Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VEČ GLASU, LEPO VAS PROSIM! (3464 bralcev)
Četrtek, 6. 4. 2006
Ariana Ferfila



Klikni za veliko sliko: Flota je v sredo 29.marca ponovno gostovala v Cankarjevem domu s predstavo Nemo-telo-neme-pesmi. Pod koreografsko črtico se je zopet podpisal en in edini Matjaž Farič, ki je tokrat k sodelovanju povabil izstopajočo Magdaleno Reiter, preverjene: Rosano Hribar, Gregorja Luštka, Igorja Sviderskega ter peščico mlajših, še neznanih in neizkušenih, svežih plesalcev.


Začnimo s citiranjem teksta na gledališkem listu, ki skuša pojasnevati: ''Glas jim zastane v grlu, se razlije po telesu in pošlje besede v noge.'' Temu lahko prikimamo, saj glasu res nihče ne spusti, vsaj na odru ne. Teatralno prosojno si vsak izbere svoj način zadrževanja glasu: pantomimno, karikaturno, hedonistično, sramežljivo. Skozi trajanje celotne predstave poteka spodobno posluževanje varnih gibalnih materialov. V obilici lahko zaznamo povsem vsakdanje gestikularne drže ter situacijsko omejene gibalne rešitve. Poslati besede v noge, če se povrnemo k citatu, nam lahko služi, povsem asociativno, za prikaz stanja imaginarnega polja, ki ga plesalci in koreograf v tem procesu dela raziskujejo.

 

            Čas 21.stoletja umetniku ni naklonjen nič bolj, kot je bil katerikoli čas poprej. Umetnik je neizpodbitno postavljen pred zahtevo preživetja. Je pa kulturna industrija osrednja značilnost kapitalistične mašinerije in zato se ni nič manj čuditi, da se lovke reifikacije, samonamenskega hedonizma, vrednostne plitvine razpirajo tudi na področju umetnosti. Ena izmed novosti, ki jih postmodernizem predstavi, je možnost komodificirane, komercializirane in potrošniške umetnosti in kulture, ki obstoječo družbeno in politično dejanskost potrjuje.

 

In tako se zdaj postavlja dilema; seveda gre za predstavo, ki zadosti marsikateremu pričakovanju. Veščin, ki se jih na odru zaužije, se ne vidi ravno za vsakim vogalom. Vendar se zastavi povsem elementarno vprašanje: s kakšnim namenom je ta predstava nastala?

 

Tu ne gre za poskus kritike, ki bi napihovala samo sebe. Gre za osvetlitev problematike, ki jo med drugim izpostavlja tudi Aleš Erjavec. Namreč: posledica obstoječega stanja je problem vzpostavljanja meril vrednotenja. Prehodna narava globalne umetnosti in kulture je sorodna zvodeneli naravi našega časa. A umetnost, vsemu navkljub, le ne more biti vse in karkoli ...

 

Predstava Nemo-telo-neme-pesmi ponuja prisilno spontan pogled. Plesalci kar precejšen del predstave preživijo ob sprednjem desnem robu odra, naslonjeni na barsko mizico, polno plastenk vode in piksen pira, čebljajo trenutne situacijske izmišljotine in pri tem puhajo cigaretne oblačke, brez izjem. Velik del predstave je tudi povsem sproščeno, naivno razigrano poplesovanje po odru, kakor bi bil to sposoben početi skoraj vsak motorično nadarjen osebek, z res da malo več telesne okorelosti.

 

Seveda z glasnim poudarkom 'srečni smo, ker plešemo' ni nič narobe. Je pa vprašanje, če ne bi tega prestavili v kak drug prostor, kamor bi si vsak ogledovalec morda zraven prinesel gajbico pira in šteko cigaret. Tu se torej maje nivo Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Res pa je, da je mentaliteta slovenskih viktorjev že davno dosegla hram slovenskega kulturnega doma, vendar je to še kako pomembno ohranjati na varnostni distanci.

 

Pisala je Anaira.



Komentarji
komentiraj >>