Vas kdaj, ko sklonjeni v kad perete noge, prešine pretresljiva misel, da ni nič res? Da je vse kar se dogaja, ne le med ščetkanjem narta, temveč tudi sicer, le fikcija? Da je vse neresnično? Če ste vprašanju pritrdili, se nikar ne bojte. Tovrstni prebliski namreč nikakor ne nakazujejo, da ste, milo rečeno, prismuknjeni, ali pa, še huje, podedovali shizofrene gene nekega pradeda. Gre najbrž le za to, da so v vaš cogito zasejana semena solipsizma.

V zadnji številki Filozofskega vestnika nam avtor Miran Božovič ponuja razlago te nenavadne in predvsem širše manj poznane filozofije metafizičnega egoizma.

Predstavljajte si, da je vse, kar vidite, slišite, čutite, mislite in veste, zgolj produkt vaše zavesti. To bi pomenilo, da obstoji le vaša zavest, le vaš »jaz«, medtem ko bi bil ves zunanji svet le produkt vaše subjektivne zavesti. Edino kar torej »je«, ste vi sami. Edino kar resnično biva, bi, v skrajnem primeru tega subjektivnega idealizma, bila zgolj vaša misel. In nihče in nič drugega.

O filozofih te filozofske branže je malo znanega. Svoje sledi so v filozofiji puščali le kratek čas. In še to le na začetku 18. stoletja. Predvsem zato, ker če bi sami pisali o svojem dojemanju sveta in o svoji filozofiji, potem ne bi bili več solipsisti. Kajti jasno je - ne moreš na eni strani misliti, da je vse produkt tvoje zavesti - na drugi strani pa o tem pisati zato, da bi drugi lahko brali.

Ravno zaradi tovrstnih pogostih absurdov, se lahko pojavijo dvomi v smiselnost verjetja solipsistov. Mogoče ga je zlahka spodbiti z lastnimi mu pomanjkljivostmi in ga označiti kot zgolj dober primer deductia ad absurdum. Za solipsiste pa bi lahko tudi trdili, da v svojo metafiziko ne verjamejo niti, ko govorijo o njej. Namreč, takoj ko o njej spregovorijo ali napišejo besedo, s tem nakažejo, da vanjo ne verjamejo povsem. Ravno zato je metafizični egoizem oziroma ontološki solipsizem filozofija, ki ne pozna ne knjig, ne predavanj, ne učiteljev, ne učencev in ne somišljenikov.

V besedilu je predstavljen Diderotov spis, kjer v idiličnem vrtu pripovedovalec srečuje posameznike iz različnih filozofskih šol. Med njimi sreča tudi čudaškega metafizika, ki se ima istočasno za Vergila ter cesarja Avgusta. To pa seveda zato, ker je prepričan, da je njuna dela ustvaril on sam, saj obstajajo zgolj kot modifikacija njegovega duha. Potemtakem je omenjeni mislec lahko tudi subjekt vseh modifikacij človeškega mišljenja sploh.

Zamislimo si tovrstno situacijo za nas same. Postavimo se v vlogo tega misleca in za svojo privzemimo idejo subjektivnega idealizma. Če bi svoje pomisleke o resničnosti, oziroma objektivnosti vnanjega sveta, skušali deliti z nekom drugim, bi nas skoraj gotovo nekaj časa strokovno opazovali. Ob neodstopanju od ideje bi si prislužili ličen veljavni podpis, da smo popolnoma očitno shizofreni. Prav mogoče je, da so zaradi podobnih razlogov podatki o morebitnih solipsistih kasneje skopi oziroma jih skoraj ni. Absurdno, da so se prestrašili umobolnice. Saj bi morali vedeti, da so jo sami ustavrili.

Pa vendar, obstaja tudi dvom v trditev, da jih je mogoče ovreči. Tako je Diderot, čeprav se je sprva solipsistom posmehoval, kasneje priznal, da so filozofi, ki jih je najteže ovreči. Zapisal je, da če bi hotel egoista zavreči, bi moral sam najprej tako rekoč izstopiti iz samega sebe. Zatem bi moral iz njega samega potegniti še egoista, nato pa razmišljati iz neke točke, ki bi bila vnanja obema, kar pa je nemogoče.

Seveda pa še vedno obstaja možnost, da na solipsistovo trditev, da mi sami ne obstajamo, ker obstaja zgolj njegov duh, lahko odgovorimo, da mi isto menimo zanj. In tu se razpre večni krog prevpraševanja, kdo je potem tisti, ki je resničen? V primeru ravsa bi nastala smešna situacija, saj bi bil solipsist primoran molčati zaradi razbitega nosu. Takoj, ko bi zajavkal, da je polomljen in da ga boli, bi bil protisloven sam s sabo. Torej lahko solipsista po mili volji pretepamo.

Kakorkoli že, tekst Mirana Božoviča nam sicer izčrpno predstavi skrivnosti solipsizma. To še nadgradi s kratkimi prevodi odlomkov iz filozofskih in literarnih del njihovih sodobnikov. Škoda le, da ni tema še bolj razširjena. Kajti izpod peresa Mirana Božoviča se nam lahko obetajo prave filozofske poslastice in le upamo lahko, da je to besedilo eden od nastavkov za izdajo nove knjige z izborom različnih tekstov. Nekateri si namreč še vedno nismo opomogli od njegove zadnje odlične knjige »Telo v novoveški filozofiji«. In upajmo, da ne zapade v solipsizem, kajti potemtakem bomo ob njegova čudovita filozofska popotovanja!

Verujoča, ne le v svojo zavest, ampak tudi v rumeno pričesko Billya Idola, je bila JasminaJ.