Značilnost filmskih festivalov v Ljubljani, ki se odvijajo pod okriljem Jelke Stergel, je rojevanje novih sekcij – muh enoletnic, stare pa navadno izginjajo – tako na Liffu kot tudi na Festivalu dokumentarnega filma. Slednji je doživel dve novi preimenovani sekciji Making of, in Aktualno, izbor za obe je opravila Stergelova. Stalnica je ostala Alpinistični in avanturistični film, ki že nekaj let nastopa v vlogi tekmovalne sekcije. Alpinistične filme je izbirala Neva Mužič, nagrado za najboljši film pa je letos osvojil Dotik smrti Kevina MacDonalda. Stergelovo smo povprašali, zakaj so v ospredju zmeraj alpinistični filmi?
Primarna funkcija sekcij bi naj bila pomoč gledalcem pri izbiri. A kaj, ko filmi pristanejo v posamezni sekciji po nekem konfuznem kaotičnem načelu. V sekcijo Aktualno naj bi bili uvrščeni filmi, ki prikazujejo socialno-politično problematiko. In kaj so počeli v sekciji pingvini v Popotovanju cesraskega pingvina Luca Jacqueta [žakeja] in Herzogov Človek grizli – oba filma z naravovarstveno tematiko? Socialno-političen Tibet – krik snežnega leva je pristal v alpinistični sekciji. Kaos!
V sekciji Making of smo si lahko ogledovali dokumentarce, ki komentirajo produkcijski proces, bodisi v filmskem, glasbenem, plesnem ali pornografskem ustvarjanju. Za vrhunec sekcije lahko proglasimo dokumentarec o iranskem cineastu sodobnega avtorskega filma Abbasu Kiarostamiju: Umetnost življenja v režiji Pata Collinsa in filmskega kritika Fergusa Dalyja. Filma je preplet komentarjev filmskih strokovnjakov o Kiarostamijevem ustvarjanju, ki so nadgrajeni z utrinki iz njegovih filmov, nekaj malega pa o svojem delu izda tudi skrivnostni režiser, fotograf in pesnik sam.
Ponovitve nekaterih filmov v sklopu festivala so izpadle skrajno nesmiselno. Na reprizi filma komercialno estetiziranega Popotovanja cesarskega pingvina, je gledalstvo napolnilo dobre tri vrste sedežev Linhartove dvorane. Zakaj ponovitev, če je film igral že lani v redni distribuciji? Za vrhunec festivala proglašamo lirično-srhljiv in neklasični dokumentarec Tri sobe melanholije finske cineastke, režiserke in direktorice fotografije Pirje Honkasalo. Nagrade - Amsterdam, Benetke, Solun -ki jih je Honksalova prejela za film, pa se, cinično rečeno, očitno ne morejo primerjati z oskarjem, ki ga je Jacquetu prineslo Popotovanje cesarskega pingvina. Tri sobe melanholije ste si sicer lahko ogledali že na mariborski DokMi, vendar bi si film vsekakor zaslužil še kakšno ponovitev.
Glavni kriteriji za selekcijo so bili po besedah Stergelove vsebinska tehtnost, ažurnost, avtorski pristop in neposrednost podajanja snovi. Nesmiselno je bilo kot nekakšno odkritje prikazati dokumentarni film Edward Clug v režiji Dragice Petrovič, ki je nastal že davnega 2003. Festival je letos namenil več pozornosti slovenskim dokumantaristom. Lani je bil na festivalu prikazan le eden, letos se Edwardu Clugu pridružilo še Poročno potovanje Dražena Štaderja, Tine Marenče pa je v alpinistično sekcijo prispeval Kaj nam je tega treba. Nikakor ne smemo pozabiti na letošnjo posebno sekcijo Posvečeno v kateri smo si kot predfilme lahko ogledali devet kratkih filmov Jožeta Pogačnika.
V sklopu okrogle mize smo si lahko ogledali še film Kaj pa gospod Bach Polone Sepe, ki smo sicer videli že na televiziji. Med slovenskimi stvaritvami je treba Poročno potovanje Dražena Štaderja iz leta 2006. Je prvi slovenski film, ki je v celoti nastal na Japonskem in prvi, ki se na spontan komičen način ukvarja s pornografsko tematiko. Žalostno je, da je tudi med gosti festivala bilo veliko ali – natančneje – večina Slovencev, pa čeprav gre za mednarodni festival. Zadnji dan festivala sta nas obiskala le nemška režiserka Syibille Tiedermann, z obiskom pa je presenetil tudi Miroslav Mandić.
Kiarostami je v Umetnosti življenja poetično povedal, da resnični ljudje, ki igrajo v filmih po njegovem scenariju, postanejo zvezde svojega življenja. V dokumentarnih filmih gre za veliko igranih elementov in obratno – v igranem filmu so tudi dokumentarni elementi. Meja je fleksibilna, kot so ugotovili tudi na okrogli mizi o Razmerju med dokumentom in fikcijo v postmodernističnem romanu in filmu. Slovenskim dokumentarcem manjka predvsem avtentičnosti, resničnosti, neposrednosti.
Kar se pri nas ponuja kot dokumentarni film je rekonstrukcijski dokumentarni film. V Sloveniji snemajo filme o umetnikih, ki so že dolgo mrtvi, in o dogodkih, ki so se že davno zgodili. Za dokumentarni film ni prave programske podpore. Kot je povedal Zupanič, programsko-produkcijska logika določa karakter žanra. Za to logiko lahko zaznamo programsko-politično ozadje, saj je tako mogoče teme in pristope bolje nadzorovati, kot pa če se podprejo stvari, ki niso kontrolabilne.
Spodbudno, kaj?
O Festivalu slovenskega filma je razmišljala Maja Krajnc.