Naj tole oceno sredinega in četrtkovega koncerta newyorške zasedbe Bang on a Can All Stars pričnem z bizarnim in, če prav pomislite, prav grozljivim podatkom: tako malo ljudi, kot v Ljubljani, ni bilo na koncertu Bang on a Can All Stars že skoraj desetletje. Bend, ki vsako leto dva do tri mesece preživi na turnejah po svetu in tudi v Evropi napolni večino dvoran med 500 in 2000 sedežni, je v Ljubljani na dveh koncertih skupaj spremljajo malo čez 200, morda 300 poslušalcev.

Najprej se zavemo ignorance osrednjih slovenskih medijev: na Tretjem programu nacionalnega radia, ki je bojda posvečen sodobni resni glasbi, so bend verjetno proglasili za »pop«, tj. (kot bi rekli sami) nekaj kar ni klasika, zato ga lahko preslišijo. Skladatelji kot so Louis Andriessen, Philip Glass ali Conolon Nancarrow, če omenim le tri klasike sodobne glasbe, ki so bili na sporedu Bang on a Can All Stars v Ljubljani, živijo v predstavah snovalcev tega radijskega programa le kot prazna imena, brez konkretne povezave z glasbo in težo, ki jo imajo v zgodovini 20. stoletja. Na naši nacionalni televiziji se zadovoljijo z nekajsekundnimi izjavami in kar smešno je poslušati zgodbe o tem, kako je gostovanje Bang on a Can All Stars pokrivala televizija v kakem Biškeku, glavnemu mestu Kirgistana. V osrednjem slovenskem časniku pred koncertom najdete le en odstavek dolgo napoved, dan po fantastičnem večeru z Ivo Bittovo pa smo, če karikiram, spet pri običajnih temah: obletnici slavnega slovenskega zbora, kompilaciji hitov Richarda Wagnerja in slovenskih skladateljih na opernem odru.

Pri slabem obisku koncertov Bang on a Can All Stars pa moti predvsem naslednje: le kaj posluša slovenska skladateljska srenja, če je na tako priložnost, ki se v Ljubljani pripeti le enkrat ali dvakrat na desetletje, ne premami niti radovednost ali želja po »splošni izobrazbi«? Samozadostnost in ignoranca, zabeljena z govoričenjem o sodobni slovenski glasbi, ki se je zmožna kosati s svetovnimi trendi, si raje poišče varno zavetje v vsakoletnih cehovskih ritualih v hramih slovenske kulture. In kje so slovenski glasbeniki in študentje akademije za glasbo katerih poučenost o izvajalskih veščinah se v najboljšem primeru konča nekje pri Boulezu. V takih okoliščinah se lahko kar sprijaznimo z dejstvom, da bomo v Ljubljani ostali gluhi za pomemben razvoj v močnih centrih sodobne glasbe, saj ne bi nobenemu organizatorju koncertov privoščil vnovične mučne zadrege pred skoraj prazno Linhartovo dvorano.

Posvetimo se zdaj obema koncertoma: sredin je bil namenjen predstavitvi »železnega« repertoarja Bang on a Can All Stars s katerim so se v zadnjih letih uveljavili kot ena najbolj inventivnih zasedb na področju sodobne glasbe. Slišali smo izseke iz plošče Shadowbang, glasbe za lutkovno predstavo balijskega gledališča senčnih lutk, ki jo je pred tremi leti spisal skladatelj in klarinetist Evan Ziporyn, ter Music in Fiths, slovito »ironijo«, v duhu hipnotičnega minimalizma začetka 70-ih spisano skladbo Philipa Glassa. Vmes je bil na sporedu zanimivejši del sredinega koncerta. Skladbi Dark Room Dona Byrona, ki je bila tudi napoved prihajajoče plošče All Stars s skladbami tega jazzovskega klarinetista in skladatelja, sta sledili dve multimedijski skladbi: prva je bila Light Is Calling Michaela Gordona, s čudovitim filmom Billa Morrisona - enim izmed serije tistih, ki jih izdeluje iz starih, ožganih in napol razpadlih trakov nemih filmov iz začetka prejšnjega stoletja. Močen vtis je pustila tudi adaptacija besedila klasike Louja Reeda Heroine, ki ga je v novo glasbo, meditativno, zadržano, a na nek čuden paradoksen način polno emocij, napisal David Lang. »Vrhunec« (če mu lahko tako rečemo) sredinega večera so bile adaptacije študij za mehanski klavir Conolona Nancarrowa – skladbe, ki naj jih živi glasbeniki ne bi bili zmogli izvajati, pa jih je Evan Ziporyn vseeno priredil za All Starse in pri tem ohranil vso nemogočo »polimetrijo«, poliritmičnost ter sekane in neparne ritme. Resnici na ljubo moram dodati, da je bil od petih koncertov All Starsov, ki sem slišal do sedaj, sredin gotovo na zadnjem mestu, kar bi lahko pripisali dvema vzrokoma: turobnemu vzdušju pred domala prazno Linhartovo dvorano ter šele prvemu koncertu v turneji, ki so jo All Starsi začeli v Ljubljani in jo bodo nadaljevali po različnih evropskih mestih. Sicer dokaj korektne izvedbe bi potrebovale še kak koncert ogrevanja, ki bi interpretacijam dodal tisti neujemljivi presežek, zaradi katerega igranje in poslušanje postaneta užitek.

