Biti gej ali lezbijka in živeti v Sloveniji še vedno ni niti približek optimalnega življenja, ki ga imajo na razpolago heteroseksualci. Dejstvo je, da živimo v heteroseksistični državi, kjer vlada heteronormativnost. Te norme so tako močno navzoče, da jih niti ne opazimo več, saj so se zajedle v našo podzavest. Spremljajo nas na vsakem koraku. So kot vseprisotni opazovalec, ki nam diha za ovratnik, in postavlja v vnaprej določen okvir. Vsa odstopanja so tako očitna, da bodejo v oči. Leta 2002 je več kot polovica Slovenceljnev odgovorila, da za svojega soseda nočejo imeti geja ali lezbijko. Geji in lezbijke, ki klonijo pod temi pritiski, si še danes natikajo heteroseksualne maske in se kot kameleoni na preži pomešajo v heteronormative. Posledice so lahko tudi pogubne.

»Včasih sem bila tako paranoična, da sem mislila, da mi na avtobusu berejo misli. Kar je lahko velik pritisk. Skrivala sem vse, kar sem prebrala.« Amalija, 26 let.

»Na začetku, ko se sam s seboj, zaradi vseh zgrešenih informacij, pomanjkanja informacij iz okolja, iz šole, iz družine…začneš izvajati nad sabo zelo hudo obliko nasilja. Četudi bi me pretepli, ne verjamem, da bi bila to tako huda oblika nasilja, kot sem jo sam nad seboj izvajal nekaj let.« Matjaž 25 let.

Strah pred razkritjem sili posameznika v mimikrijo in izogibanju posameznih situacij. Obdobje odraščanja in gradnje identitete je najbolj kritično za posameznika, ki je pahnjen v heteroseksualni svet. Možna sta dva najpogostejša scenarija in sicer; prvi se ukvarja z neskladjem med osebnimi željami in družbenimi pričakovanji, ki posameznika vodi do krize identitete, še posebej, če le-ta to neskladje razreši družni v prid. Mlajša populacija gejev in lezbijk po teoriji krizo večinoma doživlja le kot neko obdobje, v katerem presega stigmatizacijo in heteronormativne okvirje ter se zavzema za svoje osebne želje in pričakovanja. Vseskozi je prisotna meja med javnim in zasebnim, predvsem izkazovanje čustev med istospolnimi partnerstvi potiska med štiri stene.

»Čutiš pritisk. Pogledaš okrog sebe in če je prazno, pač to narediš. Oziroma, če je okolica taka, da se da to narediti. Kar še ne pomeni, da okrog ni ljudi. Če ni kakšnih primitivcev, potem to narediš. Ne hodim z roko v roki po Ljubljani, definitivno ne. … Enostavno je verjetno v tvojem DNK, da živimo v heteroseksualni družbi, da v tej družbi veljajo pravila in da ne smeš družbe provocirati.« Igor, 27 let.

»Pride do krča na Čopovi. S teboj je ves čas kontrolor, ki ti v glavi govori: 'Pazi zdaj, gledajo te…' Potem te mine, ker to ni več nobena intima. To so te vrste razkrivanja, ki so na nek način zoprna. Jaz vedno preverim. Če je okolje tako, da bi ga obvladal, če bi prišlo do incidenta, potem ja, če ne, pa rajši ne.« Gašper, 27 let.

V raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji pod taktirko dr. Romanja Kuharja in dr. Alenke Švab se je največ gejev in lezbijk najprej razkrilo svojim najožjim prijateljem, nato mamam in prvi sestri, zatem prvemu bratu, čisto na koncu pa očetu, kateremu se je razkrilo le 46 % vprašanih. Večina pravi, da se pred očetom ni razkrila zaradi neobstoječe ali slabe komunikacije med očetom in otrokom. Proces razkrivanja oz. »coming outa« poteka celo življenje, saj se na vsakem koraku domneva in podzavestno pričakuje, da jim boš predstavil partnerja nasprotnega spola.

