Četrtek, 6. 4. 2006
hellga
Pred nami je ena težje pričakovanih plošč letošnje diskografske sezone, ki njujorško trojko Yeah Yeah Yeahs predstavlja v manj surovi luči kitarskega punk rockanja z izleti v akustiko in izrazitejšo spevnostjo. Ali je polikanost in širša paleta nabora zvokov kaj načela njihovo godbo pa ob poslušanju ... (v celoti)
* Moč je lahko seksi če jo le zapakirate v karizmatično in čutno ekspresivko, ki ve kaj dela, ima pri tem neznansko veliko energije in polno torbo skrivnosti ter seveda daleč najboljšo frizuro v njujorku. Mora biti vsaj navidezno samozavestna, v prostem času krotiti tigre, tip pa naj ji predstavlja nadomestek za radiator. Kritiki morajo njeno oblačenje primerjati s spopadom na meji med eritrejo in etiopijo in jo razglasiti za najbolj kul bejbo kar jih je bilo po debbie harry. Posledično mora zato hočeš-nočeš slediti pojav horde mladih fantov in punc, ki končno dobijo vsaj nekaj ne-mtvjevskega materiala za malikovanje. In ženski rock piedestal končno dobi novo ikono, ki mora v resničnem življenju nadležne obsedene oboževalce redno prijavljati policiji.
Govorim seveda o Karen O, mladi neukročeni zverinici, ki je bendu ki ga predstavljamo danes, prinesla tiste pike, ki jih drugi prebivalci nove garaže nimajo. Manj je tudi več in yyy so samo trije, zato pa nič manj glasni in zelo rudimentarni. In presenetljivo usklajeni za bend, ki vadi samo osem ur na mesec.
Danes se posvečamo njihovi le nekaj tednov stari drugi plati, Show your bones, ki po pričakovanjih seveda ne more prehiteti kometa, ki ga je s svojim neposrednim in milo strukturiranim raztrganim hrupom, v orbito vedno istega oh -ponavljajmo- že- za nekom-postpunka, izstrelil njihov fantastični prvenec Fever to tell, ki bi mu na tem mestu z lahkoto še pet vrstic valila hvalo in si ga vrtela 24x7.
Novi album je veliko bolj ukročen tako vokalno kot tudi zvokovno in nam v prvi vrsti bolj prečiščeno akustičen dovoljuje bistrejši vpogled v pevkine lahkotne akrobacije z dodatki tistih mehkih prelomov, ki jih za kurjo polt dobro izvedejo Cat power. Govorim o trenutkih, ko glas izzveni in se stopi s tišino nekako tako kot lahko le smetana neopazno nadgradi vanilijevo kremo v tapravi kremšniti.
V dobrih dveh letih, ki so minila od zadnje plate se je karen O nekako posocializirala, razmehčala, razveselila in produktivno razgradila svojo bolečino s pomočjo svetle popy repetitivnosti. Pustila je mrtve dojenčke in črne jezike vnemar in odprla glas, dobila je namreč klic od medveda, ki mu bo pobrala kar ves med. Dan je svetel, beseda pa bolj kot skrivnost –igra.
Nick Zinner in Brian Chase se v senci (kot vedno) dobro znajdeta v vlogi spremljave/podlage in lepo stopnjujeta tisto, kar je še ostalo od dramatike na tem melodičnem in morda že kar malce preveč umirjenem albumu, ki mu je producent dobro pridodal še vrsto majhnih skorajda neslišnih efektov ter čisto zvočno podobo. Show your bones je tako prelivajoča se pisanica nežnosti, zadržanosti in mehkobe, s pičlimi ostalinami puntarstva in kričave. Nič več mozoljev adolescence, grandioznosti in čudovite patetike v imenu nesrečne ljubezni. yyy so starejši, manj robustni, bolj drseči in manj presekani. Z rentgenskim pregledom so razkrili da za trpečim mesom vseeno stoji vzdržljiva, a še vedno poetična struktura.
In če ste yyy do sedaj nemarno spregledali je zadnji čas, da jim na pc odmerite par bajtov prostora ali pa jih letos uzrete na katerem od nastopov v sklopu njihove evropske turneje.
pripravila Urša Červ
Komentarji
komentiraj >>