V marcu 2006 je zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska izdal knjigo z naslovom DemoKino - Virtual Biopolitical Agora. Knjiga ni le dokumetacijske vrednosti projekta Davida Grassija ampak nadaljevanje omenjenega projekta v obliki čitanke v besedi in sliki.

DemoKino je projekt italijansko slovenskega medijskega umetnika, performerja in producenta Davida Grassija, ki ima tako kot nekateri drugi avtorjevi projekti zelo močne socialne konotacije. Projekt je razdeljen v osem filmskih odlomkov po scenariju Antonia Caronie. Glavni junak je Kolja, ki se v različnih trenutkih dneva sooča z različnimi novodobnimi vprašanji in dilemami.

Med vsakodnevnimi opravili se Kolja zapleta v samospraševanje o temah kot so evtanazija, splav, gensko spreminjanje organizmov, terapevtsko kloniranje, istospolne poroke, privatizacije vode. O posameznih temah razpravlja pro in kontra in prav tu nastopi uporabnik, udeleženec projekta, ki ob izteku posamezne teme glasuje v imenu junaka. Večinski glas Koljo popelje v naslednjo sobo k naslednjemu vprašanju. Tako pridemo do zadnjega filmskega odlomka, kjer brez našega siceršnjega klika sledi odlomek, kjer se namesto pričakovanega Koljevega obraza prikaže krohotajoči klovn, ki nam postavlja vprašanje:« In če ti povem, da je bilo vse odločeno že v začetku?«.

Mišljenje gledalca o lastnem vložku, prispevku k danim dilemam in diskusijam se v trenutku sesuje. Dvoma , ki nam ga smejoča se pojava vcepi s samo enim stavkom, se ni več mogoče rešiti.

Projekt DemoKino je nastal kot odgovor na pojav tako imenovanih pianistov, italijanskih senatorjev, ki so, kar je bilo zgolj naključno objavljeno v Financal Timesu, glasovali prek elektronskega sistema tudi v imenu svojih odsotnih kolegov. Če smo se ob tem dogodku spraševali kako resnično deluje parlament in kako resnično štejejo glasovi nam tudi tokrat klovn z vprašanjem »In če ti povem, da je bilo vse odločeno že na začetku?« sproži dvom.

Davide Grassi to poveže z enakim občutkom, kot ga lahko dobimo kot udeleženci na volitvah, kjer v skrinjico odvržemo svoj glas, za katerega lahko le ugibamo, če bo resnično štel. In seveda glede na dosedanje prevare, je dvom zagotovo dejanje na mestu.

Demokino ne ponuja le vprašanja sodobne demokracije. Sproža vprašanja in diskutira tudi o vprašanju hvaljene učinkovitosti interaktivnosti spleta in o sodobnem nagibanju k spremembi privatnega v javno.

Knjiga DemoKino je tako refleksija na Grassijev istoimenski projekt. Zanjo je Dejan Dragosavac Ruta naredil dizajn vizualnih in tekstualnih materialov prvotnega Demokino projekta, oblikoval pa je tudi knjigo in fotostrip. Avtorji spremnih besedil so Grassijev projekt kot umetniški izdelek umestili še širše - v teoretični, umetniški in socialni kontekst. O demokraciji, biopolitiki, o omejitvah politične reprezentativnosti o umetnosti in o njenih institucijah so polemizirali – Bojana Kunst, Antonio Caronia, Petar Milat, Aldo Milohnić,Marina Grzinić, Leonardo Kovačević in Tomislav Medak.

Za tiste, ki si projekta Demokino še niste ogledali oziroma v njem še niste sodelovali, pa bi si tega želeli, se ponuja dodatna predstavitev 26. aprila v Kapelici.

Skozi vrstice se je prebijala Saša B.