Raziskava, ki je bila opravljena na Mirovnem inštitutu, je prva tako obsežna raziskava v Sloveniji. Pred tem je bila leta 2001 izvedena anketa 'O diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti' in leta 2002 'O registriranem partnerstvu'. Tokrat gre za veliko večjo ter zelo dobro zastavljeno raziskavo, ki tako s kvantitativnimi kot kvalitativnimi metodami posega na področja oblikovanja homoseksualne identitete, razkritja pred okolico, istospolnih partnerskih zvez, diskriminacije in nasilja. Namen raziskovalnega projekta je bil raziskati socialni položaj, družinske in socialne kontekste, v katerih živijo istospolno usmerjeni v Sloveniji ter preučiti življenjske stile, partnerska in družinska razmerja, formalne mreže, ki jih vzpostavljajo istospolno usmerjeni z različnimi institucijami v družbi. Cilj raziskave je bil tudi identificirati probleme, s katerimi se posamezniki srečujejo zaradi svoje spolne usmerjenosti. Raziskava je potekala ravno v najbolj aktualnem času, ko se je sprejemal zakon o registraciji istospolnih partnerstev.

Raziskava je v vzorec zajela 443 gejev in lezbijk iz vseh delov Slovenije, od tega 66% moških in 34% žensk. Raziskava je bila izvedena s face to face anketiranjem v obdobju od aprila do julija 2003, vzorčenje pa je potekalo po metodi snežne kepe. Število 443 ni največje število pripravljenih in prijavljenih oseb, ki so želele sodelovati, temveč sta raziskovalca morala postaviti mejo, ker so prijavljeni presegali finančne meje, ki jih je razpisalo Ministrsvo … V drugem delu raziskave v maju in juniju 2004 je bilo izvedenih sedem fokusnih skupin, v katerih je sodelovalo 36 oseb, od tega 19 moških. in 17 žensk.

Pravkar pa je tudi v zbirki Politike izšla knjiga z naslovom Neznosno udobje zasebnosti, ki sta jo prav tako podpisala že omenjena raziskovalca. Knjigi je priložen še CD ROM, ki se lahko uporablja tudi kot pripomoček delodajalcem ter učiteljicam in učiteljem v šolah, hkrati pa je namenjen tudi samim gejem in lezbijkam, saj je opremljen z informacijami o GLBT sceni. Poleg tega so na CD ROM-u tudi zaigrani prizori, ki se gejem in lezbijkam dogajajo v vsakdanu ter intervjuji respondentk in respondenov. Obenem je prejšnji četrtek bila tudi predstavitev omenjene knjige kot tudi 5.obletnica zbirke Politike, ki je izdala že svojo deseto knjigo. Množično udeležbo in izbiro lokacije predstavitve v klubu Cankarjevega doma komentira avtor raziskave Roman Kuhar:

Za našo analizo pa je zanimiv že sam naslov, ki skriva svojo teorijo v ozadju.

V svetu heteronormativnosti nam vsaka taka ali podobna raziskava o GLBT populaciji daje še en drug okvir, ki ni zgolj znanstveni. Ali lahko rečemo, da je v tem primeru ni pomemben samo sociološki okvir, ali pa ima raziskava tudi politično noto?

Roman Kuhar podaja tudi ključne ugotovitve raziskave ter izpostavlja predvsem razkrivanje homoseksualne identitete ter nenehno nihanje med zasebnostjo in javnostjo:

V štirinajstem členu Ustave Republike Slovenije, Kazenskem zakoniku in v Zakonu o delovnih razmerjih je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti eksplicitno prepovedana, toda s tem ni nujno, da je diskriminacija že odpravljena, saj skoraj vsi v določenih smereh kršimo pravila. Ali je strah pred razkritjem na delovnem mestu realen, glede na to, da imamo pri nas kar na treh mestih prepovedano diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, torej upravičen in realen?

Ko govorimo o homoseksualnosti, govorimo o treh nivojih, ki opredeljujejo spolnost; to so občutja, vedenje in identiteta. Posameznikova občutja so lahko homoseksualna, kar pomeni, da je posameznikova seksualna želja usmerjena k osebam istega spola, vendar njegovo seksualno vedenje ni nujno v sozvočju s to željo ali pa je skladno le do določene mere. Hkrati se prekrivanje teh dveh nivojev občutij in vedenja v različnih obdobjih življenja lahko spreminjajo. Identiteta je vezana na samoprepoznavanje in samodefiniraje lastne spolnosti in ni nujno ves čas v sozvočju z občutji in še manj z vedenjem . Seksualno vedenje nekoga je lahko v naših očeh prepoznano kot homoseksualno, vendar ta oseba sebe nujno ne bo opredelila za geja oziroma lezbijko. Vse to seveda velja tudi za heteroseksualnost.

