Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 05.11.2002 (3162 bralcev)
Torek, 5. 11. 2002
Jan



... kongresne volitve v Združenih državah Amerike ...
... Slonokoščeni uporniki grozijo s prekinitvijo premirja ...
... Šaron za razpustitev parlamenta in predčasne volitve ...
... poulični boji v Caracasu ...

Današnji OFF je spisal Jan.

»Naš odnos do njih mora bazirati na tem kar oni so – mednarodni morilci. Zato da jih najdemo, moramo biti potrpežljivi, vztrajni, predvsem pa - moramo jih poloviti. In Združene države Amerike v tem trenutku počnejo točno to.« To so besede Gospoda Georga Busha Nemilosrdnega.

V izjavi seveda manjka točna opredelitev kaj dejansko Američani, oziroma samozvani voditelji Amerike, počnejo – to da lovijo ljudi kot pse, da lovijo teroriste kot takšne kakršni so – ne ljudje temveč brezobzirne živali, kruti morilci. Lovijo in pobijajo jih brez milosti, brez usmiljenje, brez zadnje želje, nikjer ni zaslediti klasične fraze »Zmoli še zadnji očenaš«.

Terorist je, kar pač je – terorist. Nič več nič manj. Kljub svoji teroristični pripadnosti, mu ne moremo vzeti njegove očitne pripadnosti človeškemu rodu, ne moremo ga preprosto zreducirati na krvoželjnega, zlohotnega, umazanega, krvavega morilca, ki v naših najhujših nočnih morah pije kri našim otrokom. Terorist je poleg tega, da je to kar pač je, tudi človek.

Proti terorizmu bi se vsaj načeloma morali boriti s pravnimi sredstvi, s sredstvi državne in medržavne kontrole, represije itn.., in ne z demagogijo. Amerika pa počne ravno slednje, prvo je bila beseda, ki je iz ljudi naredila nečloveške prikazni nato je bila pravna beseda, ki je mogočni vojaški mašineriji dala zagon. Zagon, da počne to kar ona najraje počne. Lovi ostala človeška bitja kot ne-človeška, kot stroje, kot male infrardeče pikice na računalniškem zaslonu, ki vodi raketo Hellfire - Peklenski ogenj do njenega končnega cilja – do šest domnevnih Alkajdovcev.

Ameriška CIA je iz daljinsko vodenega letala izstrelila raketo Hellfire na jeep, čigar lastnik Ali Seyan al-Harthi je po zagotovilih Cie povezan z napadom na ameriško bojno ladjo Cole v katerem je umrlo 16 Ameriških vojakov. Ali Senyan al-Harthi in reketa Hellfire sta po ameriški logiki ena in ista stvar. Oba pripadnika rodu nemilosrdnih strojev – ubijalcev katerih edini namen je, da skupaj zgorijo v peklenskem ognju. Dokončna fuzija terorista in stroja. To jasno izpričujejo besede ameriškega obrambnega sekretarja Donalda Rumsfelda, ko so ga prosili za komentar nedavnega dogodka. »Zelo dobro bi bilo, če ne bi več opravljal svoje dejavnosti (Ali Abu namreč), če ne bi več obratoval (...if he were out of business.)« Tako Ali Abu kakor tudi raketa Hellfire po srečanju zagotovo ne bosta več obratovala.


V Združenih državah Amerike potekajo kongresne volitve, volitve predstavnikov v ameriški kongres. Ameriška javnost bo volila 435 članov predstavniškega doma, ki bodo imeli dve letni mandat za opravljanje predstavniških dejavnosti. Volili pa bodo tudi tretjino senatorjev s šestletnim mandatom, 34 senatorjev od 100 članskega senata. Noben si ne upa napovedati izidov tokratnih volitev, saj po zadnjih raziskavah med ameriško javnostjo vlada apatija in prepričanje, da med republikanci in demokrati v bistu ni prav velike razlike. Slednji se posvečajo predvsem notranji politiki in skušajo pridobiti volilce s povdarjanjem, da bo njihova politika dajala prednost domačim ekonomskim razmeram. Na drugi strani pa republikanci na čelu z Bushem seveda udarjajo na strune ameriškega patriotizma in pozivajo na enotnost v imenu nacionalne varnosti.

V imenu nacionalne varnosti so Združene države Amerike storile že veliko hudega. Najnovejše pregreha ameriške zunanje »nacionalno varne« politike je seveda Afganistan. Organizacija za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch opozarja, da ZDA trenutno podpirajo lokalne »gospodarje vojne« ali warlorde, ki po svojem odnosu do vladanja in do podanikov v grozodejstvih niti malo ne zaostajajo za zloglasnimi, vrženimi talibi. Gospodar vojne Ismail Khan je v provinci Herat ustvaril para-državo, kateri vlada z orožjem in strahom. Kljub načelni ameriški podpori centralni kabulski vladi, pa očitno ameriška administracija noče pretrgati stikov s samovoljnimi poveljniki, ki z orožjem kontrolirajo položaj. Humanitarno vprašljiva plat ameriškega pragmatizma.

Načelno nezdružljiva pogajalska izhodišča vlade Slonokoščene obale in Slonokoščenih upornikov so spet privrela na dan. Voditelj upornikov Guillaume Soro je izjavil, da bodo prekinili pogajanja oziroma, da se sploh ne bodo pogovarjali z vlado, če bo ta vztrajala pri določenih tabu temah. Vlada tako še vedno zahteva brezpogojno razorožitev upornikov, uporniki pa ji pri trdih pogajalskih izhodiščih ne ostanejo nič dolžni saj zahtevajo svobodne in predvsem »sveže« volitve, ki bi seveda destabilizirale centralno-južno vlado.

Kljub samozavestni Šaronovi napovedi, da bo s pomočjo skrajno desnih strank sestavil novo vlado in se z njeno pomočjo obdržal na oblasti do konca svojega rednega mandata, se mu je premierski stolček izmaknil izpod zarejene zadnjice. Tako je bil prisiljen razpustiti parlament in razpisati predčasne parlamentarne volitve, ki se bodo predvidoma zgodile februarja naslednje leto. Krivde za razpustitev parlamenta seveda ni pripisal svojim nesojenim nevestam, skrajno desnim strankam, temveč laburistični stranki, ki so zaradi nesoglasij glede sprejetja proračuna pred nekaj tedni zapustili vlado. Navkljub neslavnemu koncu napovedane zaroke med izraelskimi desničarji pa je Šaron zagotovil, da se bo brezkompromisni boj s palestinskimi uporniki nadaljeval.

Težave z uporniki imajo tudi oblasti v Venezueli, kjer so se v glavnem mestu spopadle varnostne sile in zagovorniki venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Slednji skušajo preprečiti oddajo dva miljona podpisov v podporo referendumu in odstaviti sicer med ljudmi priljubljenega predsednika. Chavez je trn v peti naftnih in vojaških krogov saj je s svojo levistično retoriko oslabil položaj elit v državi. Razplet je kljub pouličnim bojem v domenu visokih političnih krogov in koorporacijskih interesov. Levičarske vlade v Južni Ameriki ne bomo videli še kar nekaj časa, vsaj ne dokler traja vladavin Združenih držav Amerike.





Komentarji
komentiraj >>