Sobota, 6. 5. 2006
miha
Britanski glasbeni guruji ter posebneži, ki slišijo na ime Cathedral, po daljšem premoru ponovno napadajo sluhovode in ostale čute svoje bolj ali manj zveste publike. Britanska druščina je eden tistih ansamblov, ki se nikakor ne morejo povsem distancirati od daljne ustvarjalne preteklosti. Za to je najodgovornejši ustanovitelj ter edini stalni član zasedbe, vokalist Lee Dorian, čudaška kreatura z mnogimi obrazi, ki je eden najključnejših pionirjev grind death metal scene. Lee je še vedno čaščen kot eden izmed tako opevane in legendarne četverice najzgodnejših Napalm Death, ki dandanes funkcionirajo s postavo prišlekov brez vseh ustanovnih članov. Brutalno udejstvovanje je zabeleženo tudi na kultni veliki plošči »Scum«, izdani pred slabimi dvajsetimi leti. Legendarni kruljač se je zagotovo vtisnil globoko v zavest metalske raje, ki še vedno znatno podpira njegove glasbene napore v zasedbi Cathedral, ustanovljene ob koncu osemdesetih let, potem ko je Lee zapustil vnetljive nažigače. Glasbena slika zasedbe, v kateri deluje vse od tedaj, pa že dolgo nima prav veliko skupnega s klasičnimi metalskimi vzorci (v celoti) ...
* Britanski glasbeni guruji ter posebneži, ki slišijo na ime Cathedral, po daljšem premoru ponovno napadajo sluhovode in ostale čute svoje bolj ali manj zveste publike. Britanska druščina je eden tistih ansamblov, ki se nikakor ne morejo povsem distancirati od daljne ustvarjalne preteklosti. Za to je najodgovornejši ustanovitelj ter edini stalni član zasedbe, vokalist Lee Dorian, čudaška kreatura z mnogimi obrazi, ki je eden najključnejših pionirjev scene grind death metal. Lee je še vedno čaščen kot eden izmed tako opevane in legendarne četverice najzgodnejših Napalm Death, ki dandanes funkcionirajo s postavo prišlekov brez vseh ustanovnih članov. Brutalno udejstvovanje je zabeleženo tudi na kultni veliki plošči »Scum«, izdani pred slabimi dvajsetimi leti. Legendarni kruljač se je zagotovo vtisnil globoko v zavest metalske raje, ki še vedno znatno podpira njegove glasbene napore v zasedbi Cathedral, ustanovljeni ob koncu osemdesetih let, potem ko je Lee zapustil vnetljive nažigače. Glasbena slika zasedbe, v kateri deluje vse od tedaj, pa že dolgo nima prav veliko skupnega s klasičnimi metalskimi vzorci.
Zasedba Cathedral je v letih delovanja konstantno plodna, njihova diskografija pa obsega blizu petnajst studijskih enot. Te so sicer dokaj raznolike, a vendar vse po vrsti na zelo visokem kvalitetnem in idejnem nivoju. Ravno prav, da ostanejo prepoznavni v okviru svojega značilnega sloga ter dovolj drugačni, da se nikdar ne ponavljajo. Po mnogih vzponih in padcih v plodni karieri je Lee Dorian tudi tokrat okoli sebe uspel zbrati zanesljivo, preverjeno ter končno malce bolj ustaljeno ekipo sorodno mislečih glasbenikov. Tokrat so pristali, po raznih metalskih, hipurskih ali psihadeličnih odisejadah, skladno z duhom trenutnega časa nekje v vodah trdega ter na čase prav živahnega stoner rocka.
Plošča »Garden of Unearthly Delight« je privlačna in skrajno zanimiva že zaradi svoje strukture, saj deset predstavljenih komadov po dolžini niha med eno in sedemindvajsetimi minutami, slogovno pa nekje med udarnimi ter zasanjanimi potezami trše rockglasbe. Produkcijski napredek tokrat temelji na še znižanih tonih kitar ter elementarnih, a odločnih potezah močne ritem sekcije. Lee ostaja pri svojem značilnem govorjenem petju s poudarjeno raskavim glasom, ki pogosto zahaja v sfere sabbatovske izraznosti, občasno pa se lahko tudi dodobra razneži ob podpori zasanjanih psihadeličnih efektov.
Ritmika pesmi je v veliki večini nenavadno pospešena, komadi dokaj poslušljivi,melodični in rockersko močni, vendarle pa včasih nepričakovano vrženi iz tira ter upočasnjeni, kar daje celostni zvočni podobi nujno potrebno raznolikost. Nedvomna izjema je zadnji komad z naslovom »The Garden«, neskončna saga, ki prepleta mogočne kitarske rife in akustično brenkanje ter kombinira nežno dekliško prepevanje s hudobnim Leejevim vokalom.
Cathedral so kot stalnico v svojem več kot nadstandardnem delovanju ohranili prav omenjeno sabbatovsko komponento, tako priljubljeno in nikoli izpeto pri mnogih sorodnih zasedbah. Podobnost se izkazuje tudi v obravnavanih tekstovnih delih, ki tematizirajo večinoma zgodovinske družbene dogodke mračnega srednjeveškega Otoka, kar fantom uspeva na sofisticiran in za razliko od mnogih metalskih poskusov prav nič banalen način. Lokalna zgodovina in mitologija, čarovniški procesi, srednjeveška družba in rajski vrtovi nadčloveških užitkov so pač pisani na kožo zasanjanim zadetkom takšnega tipa.
Cathedral vedno znova potrjujejo domneve, da skorajda ne znajo ustvariti nezadovoljivega ali celo slabega izdelka. Njihove studijske stvaritve so vsaka na svoj način in v svojem obdobju odmevne. Navdušujoče je predvsem dejstvo, da fantje vedno znova najdejo prostor za eksperimentalno raziskovanje žanrskih meja. Sedemdeset minut glasbe, med katero je bilo kar najteže izbrati tistih petinštirideset minut za predvajanje, ponuja vsem ljubiteljem obilico zemeljskih ali nezemeljskih užitkov. Odvisno pač, v kakšnem stanju poslušate to izvrstno in nadvse svežo ploščo.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>