se prelivajo z vokalnimi melodijami brez besed v minimalističnih aranžmajih, ki v osnovi vključujejo kitaro in klavir, prašen zvok starih električnih orgel ali harmonija, ki jih odigra Stuartovova tindersticksovska naveza David Boulter, nekoliko manj pa je elektronskih posegov, kar je med drugim ena izmed osnov za primerjanje zvoka Stuarta sedaj in Stuarta, kakšnega poznamo od prej.
Po uvodnem komadu, kjer Stuartovo idejo dokončno uresničita Yann Tiersen na klavirju in Gina Foster s svojim glasom, poslušaleca ulovi privlačna anticipativnost atmosferičnega komada Marseilles Sunshine, čigar minimalizem deluje tudi kot hkratni kontrast in uvertura v vrhunec albuma, udejanjen v pesmi Say Something Now. Za to pesem sta osnovo, tako kot za komad Shame On You, nekega popoldneva napisala s skupnimi močmi Stuart Staples in bobnar njegove matične skupine Neil Frasier. Maksimalističen aranžma je dosežen z večjim številom inštrumentov, tinderstickovski moment pa je ustvarjen še posebej prek perkusivnosti ter saksofona, ki ga odigra Stuartov stari znanec Terry Edwards.
Kljub kakovosti in skrbno izbranem sosledju prvih treh komadov, se izkaže, da do konca albuma, ki šteje nepričakovano majhen časovni odmerek glasbe, ne bomo priča kakemu presežku. Komadi, poslušani ločeno, največkrat nimajo prave moči, čeprav deluje denimo komad People Fall Down prepričljivo v svoji cinematičnosti, za kar sta bila zaslužna tudi odštekanca Adrian Huge in Adrian Stout iz zasedbe Tiger Lillies. Zanimivo je tudi, da si bomo, malo prej kot ostale, zapomnili ravno pesmi, ki se v osnovi slišita kot redne skladbe s kakega albuma doslej večkrat omenjene nottinghamske zasedbe. To sta pesmi Shame On You ter še posebej She Don’t Have To Be Good To Me, ki je popestrena z zvoki pozavne.
Tudi na Lucky Dog Recordings 03-04 ni tematika Stuartovih besedil nič drugačna od tiste, ki smo je že vajeni. Znano je, da kljub srečnemu družinskem življenju, tega pevca in pesnika največkrat besede o nesrečni ljubezni najdejo kar same. Upoštevaje doslej povedano, se bo poslušalec morda vprašal, čemu sploh izdati solističen album, če bodo najboljše pesmi na tem preslikava Tindersticksov in če besedila, ki jih ima vedno na zalogi sicer zelo talentirani Stuart, krasijo le minimalen del albuma. In čeprav bi morali gledati na Stuarta Staplesa kot samostojnega umetnika z lastno integriteto, je treba le priznati, da ta nima možnosti izolacije in popolnega pobega pred stigmo matičnega benda, saj je s svojim neštetokrat opevanim vokalom, že klišejsko povezanim z žametom, nikotinom in opitostjo, postal zaščitni znak skupine.
In glas vsekakor je tisti, ki se ga je Stuart lotil raziskovati na prvencu. To z ozirom na njegovo potrebo za ogolitvijo in za ugotavljanjem, na kateri točki se nahaja njegovo življenje, ne preseneča. Tisto, kar vendarle preseneča, je občutek, da Stuart A Staples preprosto nima kaj bistveno za povedati. Če na njegov album gledamo kot na stvaritev eksperimenta žejnega umetnika, mu lahko pogledamo skozi prste. A dejstvo je, da ta zelo kratek album, ki ga boste poslušali, ne bo dosegel bistvenega odmeva pri poslušalcih. Za tiste, ki se prvič srečujejo s Stuartom, je uvid v njegov glasbeni profil prav gotovo primernejše iskati v diskografiji skupine Tindersticks. Kot umetnik deluje namreč Stuart veliko močneje v sinergiji, ki jo ustvarja v svoji skupini.
pripravila Jasna Črnjarić
Komentarji
komentiraj >>