Torek, 21. 3. 2006
goran
Medtem ko se za veliko večino zahodnih glasbenih ustvarjalcev zdi, da se v pomanjkanju idej zatekajo k recikliranju že slišanega in da pozornost z glasbe same preusmerjajo v njene spremljevalne dejavnosti, pa sodobna japonska kreativa vedno znova dokazuje, da še vedno ostaja dovolj maneverskega prostora tudi v tako prežvečenem izrazu kot je elektronska glasba, oziroma vse njene permutacije. Tudi Yoshihiro Hanno alias Radiq, sodi v vrste sodobne japonske avantgarde, katere nastavke gre iskati v zapuščini svobodnih glasbenih manifestov podzemne sredine, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih delovala v Tokijskem okraju Shinjuku (v celoti) ...
* Medtem ko se za veliko večino zahodnih glasbenih ustvarjalcev zdi, da se v pomanjkanju idej zatekajo k recikliranju že slišanega in da pozornost z glasbe same preusmerjajo v njene spremljevalne dejavnosti, pa sodobna japonska kreativa vedno znova dokazuje, da še vedno ostaja dovolj manevrskega prostora tudi v tako prežvečenem izrazu, kot je elektronska glasba. Oziroma vse njene permutacije. Tudi Jošihiro Hanno alias Radiq sodi v vrste sodobne japonske avantgarde, katere nastavke gre iskati v zapuščini svobodnih glasbenih manifestov podzemne sredine, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih delovala v tokijskem okraju Šindžuku.
Hanno je, kot je to pri japonskih producentih elektronske glasbe v navadi, sila ustvarjalen človek in vzporedno z eksperimentalno elektroniko, ki jo ustvarja pod svojim pravim imenom in psevdonimom Multiphonic Ensemble, piše tudi glasbo za filme, s psevdonimom Radiq pa se podaja tudi v tiste bolj klubskoorientirane izraze, ki imajo svoje korenine v jazz, dub, r'n'b in hip hop glasbi. Veliko pozornosti je bil deležen že z svojim prvencem 'King of May', ki je izšel za odlično eksperimentalno založbo Sub Rosa v letu 1997 in je po mnenju mnogih predstavljal velik korak naprej v takratni elektronski produkciji. Leta 2003 izide njegov verjetno najboljši album, naslovljen 'Lido', ki navduši s prepoznavno Hannovo minimalistično kombinacijo elektronike in akustike. Ta izraz že v naslednjem letu nekoliko razširi in pri francoski založbi Logistic Records pod psevdonimom Radiq izda album 'Graffiti & Rude Boy 67', s katerim sicer še vedno ostaja v vodah eksperimentalne elektronike, le da ta tokrat skozi primesi duba in hip hopa svojemu izrazu doda novo dimenzijo čutnosti črnske glasbe.
Novi album 'Tomorrow's Quest' v primerjavi s predhodnikom sicer na prvo poslušanje ne ponudi nekih vidnejših odklonov, vendar pa ob malce bolj poglobljenem spremljanju kmalu ugotovimo, da se Hannova genialnost skriva v majhnih, subtilnih detajlih. Morda najbolj opazna razlika je odklon od značilnega glitch housa, pravzaprav je ta segment dvignil vsaj za eno stopnjo, tako je glasba tokrat nekoliko bliže tistemu njegovemu tipičnemu minimalističnemu izrazu kot pa na primer housovskoorientirani glasbi, ki jo ustvarja Jan Jelinek. Naslednja opazna razlika je sklop skladb, ki so tokrat za razliko od dubovsko pogojenih z albuma 'Graffiti & Rude Boy' povsem v domeni free jazza, še posebej to velja za skladbo 'Tomorrow's quest part 2', pri kateri razen uvodne sekvence ni ne duha ne sluha o elektronskih linijah. Odlična skladba, ki se je ne bi sramoval marsikateri jazzovski glasbenik, se nadaljuje v naslednjo kompozicijo, ki jo Hanno na mojstrski način nadgradi s prefinjenimi linijami glitch house, v nadaljevanju pa te kar nekajkrat prelomi v funky hip hopovske ritme. Te vokalno podpre Black Crom, ki je s Hannom sodeloval že pri prejšnjem albumu, v dveh skladbah pa je mc-janje prevzel legendarni Paul Saint Hilaire alias Tikiman, ki je že sodeloval v podobnih navezah, na primer z Rhythm & Sound ali pa nekoliko bolj abstraktnim Kevinom Martinom pri njegovem projektu The Bug. Oba vokalista odlično nadgradita Hannovo vizijo in pustita dovolj prostora glasbi, ki ostaja v ospredju. Tokrat je v glasbi opazen tudi tisti značilni prizvok pariških producentov housa, ki očitno očara prav vsakega glasbenika, ki deluje v tej kreativni sredini. Raznolikost skladb in poudarek na detajlih album naredita zelo poslušljiv in uporaben v mnogotere namene.
Tomorrow's Quest nagradi poslušalca še toliko bolj, če mu je ta pripravljen nameniti nekoliko več pozornosti. Takrat se namreč pokaže Hannova vizija, skozi katero raziskuje mnoga področja od akustične filmske glasbe, free jazza, fragmentarne elektronike pa do hip hopa. Skozi destrukturacijo teh izrazov in z odličnim občutkom za fuzijo ustvarja nove oblike avantgarde, obenem pa, vsaj pri glasbi, ki jo ustvarja pod psevdonimom Radiq, to zapakira v obliko, prijazno tudi ušesom, ki niso vajena tovrstnih zvočnih eksperimentov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>