Slika uspešnega filmskega festivala se danes meri z iz leta v leto izdatnejšim budgetom, večjim in udobnejšim mestom prikazovanja, povečano lastno promocijo in rastočim številom udeležncev. Stranski učinek je zmanjšana koncentracija tistih, ki jih zanima izključno projekcija, s čimer se prireditveni prostor pogosto zreducira v žur plac, kjer ogled filma ni nujno vključen.
Četrti politično nekorektni filmski festival nas je letos presenetil z zasukom. Zavestno se je odrekel javnemu ali privatnemu financiranju in se s ponudbo brezplačnih projekcij odprl vsakemu obiskovalcu. Svoje prizorišče je postavil v Rog, kjer se je odvrtel celoten program, določene projekcije pa smo lahko videli tudi na mariborskem Maydayu in v prostorih ZRC SAZU. Vsa ekipa je delala prostovoljno, edini prihodki festivala pa so bili prostovoljni prispevki. Zaradi tega so bili žal prisiljeni opustiti spremljevalni program z gosti, publika pa je namesto v žametne naslonjače Kina Dvor, ki je bil ena lanskih lokacij, prizemljila riti na trdih stolih improviziranega prizorišča v začasni lokaciji na novo oživljene tovarne. Na pol prisiljeni v nov način dela zaradi težav s financiranjem, so piffovci dobro izkoristili novonastalo situacijo in ponudili alternativni model festivala – prireditev, brez vseh stranskih dogajanj, ki se ji gre res in edino za film in njegovo dostopnost.
Letošnji manifest, ki ga lahko preberete na spletni strani festivala, tematizira odnos med delom in umetnostjo. Besedna in vizualna igra z glavni motivi - work, art, space, film, copy – ustvarja fluidno pomensko podobo, kjer so različni zorni koti na delo in umetnost ne samo dovoljeni, ampak nujni. O tem, koliko se letošnji filmi ukvarjajo z zadano temo dialoga med umetnostjo in delom, bi se dalo še razpravljati. Res pa je, da tokrat glavno idejo manifesta, še dodatno podnaslovljeno »Odpiranje novih prostorov in procesov«, izpolnjuje nova forma, ne pa vsebina festivala.
Organizacijsko odprtost sta upravičila dva spontana posega v program z nenapovedanimi projekcijami. Ena od teh, presenečenje festivala, je bila premiera kratkega dokumentarca o Rogovcih »Mi smo začasniki«. Vodilna misel sovpada z novo usmeritvijo festivala – gre za koncept začasnosti prostora, ki zaradi svoje nestalnosti žene v takojšnje delovanje in obenem osvobaja teritorialne posesivnosti ter z njo povezane pasivnosti in zaprtosti.
Piff se je lahko pohvalil z razdelanim programom in koherentnimi sklopi filomv, ki so tematsko ali atmosfersko vsak večer obarvali v novo nianso. Rezultat tega je, da je vsak dan festivala predstavljal doživljaj drugačne vrste. Rogov četrtek je bil posvečen tematiki spolov. Začel se je kratko, sicer dokaj klišejsko, z animacijo po vzoru South Parka, ki je z zgodbo o cerkvi in družbenih normah odprl temo ljudske hinavščine. Nadaljevalo se z izredno lepim norveškim dokumentarcem, ki je življensko zgodbo ostarelega geja in bonvivana vpletel med barvne zapise svojega sedajšnjega življenja, potopljenega v spomine črno belih fotografij. Hotel Gondolin, ki je predstavil borbo argentinskih transvestitov za pravico do spolnega dela in njihovo življenje na obrobju družbe, pa je zaključil večer.
Rdeča nit sredinih projekcij ni izhajala iz tematskega, temveč pripovednega izhodišča. Od del, ki s svojo naracijo usmerjajo gledalca, smo se sprehodili do bolj atmosferskih filmov, kakršen je bil čilenski »Delavke prihajajo iz tovarne«, ki je brez besed, s statično kamero in dolgimi posnetki ujel unikatnost trenutka ter ga čistega, brez interpretacijskih smernic ponudil gledalcu. Prednosti raznolikega programa bi bile mogoče bolje izražene, če bi bile vsaj na internetni strani bolj razdelan ali pa naslovljen po sklopih; tako bi bil lahko gledalec, ki ni mogel prav dobro vedeti, kaj ga bo na določeni projekciji dočakalo, bolje informiran.
Pri Piff-u se nam vedno znova odpre vprašanje, kaj je politično nekorekten film. So to tisti, ki se ukvarjajo z politično-socialnimi temami, ali pa zgolj ožji del teh, ki zaradi drzne in družbeno sporne obravnave iste tematike naletijo na odpor, ki jim onemogoči dostopnost širši publiki in mainstream festivalom? Bi se dokumentarec o pravici na spolno delo transvestitov danes lahko prikazal na RTV 2? Aktualne spremembe v slovenskih medijih lahko razširijo obseg politične nekorektnosti in s tem povečajo pomen tovrstnega festivala, kar potrjuje, da so meje politične nekorektnosti spremenljive in definirane s strani nosilcev družbene moči.
V sobotnem udarnem terminu so bili predstavljeni filmi, ki so večinoma izpolnjevali oba pogoja za okorno definicijo politične nekorektnosti. The Weather Underground, znani film o ameriški teroristični skupini sedemdesetih let, zrasli iz študentske organizacije, je bil glavna atrakcija večera. Francoski kratki film »Meso« je že obdelano temo rušenja twinsow obnovil s srhljivimi podobami ženskih teles, projeciranih na visoke poslovne stavbe New Yorka, katerih golota simbolizira ameriško požrešnost in poželenje po moči.
Še ena tema ki je sooblikovala tako sobotno sekcijo kot tudi celoten festival, je utesnjenost zahodne družbe, ki je, kakor pravi švedski film »Blago rečeno«, bazirana na instantnih rešitvah problemov. Zakaj je temu tako, nam mogoče odgovori zadnji film na uradnem sporedu »Gunnarju postane udobno«. Izognimo se razpravam o vizualnem delu filma in osredotočimo na glavnega junaka, ki je prikazal svoje izkušnje kot resnično trpljenje z večkrat ponavljanimi scenami svojega objokanega obraza v velikem planu ter požel sočustvovanje publike. Tedaj postane močno zaskrbljujoče dejstvo, da je prevladujoče prizorišče Indija, kjer prevladujejo lakota, siromaštvo in bolezni. Sočustvovanje z razvajenim Gunnarom, ki sploh ne opazi svojega okolja, se zdi najlepša slika naše do ostalega sveta nekorektne in razvajene družbe.
Kljub deklarirani začasnosti nove lokacije in organizacije sploh ne bi bilo slabo, da bi se nova festivalska alternativa tudi obdržala.
S korektno izpeljanim nekorektnim programom zadovoljna Iva Kosmos.