Tisti, katerih občutja in vedenja so vezana na oba spola, sebe lahko opredelijo za biseksualce, vendar tudi tu ni pravil. Nekdo, ki je živel v heteroseksualnem razmerju, pozneje v življenju pa vzpostavil homoseksualno razmerje, sebe nujno ne bo definiral kot biseksualca. Čeprav seksualnost pogosto ločimo na dve nasprotni polovici – heteroseksualnost in homoseksualnost – in se večina ljudi prepozna v teh dveh kategorijah ter prevzame tovrstno identiteto, je vseeno potrebno poudariti fluidnost v seksualni želji, vedenju in nenazadnje tudi identiteti. Raziskava je zajela osebe, ki so se same opredelile za homoseksualne, saj ni bil njen namen odkrivati teh meja in prehodov od homo do heteroseksualnih identifikacij.

Lahko bi rekli, da se je sama raziskava osredotočila na ključna vprašanja, ki spremljajo življenje gejev in lezbijk. To so področja razkritja, partnerska razmerja ter diskriminacija in nasilje. Pokazala je, da je večina vprašanih lezbijk in gejev o svoji potencialni istospolni usmerjenosti prvič razmišljala pred petnajstim letom starosti. V povprečju se geji in lezbijke prvič razkrijejo pri 19. letih in pol. V 74% primerov je reakcija osebe, pred katero se posameznik prvič razkrije, pozitivna. Razkritje je pogosto prispevalo k pozitivnemu spreminjanju mnenj in sprejemanju homoseksualnosti pri ljudeh, pred katerimi so se posamezniki razkrili.

18% vprašanih je dejalo, da se je zaradi njihovega razkritja prekinil odnos z dotično osebo. Med temi so najpogosteje, v 56% primerov, prijatelji in prijateljice. Največji strah imajo anketirane osebe pred razkritjem pred očetom. 54% vprašanih se pred očetom še ni razkrilo. Večina pravi, da se pred očetom ni razkrila zaradi neobstoječe ali slabe komunikacije med očetom in otrokom. Posamezniki so po razkritju v ožjem družinskem krogu pogosto izpostavljeni čustvenemu izsiljevanju, kar lahko imenujemo tudi poskus staršev, da bi 'popravili' otrokovo seksualno usmerjenost. Prve reakcije staršev se sčasoma praviloma transformirajo v pomiritev. Dejstvo o posameznikovi istospolni usmerjenosti je 'vzeto na znanje', a se razpravam na to temo v družinskem krogu praviloma izogibajo. Posameznik ponovno pristane v nekakšnem »prozornem klozetu«.

Drugo področje pa je področje partnerskih vez, v katero v povprečju geji in lezbijke prvič vstopijo pri 20. letih in pol. Ta podatek nakazuje na velik odklon od heteroseksualne populacije, ki v prvo vezo vstopi veliko prej. Ta podatek potrjuje prestajanje krize identitete gejev in lezbijk v času pubertete, ki jim onemogoči normalen potek osebnostnega in spolnega razvoja. Ko vezo enkrat vzpostavijo, naletijo na problem izstopa iz zasebnega v javno. Jasno je, da skoraj nimajo izbire ter po večini pristanejo kar med štirimi stenami. Toda vsaj delno razkritje partnerske zveze v heteronormativnem okolju je pogoj za funkcioniranje zveze. Skrivanje lahko prispeva k propadu zveze, sploh v primerih, kjer sta posameznika v očitnem neravnovesju glede razkritja homoseksualnosti.

Za razliko od heteroseksualnih partnerskih zvez je delitev gospodinjskega dela v istospolnih partnerskih zvezah bolj enakomerno porazdeljena. Gre za delitev po zmožnostih, ne pa glede na stereotipne delitve na moška in ženska dela. Neenaka porazdelitev se kaže le pri sorodniškem delu, kar kaže na odsotnost sorodniških mrež pri istospolnih partnerskih zvezah, saj partnerja stike in odnose s sorodniki vzdržujeta vsak zase.

