Sreda, 22. 3. 2006
BIGor
Seattlski kvartet Mudhoney zagotovo sodi med pomembnejša rockovska imena zadnjih dvajsetih let. Nimamo pa opravka s komercialno zasedbo. Pomembnost in denar ne gresta vedno skupaj, slava pa sploh ne. Torej, ne govorimo o slavni skupini, ampak o pomembni skupini. V zgodovino rocka se je zapisala z enim boljših rockovskih komadov zadnjih dvajsetih let, Touch Me I'm Sick, ki je nepretenciozno, a suvereno spregovoril nekaj, kar je bilo drzno za čas, ko se je širil strah pred aidsom in ko se je človeški rod šele zavedel pomena kontracepcije. Mudhoney so se lani udeležili Don't Look Back, stranske ponudbe festivala All Tomorrow's Parties, in so septembra dvakrat zaporedoma odigrali svojo najslavnejšo ploščo Suprefuzz Bigmuff. Jasno je bilo, da nismo mogli pričakovati razuzdanosti in splošnega kaosa kot matičnega leta 1988, vendar pa se je izkazalo, da so Mudhoney še vedno topel in iskren bend. Prav na tej podlagi se je toliko bolj vroče pričakoval njihov nov, letošnji album Under a Billion Suns ( v celoti) ...
* Seattlski kvartet Mudhoney zagotovo sodi med pomembnejša rockovska imena zadnjih dvajsetih let. Nimamo pa opravka s komercialno zasedbo. Pomembnost in denar ne gresta vedno skupaj, slava pa sploh ne. Torej, ne govorimo o slavni skupini, ampak o pomembni skupini. V zgodovino rocka se je zapisala z enim boljših rockovskih komadov zadnjih dvajsetih let, Touch Me I'm Sick, ki je nepretenciozno, a suvereno spregovoril nekaj, kar je bilo drzno za čas, ko se je širil strah pred aidsom in ko se je človeški rod šele zavedel pomena kontracepcije. Skupaj z mini-albumom Superfuzz Bigmuff iz leta 1988 se je le poredkoma znašel ob naslovih iz leta 1991, kot sta Nevermind, albumu Nirvane, in Ten, albumu Pearl Jam. Touch Me, I'm Sick in Superfuzz Bigmuff sta še vedno "ena A" lekcija iz grunga, kot tudi predhodnica Mudhoney, skupina Green River. Če je Smells Like Teen Spirit bil skoraj prvi globalni, satelitski rockovski hit, se je Touch Me I'm Sick takoj pripisal na spisek kultnih underground hitov. Mudhoney so že z drugim albumom, Every Good Boy Deserves Fudge, nakazali, da ne pristajajo na grungevsko evforijo. Z njim so se raje priklonili tradiciji garažnega rocka kot pa takrat najnovejšemu rockovskemu trendu. So se pa v času te evforije znašli tudi v kolesju glasbene industrije. Le leto kasneje, leta 1992, so izdali za založbo Reprise album Piece of Cake, s katerim so se glasno in jasno sprdnili čez ponujeni svetovni uspeh. Mudhoney niso nikoli pisali hitov za lestvice, stremeli so drugam. Razvijali so razpoznavni slog, ki je zlival skupaj Black Sabbath, Stooges, Blue Cheer z anonimnimi imeni garažne zakladnice 60-ih let in punkovsko neobrušenostjo 70-ih. Rdeča nit njihovega ustvarjalnega opusa je kričeč vokal Marka Arma, ki zna tudi intimno zavibrirati, ter distorzirane kitare, med katerimi najpogosteje stopa v ospredje zafuzzirana kitara, ki se pod taktirko Steva Turnerja spremeni v pravi kitarski vihar. Vedno podkrepljeni s strumno, a s še vedno razgibano ritem sekcijo so v v prvotni postavi, z basistom Mattom Lukinom in bobnarjem Danom Petersom, posneli svoj zadnji album leta 1998. V desetih letih delovanja so izdali pet albumov in kopico manjših, že prav ekskluzivnih izdaj. Po albumu Tomorrow Hit Today, zadnjem za Reprise, satelit velikanke Warner Music, jih je zapustil basist, samooklicana lenoba Dan Peter, in usoda je bila tako rekoč zapisana koncu. Vendar pa so Mudhoney hitro vstali z avstralsko okrepitvijo Guyom Maddisonom iz Lubricated Goat, preverjenim kadrom v stranskem projektu Arma in Turnerja, Bloodloss. Leta 2002, po štirih letih pavze, so izdali album Since We've Become Translucent, ob katerem smo prej navdušeno rekli, da so Mudhoney izdali nov album, kot pa da nas je navdušil.
