Kraljica poezije asfalta, skisanega mleka, izpraznjenih vinskih flaš in umazanega perila se je konec januarja pripeljala do Ljubljane, da bi predstavila svoje drugo delo, roman »Črnec«. Slovenski prevod smo dobili lansko leto, na Hrvaškem pa je izšel leta 2004. Tatjano Gromačo je tisk opisal kot introvertirano osebo, ki težko prenaša obveznosti javnega predstavljanja knjig. Če je res, je to ostalo dobro skrito – saj smo bili pred časom v Gromki priče navdihnjenem branju in suvereni interpretaciji glasov različnih likov. Rojena leta 1971 v Sisku, je v Zagrebu doštudirala primerjalno književnost in filozofijo. Leta 2000 je presenetila literarno sceno svojim pesniškim prvencem »Ali je kaj narobe?«, ki je bil razprodan v rekordnem obdobju niti treh mesecov. Za obdobje in okolje, ki mu je poezija bolj kot ne tuja je to skoraj še ne videno. Zbirka je ponatisnjena, izšla pa je tudi v Avstriji in Srbiji. Pred kratkim je objavljeno njeno tretje delo »Bijele vrane«, zbirka tekstov, ki jih je pisala za Feral Tribune, enega redkih časopisov, ki je na Hrvaškem zadržal svež dah politične provokativnosti in izrazne svobode.
Krog mladih hrvaških pisateljev, katerih leta se vrtijo okrog številke trideset, je znan pod simenom »stvarnosna proza« oziroma proza realnosti. Prevladujejo pripovedne tehnike, socialni kontekst ter govor vsakdana. Gromača vse navedeno uporablja za igro v različnih literarnih oblikah. Kot pesnica ustvarja pripovedne črtice in včasih ne ohrani nič več kot le temelje liričnega, kot sama pravi »poetski ritem in gostoto, vzdušje in naklonjenost detajlu«; kot prozaistka pa z izborom navidez neopaznih podrobnosti in z atmosfersko nabitimi kratkimi stavki poseže v območje poezije.
Nova generacija avtorjev se odreka zaprtosti v krog ozke publike, kjer se je nahajala postmodernistična proza osemdesetih let. Pisanje z nogami na tleh izhaja iz pozicije kjer eksistencialno vprašanje v prvi vrsti pomeni boj z neplačani računi za elektriko in telefon. Tako kot njihovi liki tudi sodobni književniki prihajajo iz vsakdanjega, neakademskega sveta. Večina jih je začela v novinarstvu ali pa je zaposlena v kakšnem drugem delovnem področju. Medijska podoba pisateljev, ki so »eni od nas« je ustvarila dodaten pogoj za vzpostavitev zvezdništva in hit literature. Najlepši primer je knjižnica Premiera, ki jo je to poletje ustanovil eden izmed najbolj branih dnevnikov na Hrvaškem, Jutarnji list. Objavil je osem novih romanov, ki so jih posebej za to priložnost napisali najpopularnejši ustvarjalci sodobne proze. Na ta izziv je odgovorila založniška hiša Profil, s svojim krogom domačih avtorjev, kamor sodi tudi Gromača kot zaenkrat edina predstavnica nežnejšega spola.
Zakaj so na obeh straneh prisotni skorajda izključno moški? Mogoče zaradi tega, ker nova književnost nosi oznake, ki se tradicionalno ne pripisujejo nežnejšemu spolu – ostrina, neposrednost, realnost. Gromača je najboljši primer kako so relativne ustaljene oznake. Njen jezik je močen in senzibilen obenem, zraven pa ni začutiti možnosti pobega iz stanja kot je, v kakšen fantazijski ali zasanjan osebni prostor. Vse kar je lepo in kar je grdo je tukaj, zbito v ta trenutek.
Roman »Črnec« sestavlja 138 ne več kot pol strani dolgih črtic. Gre se za zgodbo dekleta, ki mladostništvo preživlja v času vojne. Mama, zaradi svoje nacionalnosti, naenkrat postane »pripadnik sovražnega naroda«. Nesmiselnost situacije poudari dejstvo, da imena sovražnih držav ostanejo neizrečena. V primeru, ko ne bi vedeli odkod prihaja avtorica, bi se njena zgodba lahko odvrtela tudi na drugi strani Donave.
Če primerjam pisanje z likovno umetnostjo, kjer ima oblika sama pomen in učinek na atmosfero, kot na primer kvadrataste poteze na ostrino in krožne na mehkobo, Gromača na isti način izrabi kratke, pogosto enostavne povedi. Njeni stavki kot izrazna forma režejo kot rezilo. Glas, ki obuja spomine je podoben otročjemu, naivno iskren, brez moraliziranja in olepševanja. Na nas prenese neizrečeno tesnobo, ker ji dogajanja okoli nje navidez ne vzbujajo nobenih občutkov. Ne išče našega sočustvovanja, drzne pa si omeniti najbolj tragične stvari poleg najbolj vsakdanjih in trivialnih, kot da med njimi ne bi bilo razlike. Na neprisiljen način začutimo absurdnost vojne, tudi potem, ko smo se že naveličali javnega zgražanja nad razpadom Jugoslavije in zopet mirno srebamo juhico ob krvavih večernih poročilih.
Kljub zanimivemu proznemu izrazu je moj osebni favorit še vedno njena poezija, oziroma njen prvenec »Ali je kaj narobe?«. Je bolj svobodna in direktna, polna iskrenih utrinkov iz vseh možnih situacij: branje časopisa na stranišču; s cenenim alkoholom uničen želodec in jutranje pecivo v pekarni; zamrznjen piščanec v torbi. Koncept, ki je življenje. Za vse, ki so mislili da jih poezija ne zanima, priporočam: Tatjana Gromača je odprla nova vrata v svet verzov.
Da je vse popolnoma v redu je ugotovila Iva Kosmos.
Komentarji
komentiraj >> Re: Hrvaška sodobna literatura: primer Tatjana Gromača
Drab [26/01/2011]
Odlična avtorica. Kljub starosti članka bi vas prosil, če bi mi lahko kot uredništvo na kakrenkoli način priskrbeli morda njen elektronski naslov?
odgovori >>