Pa še nekaj podatkov o integraciji v heteronormative. 42% vprašanih si želi imeti otroka. Najpogosteje je bila omenjena možnost posvojitve. 61% vprašanih bi registriralo istospolno partnersko zvezo. Pogosteje bi jo registrirale ženske kot moški. Razlogi za sklenitev partnerske zveze so prvenstveno pragmatični (zagotovitev socialne varnosti, pridobitev pravic, ki jih heteroseksualni pari že imajo). Geji in lezbijke se ne bi poročali zaradi romantičnih idej o ljubezni in poroki. Določeno težo dajejo tudi družbenemu priznanju, simbolni in politični vrednosti sklenitve tovrstnega partnerstva

Tretje pomembno poglavje v življenju gejev in lezbijk je diskriminacija in nasilje, česar so vsakodnevno deležni. Pravzaprav je že sam sprehod po ulici diskriminatoren, saj izključuje vizualne podobe homoseksualnosti. Zelo pogosto se diskriminacija dogaja tudi v delovnem okolju. Zakon o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet leta 2002, v svojem šestem členu prepoveduje diskriminacijo na osnovi različnih osebnih okoliščin, med drugim tudi na osnovi spolne usmerjenosti. Delodajalec tako ne sme iskalca zaposlitve ali zaposlenega delavca oziroma delavko postavljati v neenakopraven položaj zaradi njegove ali njene spolne usmerjenosti, hkrati pa je prepovedana tudi posredna in neposredna diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti.

Raziskava o vsakdanjem življenje gejev in lezbijk v Sloveniji je pokazala relativno majhen delež, le 4% tistih, ki sumijo, da so bili po razkritju svoje spolne usmerjenosti na delovnem mestu zaradi tega odpuščeni z dela ali jim zaradi tega ni bila podaljšana pogodba o delu. Vendar je ob tem zaskrbljujoče predvsem dejstvo, da skoraj vsak drugi, torej 49% anketirancev, na delovnem mestu skriva svojo spolno usmerjenost ali pa se je razkril le enemu ali dvema sodelavcema, saj se boji, da bi razkritje vodilo v šikaniranje, zapostavljanje, zafrkavanje, omejevanje napredovanja in nenazadnje tudi izgubo službe. Delovno mesto v tem smislu pogosto ni varen prostor za geje in lezbijke.

Seveda moramo ločiti med oblikami diskriminacije. Neposredna diskriminacija obstaja, če se nekoga v istih ali podobnih okoliščinah zapostavlja oziroma postavlja v neenakopraven položaj zaradi njegove ali njene spolne usmerjenosti. Če se na primer nekoga ne sprejme v službo samo zaradi tega, ker delodajalec sumi, da je ta oseba istospolno usmerjena, sicer pa ima vse zahtevane kvalifikacije in je glede teh kvalifikacij med vsemi kandidati najboljša, potem je to oblika neposredne diskriminacije. Posredna diskriminacija obstaja, če navidezno nevtralne določbe, kriteriji in praksa učinkujejo tako, da postavljajo osebe določene spolne usmerjenosti v slabši položaj. Če bi na primer delodajalec brez opravičljivega razloga iskal poročenega moškega, bi bila to oblika posredne diskriminacije, saj se geji v Sloveniji ne morejo poročati.

Viktimizacija kot tretja oblika diskriminacije pomeni postavljanje posameznika v neenakopraven položaj, če se je ta na primer pritožil zaradi diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti, ki da obstaja na določenem delovnem mestu. Kot četrta oblika se izpostavlja n adlegovanje zaradi spolne usmerjenosti, ki pomeni kršenje posameznikove integritete in ustvarjanje sovražnega, poniževalnega in žaljivega vzdušja v delovnem okolju zaradi posameznikove spolne usmerjenosti.