Mudhoney so se lani udeležili Don't Look Back, stranske ponudbe festivala All Tomorrow's Parties, in so septembra dvakrat zaporedoma odigrali svojo najslavnejšo ploščo Suprefuzz Bigmuff. Jasno je bilo, da nismo mogli pričakovati razuzdanosti in splošnega kaosa kot matičnega leta 1988, vendar pa se je izkazalo, da so Mudhoney še vedno topel in iskren bend. Prav na tej podlagi se je toliko bolj vroče pričakoval njihov nov, letošnji album Under a Billion Suns. Z agilnostjo in spontanostjo so se Mudhoney po Since We've Become Translucent transformirali v napet in napadalen rock bend. Na novem albumu se srečujemo z novostjo pri Mudhoney − postali so politično angažirani. Res mora biti hudo v Ameriki, če so se oglasili celo Mudhoney, ki niso bili nikoli političen bend. Samoironijo so tokrat nadomestili z direktnim, še vedno pa prepoznavnim sarkazmom in povedali, kaj si mislijo o ameriški administraciji in njenemu predsedniku, o vojni v Iraku in vsem, s čimer se srečujejo ne le ameriški davkoplačevalci, ampak vsa svetovna raja. Angažiranost in zgroženost nad mračnimi časi je prilila olja nabritosti celotnega albuma. Če so se na predhodnem, Since We've Become Translucent, zavedali svoje prozornosti in niso ravno natančno vedeli kaj narediti, so z Under a Billion Suns naredili album, ki je prenovil singergijo kvarteta. Z njim Mudhoney ne obujajo spominov, ne iščejo stare slave, ampak realistično in otipljivo, brez ovinkarjenja ponujajo skladbe, skozi katere se presnavlja tkivo Mudhoney. V navezovanju na sodobno linijo težkorockovskih skupin skupaj z njimi odpirajo črevo stoner rocka in na površje so priplavali vsi najboljši atributi tega seattlskega kvarteta. Nazorno navezovanje na grunt Stooges, Black Sabbath, Blue Cheer in z opaznim naklonom k z vesoljem inspirirani psihedeliji Hawkwind trči v garažno-punkovsko identiteto skupine. Mudhoney so še vedno ponosni na svoje sodelovanje z junakom countrya Jimmiejem Dalom Gilmorjem, kar se razkrije v bolj liričnih skladbah. Nasproti pa jim stoji tudi puščavsko težak zvok, ki ga nadgrajujejo s pihalno sekcijo pod vodstvom downtown saksofonista Craiga Florya, s katerim so začeli sodelovati na prejšnjem albumu. Skupaj nas tako odvlečejo tudi k izrazitemu stax-zvoku, ki njihovo prepoznavno govorico le še bogati.
Album Under a Billion Suns je zelo drzen in pogumen album. Po skoraj dvajsetih letih delovanja Mudhoney niso utrujeni ne od slave ne od kultnosti, ampak so srčno povezali najboljše iz svoje kariere. Gre za kontinuiteto, ki je razvlekla njihov koordinantni sistem. Po mini-albumu Superfuzz Bigmuff in albumih Mudhoney, Every God Boy Deserves Fudge, Piece of Cake in My Brother The Cow ter v preskoku čez dokaj ponesrečena Tomorrow Hit Today in Since We've Become Translucent smo prišli do ponovno navdahnjenega albuma Under a Billion Suns, ki potrjuje, da hudi časi pomembno vplivajo tudi na kreativnost rock veteranov. Kot takšni pa nam Mudhoney tudi sporočajo, da niso važna leta za rock and roll in da je slogan "live fast die young" zgolj izraz strahu pred staranjem. Mudhoney se z albumom Under a Billion Suns ne ozirajo na fizično starost, ampak nazdravljajo psihični mladosti.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>