Četrtek, 23. 3. 2006
miha
»Dante XXI«, nova plata Sepulture, tematizira klasično literarno delo Danteja Aligherija, italijanskega srednjeveškega pisca Božanske komedije, ki govori o peklu in njegovih različnih nivojih, vicah in nebesih. Božanska komedija ali pekel novega tisočletja nadaljuje nikoli prekinjeno linijo družbene angažiranosti Sepulture, bodisi stare bodisi nove. Globalna družba, ki postaja vedno bolj pogoltna in surova, izziva vedno večji srd iz ust premnogih. Če smo fani pred mnogimi leti lahko iz njihovih tekstov razbirali nepravičnosti v brazilskem okolju, je danes ves svet postal Brazilija. Združene države, kamor so se fantje še v originalni zasedbi preselili, ne ponujajo pač nič lepše slike kakor ulice Belo Horizonta, kjer so odraščali (v celoti) ...
Ko so Sepultura v sredini osemdesetih kot še puhasti mladeniči začeli resneje ustvarjati glasbo, ni bilo v Braziliji nekih relevantnih predhodnikov, na katere bi se lahko nanašali. Tako so se naslonili na tedanje evropske in ameriške vplive, jim pridali kanček brazilske eksotike ter iznašli zmagovito kombinacijo. Vztrajno so rasli v svoji prepoznavnosti, ki na prvih dveh albumih, ko so preigravali nekakšen temačni thrash metal, še ni bila toliko izrazita. Tretja plošča »Beneath The Remains« iz leta 1989 pa je komaj polnoletne mladce izstrelila med globalne zvezde metala. Prepričali so s svojim punkerskim pristopom, metalsko neposrednostjo ter brutalnim orisovanjem šokantnega brazilskega vsakdana v času, ko je Evropa še živela v relativni blaginji.
Na pogled nerazdružljivi kvartet je nadaljnje rekorde rušil s četrtim studijskim albumom »Arise«, ko so v sklopu evropske turneje leta 1992 Sepultura prihrumeli tudi v Ljubljano ter popolnoma razprodali dvorano na Kodeljevem. Počitka ni bilo, že naslednje leto je luč sveta ugledala plošča »Chaos A.D.«, ki je glasbo dodobra nadgradila in pridobila neslutene in široke razsežnosti. Cela dekada pa je že tega, ko se je pojavila najkontroverznejša in najbolj prelomna izdaja »Roots«, ki je začrtala zvok in ikonografijo mnogim kasnejšim tako imenovanim nu metal zasedbam.
Istega leta je zasedbo hitro in šokantno zapustila njena gonilna sila, karizmatični frontman Max Cavalera. Začelo se je na festivalu Monsters of Rock v Donningtonu, ko je trojica morala nastopiti brez takrat že bivšega vokalista, kasneje pa se je zaradi svoje žene in menedžerke Glorie Max sprl z lastnim bratom Igorjem ter takoj in za vedno izstopil iz Sepulture. To pa je bandu vzelo dušo in ubilo ustvarjalnost. Po dveh letih, ko je Max Cavalera že ustanovil džungelsko-metalski kolektiv Soulfly, so se vrnili tudi preostali trije člani z novim pevcem, temnopoltim dvometrašem Derrickom Greenom, ter nadaljevali na silo prekinjeno glasbeno pot. Tavajoči v temi so izdali plošči »Against« ter »Nation«, ki v svoji neizrazitosti nista dosegli želenega učinka. Šele osma plošča iz leta 2003 pod imenom »Roorback« je postregla s svežimi idejami, ki so prekinile z dotedanjimi tendencami in krenile na povsem novo pot.
Naslednik, studijski album Dante XXI, pa je že pred izidom poskrbel za nov šok. Igor Cavalera, bobnar in ustanovni član, se je ob rojstvu svojega četrtega otroka odločil posvetiti se družini ter začasno zapustil band. Izdelek, ki želi biti po svoji formi kar se da konceptualen, pa kaže znake nesigurnosti ter izgubljenosti. Plošča, kot bi bila narejena na silo, ne ponuja prav nobenih presežkov. Petnajst dokaj kratkih komadov, med katerimi so kar štirje imenovani intro in povzemajo večinoma simfonične elemente, zaznamuje predvsem monotono muziciranje v maniri preprostega punka in metala. Zvok in določene glasbene izpeljave še morda najbolj spominjajo na davno ploščo »Chaos A.D.«, čeprav ji milo rečeno ne sežejo niti do gležnjev. Enoličnost surove kitare se mnogokrat prepleta s simfoničnimi ozadji, ki občasno malce popestrijo večinoma drveče žaganje. Prav tako je za svojo baterijo skorajda zaspal bobnar Igor Cavalera, ki le še občasno, bolj na silo pokaže, da še vedno zna udariti dober in neponovljiv prehod. Čutiti je industrialski pridih, ki nato prehaja v hard core in thrash metaliranje stare šole. Prav ta odmik nazaj h koreninam pa je postal tako stereotipno trendovski pri metalurških zasedbah, da scena v pomanjkanju svežih in novih moči počasi zahaja v ustvarjalno krizo. Pozitiven odklon med komadi pomeni recimo »Repeating The Horror« na številki enajst, ki se odvija v veselejšem, skoraj funky vzdušju z rockersko zvenečo kitarsko spremljavo. Zadnji komad z naslovom »Still Flame« pa je verjetno najbolj netipičen v zgodovini tega banda, saj povzema orientalske ritme ter simfonične in elektronske elemente. Okrcati je potrebno tudi vokalista, ki se nikakor ne more odločiti, ali naj bi njegov glas tekel melodično ali brutalno kričeče. Tako premnogokrat prepleta obe prvini v nezdružljivo celoto.
»Dante XXI« tematizira klasično literarno delo Danteja Aligherija, italijanskega srednjeveškega pisca Božanske komedije, ki govori o peklu in njegovih različnih nivojih, vicah in nebesih. Božanska komedija ali pekel novega tisočletja nadaljuje nikoli prekinjeno linijo družbene angažiranosti Sepulture, bodisi stare bodisi nove. Globalna družba, ki postaja vedno bolj pogoltna in surova, izziva vedno večji srd iz ust premnogih. Če smo fani pred mnogimi leti lahko iz njihovih tekstov razbirali nepravičnosti v brazilskem okolju, je danes ves svet postal Brazilija. Združene države, kamor so se fantje še v originalni zasedbi preselili, ne ponujajo pač nič lepše slike kakor ulice Belo Horizonta, kjer so odraščali.
Na žalost so se Sepultura izkazali kot slabi sledilci slavne preteklosti. Max Cavalera in njegovih Soulfly, ki to linijo veliko bolj uspešno in kontinuirano nadaljujejo ter nadgrajujejo. Sepultura pa nekako ne najdejo več svojega prostora pod soncem in pač spijo na starih lovorikah. To se odraža predvsem na njihovih nostalgičnih živih nastopih, kjer sicer v odličnih izvedbah preigravajo svoje klasike dobrih starih časov. Vsi fani pa jih pomnimo ravno od tedaj, zato so takšni obupni poskusi za vsako ceno ostati na glasbenem prizorišču nepotrebni in zelo žalostni.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>