Ponedeljek, 17. 4. 2006
polonap
Iz Toronta prihaja nova glasbena senzacija, pravijo vzhičeni glasovi z obeh strani velike luže. Reč je o dekliškem indie-rock triu MAGNETA LANE, o katerem smo prvič slišali pred letom in pol, ko je izšel njihov debitantski EP The Constant Lover. Trojica dvajsetletnic, ki je komajda dobro zlezla iz srednje šole, je v klasični postavi kitare, basa in bobnov po komaj enajstih koncertih podpisala pogodbo za lokalno indie založbo Paper Bag. Z dobro narejenimi, korektno odigranimi in sproduciranimi komadi na EP-ju pa je tudi poslušalcem, ki jih niso slišali v živo, obetala, da se utegne razviti v pozornosti vredno ime novega vala t. i. ženskih rockovskih bendov. Čeprav nam je označevanje skupin glede na spol njihovih članov mrzko, kvalifikator navajamo, ker je spol preprosto še vedno dejavnik, na katerega se tako rada obeša rockovska kritika, pa tudi glasbeni posel na splošno (v celoti) ...
* Iz Toronta prihaja nova glasbena senzacija, pravijo vzhičeni glasovi z obeh strani velike luže. Reč je o dekliškem indie-rock triu MAGNETA LANE, o katerem smo prvič slišali pred letom in pol, ko je izšel njihov debitantski EP The Constant Lover. Trojica dvajsetletnic, ki je komajda dobro zlezla iz srednje šole, je v klasični postavi kitare, basa in bobnov po komaj enajstih koncertih podpisala pogodbo za lokalno indie založbo Paper Bag. Z dobro narejenimi, korektno odigranimi in sproduciranimi komadi na EP-ju pa je tudi poslušalcem, ki jih niso slišali v živo, obetala, da se utegne razviti v pozornosti vredno ime novega vala t. i. ženskih rockovskih bendov. Čeprav nam je označevanje skupin glede na spol njihovih članov mrzko, kvalifikator navajamo, ker je spol preprosto še vedno dejavnik, na katerega se tako rada obeša rockovska kritika, pa tudi glasbeni posel na splošno.
Kakorkoli. Albumski prvenec Dancing with the Daggers hitro vzpenjajoče se mlade zasedbe smo pričakali z zanimanjem. Toliko bolj, ker skupino spremlja precej dobra publiciteta. V njej pa sta videla potencial tudi basist skupine DEATH FROM ABOVE 1979, JESSE F. KEELER, in njen producent AL-P –, ki delujeta v okviru electro/house/techno kolektiva MSTRKRFT [izg. Masterkraft] – in ki sta se ponudila, da producirata njihov prvenec.
Kaj smo dobili? Za prvenec gotovo solidno ploščo, ki sledi usmeritvi, nakazani na EP-ju: zbirki spevnih, igrivih, že kar pop, na trenutke novovalovskih komadov, ki jih v stilu kakšne CHRISSIE HYNDE ali DEBBIE HARRY odpoje kitaristka LEXI VALENTINE VELENTAJN. In hkrati pesmi, ki jim rockovsko ostrino – sicer v manjši meri kot na EP-ju The Constant Lover s hitičem »Their Party Days« – v prvi vrsti zagotavlja ritem sekcija bobnarke NADIE KING in basistke FRENCH v povezavi z LEXIJINO kitaro. Če naj navedemo bende, od katerih jemljejo, gotovo ne moremo mimo SONIC YOUTH, kakor klišejsko se to dandanes že sliši, pa tudi THE PRETENDERS, THE KINKS, YEAH YEAH YEAHS in še koga.
Do tod vse lepo in prav. A ko ploščo poslušamo v celoti in ko znova in znova pritiskamo na replay na naših cede predvajalnikih, prvotno zanimanje kaj kmalu zbledi. Trojica se ne more izogniti enoličnosti in monotonosti, v katero se ob podobno zvenečih in strukturiranih triminutnih komadih dodatno zaplete z izčiščenim zvokom, ki mu nekoliko umazanosti v spregi z intenzivnejšim emocionalnim nabojem ne bi škodilo. Kljub povsem spodobnim uvodnim komadom »Bridge to Terabithia«, »Broken Plates« in »Wild Gardens« skupina nikoli ne ustvari presežka in ne ponudi ničesar zares svojskega, čeprav ji ne moremo odrekati prepoznavnega sloga. Ta pa se – žal – premočno naslanja na že tolikokrat slišane vzorce, ki jih ne uspe nadgraditi s svojimi prijemi. Če k temu dodamo še v ničemer posebna besedila, potem lahko brez občutka slabe vesti zaključimo, da je album Dancing with the Daggers sicer povsem korektno narejena plošča, ki pa jo lahko tudi mirno preslišite – plošča, ki ne ponuja ničesar pretresljivega ali novega v tem smislu, da bi si zaslužila hvalospeve.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>