Ena od možnosti zagotavljanja varnega okolja je vključitev prepovedi diskriminacije na osnovi različnih osebnih okoliščin v interni kodeks. To sicer ne pomeni, da je taka določba dovolj, pač pa je potrebno poskrbeti tudi za implementacijo tovrstnih določb v vsakdanjih praksah v delovnem okolju. To pomeni, da delodajalec na različne formalne in neformalne načine, na primer na sestankih delovne skupine in podobno, sporoča, da je diskriminacija na osnovi različnih osebnih okoliščin prepovedana in da geji in lezbijke v delovni organizaciji niso zapostavljeni ali prisiljeni v skrivanje svoje spolne usmerjenosti. Konkretno to lahko na primer pomeni, da so na različna družabna srečanja, ki jih podjetje organizira za svoje delavce in njihove partnerke in partnerje, povabljeni tudi partnerke in partnerji gejev in lezbijk

Raziskava je pokazala, da je bilo 53% vprašanih zaradi svoje spolne usmerjenosti že žrtev homofobičnega nasilja. 91% vprašanih je doživelo psihično nasilje, 24% fizično in 6% spolno nasilje. Najpogosteje, v 61% primerov, so storilci nasilnih dejanj neznanci na ulici, v barih ali drugih javnih prostorih. Kot žrtve psihičnega nasilja v obliki žaljivk in zmerljivk so geji in lezbijke pogosto zreducirani na seksualni objekt. Seksualnost ostane kot edini določujoči element njih kot subjektov. Prek tega je v njih projicirana celotna paleta vulgariziranih podob o homoseksualnosti. Redukcija na seksualni objekt povzroča pri ljudeh vrsto zadržkov v medosebnih odnosih, ki jih prej niso poznali. Gre za iracionalni strah, da so tudi sami seksualni objekt posameznika, ki se je pred njim razkril. Ena od hujših oblik nasilja, ki jo doživljajo geji in lezbijke, je nasilje nad samim seboj. Gre za ponotranjeno homofobijo, ki je rezultat socializacije v okolju, kjer obstajajo stigmatizirane podobe o homoseksualnosti.

Knjiga je dosegljiva tudi v elektronski obliki na spletnih straneh Mirovnega inštituta

K podobi vsakdanjega življenja gejev in lezbijk pa veliko prispeva tudi telefonska SOS in info linija za geje in lezbijke. Galfon je ena od aktivnosti društva ŠKUC, ki od 1. decembra 1995 deluje vsak dan med 19. in 22. uro. Je nekomercialnega značaja in je namenjen pogovorom, reševanjem stisk in težav, predvsem pa informacijam s področja homoseksualnosti. Na telefonu lahko dobite informacije o virusu HIV in aidsu, o gejevskem in lezbičnem dogajanju v Sloveniji, o lokalih in klubih pri nas in njihovih programih, kam se obrniti po pomoč, ko gre za konkretne in težje probleme, stiske, kje mladi poiščejo istospolno usmerjene vrstnike in kje starejši srečajo podobno misleče.

Torej, če sklenemo, lahko zagotovo trdimo, da po rezultatih in interpretaciji raziskave dr. Romana Kuharja in dr. Alenke Švab, da v Sloveniji še vedno obstaja nek prisilen prostor zasebnosti oz. privatizacije homoseksualnosti. Ne glede na podlago v zakonodaji, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmeritve, se geji in lezbijke še vedno soočajo s problemi pri razkrivanju, istočasno pa jih v ta položaj potiska tudi heteronormativna družba. Toda glede na to, da vzorec oseb, ki so na raziskavi sodelovali ni reprezentative, saj je narejen na osnovi snežne kepe, ne moremo podati posplošenega pogleda na vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Toda vzorec je zajel skoraj celotno območje Slovenije, tako da lahko rečemo, da je raziskava podala nek pregled trenutnega stanja v Sloveniji, ki še zdaleč ni rožnato. Registracijo istospolnih partnerstev razumemo kot diskriminacijo, v družbi je opazna vidna in prikrita diskriminacija, prav tako jo nad samim sabo zaradi pritiska heteronormativnosti izvajajo tudi geji in lezbijke. Dokler ne bomo podrli ozkih meja, ki podeljujejo pravice le heteroseksualcem na vseh nivojih, na političnem, družbenem in psihološkem, bodo geji in lezbijke še naprej preživljali krize identitete in se s tem postavljali v vlogo žrtve sistema ter se vrteli v krogu in borili s predsodki, stereotipi in stigmatizacijo v širšem družbenem kontekstu. V ožjem krogu pa uživali udobjih zasebnosti, ki postajajo popolnoma neznosna in kričijo k preseganju te neznosnosti.

Meje med zasebnostjo in javnim je prestopala Vesna V., tehniciral je ....................... glas pa je posodil Jaka M.