Če je bil sredin koncert moje najbolj negotovo srečanje z All Starsi, pa je bilo četrtkovo z gostjo Ivo Bittovo ne samo najbolj navdušujoče, ampak eno mojih najbolj intenzivnih koncertnih doživetij v zadnjih letih. Ena tistih ur, ki jih preživite v afektu, v napetosti, ki ne popusti niti za trenutek; ura ko se čas na odru do potankosti zlije z vašim osebnim intimnim doživljanjem in pride vsak zvok do vas natanko v tistem trenutku, ko si ga želite. Seveda lahko oseba na sosednjem sedežu dogodek doživi povsem drugače, a kolektiva psihoza tako ali tako ni prav prijetna stvar…

Morda poznate tezo Walterja Benjamina o fenomenu tehnične reprodukcije (velja tudi za objavo glasbe na nosilcu zvoka), ki umetniškemu delu odvzame njegovo auro – njegovo »mesenost« in žar. Glede na to, da sem večino časa zadovoljen s konzumiranjem glasbe na zgoščenkah, Benjaminu nisem nikoli prav verjel, a vendar je četrtkov koncert ekltatanti dokaz nasprotnega. Ob recenziji plošče Elida se mi je zapisalo, da se All Starsi držijo zadržano, kot bi »ves čas nekam zamaknjeno poslušali, kaj jim poje slovanska diva Iva Bittova« in »pazijo, da se ji ne bi postavili na pot«, ter tudi, da »kemija med njimi deluje le 'na distanco'«. Koncert je v resnici pravo nasprotje: Bittova na odru resnično žari in svojo veličastno prezenco prenaša na člane banda. Glasba je preprosta, a vsak ton poln emocij in globine, dinamika je silovita, do potankosti umerjena in se kot med pretaka od srca parajočih intimnih napevov do žmohnih in poplesujočih viž. Blesti Bittova s svojim gibkim, tolpim, nostalgičnim glasom, a blesti tudi šesterica Bang on a Can All Stars - še posebej, če drugi del koncerta poslušamo skupaj s prvim. Poleg »ogrevalne« skladbe, starega hita All Starsov Arapua brazilskega skladatelja Hermeta Pascoala in nove skladbe, ki jo je za band napisal Fred Frith, Snakes and Ladders, smo namreč slišali tudi Andriessnov hit iz 70-ih Workers Union, ki je seveda diametralno nasprotje repertoarja iz Elide. Vsa navzven usmerjena energija hrupnega nabijanja glasbenikov iz Andriessnovega političnega pamfleta se je v drugem delu koncerta obrnila navznoter in s še večjo močjo pripovedovala intimne zgodbe Ive Bittove.

Po tako doživetem večeru, kot je bil četrtkov si lahko le želimo, da bi Bang on a Can All Stars spet izdali tudi kakšno živo ploščo, saj je očiten problem banda da se najprej odpravi v studio, kasneje pa posnete albume v živo promovira na turnejah. Ekonomsko gledano je ta logika sicer opravičljiva, ne zadovolji pa nas, ki lahko njihovo glasbo spremljamo le na daljavo.

Peter Kus