Dokumentarni film Češke sanje se začne s posnetkom iz leta 1989. Komunistična oblast pod taktirko velike Rusije je padla. Z njo pa so padali po tleh ljudje, ki so jih vojaki vlekli po ulici. Temu posnetku sledi prikaz iz leta 2002. Toda tokrat ljudje padajo po tleh, ker se prerivajo ob vhodu v nov supermarket. Na Češkem so namreč v nekaj letih zgradili nekaj manj kot 130 trgovinskih centrov. In še jih gradijo. Pa tudi ljudje še vedno padajo čez ograje.

To dejstvo sta izkoristila dva študenta slavne praške filmske akademije FAMU. Za svoje diplomsko delo sta si zastavila nenavaden cilj. In sicer z reklamno kampanjo naplahtati ljudi, da se na obrobju mesta odpira nov trgovinski center. Potek kampanje in odzive ljudi zapisujeta na filmski trak. Tako je nastal dokumentarec, ki je pobral že kar nekaj nagrad, med drugim nagrado mednarodnih kritikov na Liffu 2004.

Svet in ljudje tega filma so še kako paralelni s svetom in ljudmi pri nas. Tudi v Sloveniji so ljudje padali po tleh, ker so jih vlekli vojaki. In tudi v Sloveniji lahko vedno pogosteje vidite ljudi, ki se mendrajo pred vrati novoodprtih trgovin. Vzporednice se nedvomno najbolj vlečejo po liniji 15-letnega prehajanja iz komunizma v kapitalizem. Hipermarketu bi lahko brez pomisleka rekli tudi Slovenske sanje.

V filmu ni zaslediti pretiranega nagovarjanja k temu, kdo je kriv za tovrstno potrošniško norijo. Tudi sama avtorja na začetku filma pravita, naj to, zakaj sta posnela film, presodimo sami. Ponujata nam prikaz, kako se lahko z dobrim marketinškim timom ustvari popolnoma zlagano reklamno kampanjo. Ironija je, da za logo uporabijo puhast oblaček. Oblaček, na katerem stoji grad oziroma trgovina, ki ima noro cenejše izdelke od drugih podobnih centrov.

Poleg reklamnih panojev, letakov, televizijskih in radijskih oglasov, posnamejo celo ganljiv komad z otroškim zborčkom. Od komada se seveda pričakuje, da bo ljudem priklical solze v oči. To pa še ni vse! Pripravijo tudi nekaj izdelkov z lastno znamko. Lažna reklamna kampanja je v polnem teku. Medtem pa iščejo tudi ciljne skupine ali - manj prijazno rečeno – ljudi, obsedene z nakupovanjem. Tako lahko izvemo, da se nakupovalni dan neke družine začne že večer prej - z nespečnostjo od vznemirjenosti. Pa da ljudje kupujejo več, kot so sploh mislili. In celo to, da se ljudje časov pred hipermarketi sploh ne spominjajo več.

Vse to nam je že dolgo znano in sploh ne presenetljivo. Pa vendar, skozi oko dokumentaristične kamere zvene tovrstne izjave precej grozeče. Morebiti se bolj zavemo nevarnosti potrošniškega čredništva, kot smo se jih do sedaj. Resda se ob posnetkih nasmejimo, nemalokrat celo nakrohotamo. Prav mogoče, da smo se smejali tudi pred nekaj meseci. Takrat smo lahko v medijih gledali posnetke slovenskih ljudi, ki od jutra čakajo in se prerivajo za cenejši hladilnik. Film pa gotovo ni bil smešen ljudem, ki so posneti. Prav tako, kot niso bili smešni sami sebi slovenski nakupovalci. Oboji namreč, tako češki kot slovenski, so odprtje novega hipermarketa vzeli smrtno resno.

Dejstvo je, da film dobro izrisuje sled tragikomičnosti današnjega potrošniškega razmišljanja. Pretrese nas ženica z berglami, ki se komaj premika. Mogoče nam nasmeh takrat zastane. Glede na to, da je skoraj nepokretna, se vprašamo, kaj za boga jo je prineslo?! Tudi le potrošniška nenasitnost in nepremišljenost? Film ne ponuja odgovora, moramo si ga najti sami. Navsezadnje sta za tovrstne nakupovalne obsesije lahko dva razloga. Na eni strani ta, da ljudje enostavno radi grabijo stvari, ki jih niti ne potrebujejo, k čemur jih najbolj nagovarja premišljeno zastavljena tržna logika. Na drugi strani je dejstvo, da je očitno vendarle nekaj narobe s sistemom, ne samo z ljudmi. Ali bi zamerili, na primer, slovenski tekstilni delavki, če bi od jutra čakala na poceni hladilnik, ker se stari kvari?

Ko naslednjič vidimo tisoče pred trgovinami, moramo zato to problematiko premisliti tudi s tega zornega kota. Ta nota zazveni v Čeških sanjah, saj ljudje neprestano omenjajo vstop v Evropsko unijo, ker se ga bojijo. Da bo še slabše, kot je. Da jih politika zavaja in jim laže. Zanimivo je, kako ljudje, ki šokiranih obrazov obstanejo pred kuliso hipermarketa, za katero ničesar ni, vlečejo paralele s politiko. Jezijo se, da so jih potegnili na isti način, kot jih vleče vlada. Neka gospa celo miri ostale, da je ta potegavščina še mila. Tukaj so namreč naplahtali le nekaj tisoč ljudi, medtem ko jih država vsak dan nategne 10 milijonov.

Potegavščina je na Češkem izzvala huronske reakcije. A ne samo negativinh, temveč tudi odobrajajoče. Tako mladi razjasnijo, da češko sanjski nateg osvetli dejstvo, kako ljudje zagrabijo za zadevo, ki je dobro reklamirana, ne da bi se sploh prepričali, kaj šele razmišljali, kaj se za tem skriva. In bojijo se, da ljudje ravno tako nasedajo reklamam za EU. Češka vlada je namreč za referendum za vstop porabila 200 milijonov kron.

Odličen dokumentarni film je torej briljanten dokaz, da dobra reklama še zdaleč ni porok za kvaliteto ali celo obstoj nekega izdelka. Zato v tem primeru tržna logika ne zmaga, ampak izgubi, ker je razkrinkana. In upajmo, da bodo zato, ker so vsaj v tem filmu padle maske, ljudje manj padali čez ograje pred vrati hipermarketov.

Sanje je v Kinodvoru nakupovala Jasmina J.