Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PRIŠEL JE FAŠIZEM: Razmišljanja o enem verzu v eni pesmi Miklavža Komelja (3697 bralcev)
Sreda, 10. 5. 2006
Bojan Anđelković



Pred nekaj dnevi se je v mojih rokah po naključju znašla aprilska številka literarnega mesečnika Literatura. Presenetilo me je, ko sem v uvodniku revije - ki naj bi govoril o njeni vsebini, ali vsaj obdeloval določeno literarno ali umetniško temo – zasledil par exellance politični tekst Gorana Č. Potočnika z naslovom »Reformirati kulturo?«.

Glede na to, da sem t.i. »Miloševičevo ero« preživel v Beogradu, dobro vem, da politični uvodnik v umetniški reviji ne pomeni nujno, da je nekaj narobe z revijo. Prav nasprotno, lahko je simptom tega, da je nekaj močno narobe z družbo, v kateri le-ta izhaja. Simptom pa, uporabljen najpogosteje v medicinski terminologiji, vemo vsi, pomeni znak, ki se pojavi pri bolezni.


Pred nekaj dnevi se je v mojih rokah po naključju znašla aprilska številka literarnega mesečnika Literatura. Presenetilo me je, ko sem v uvodniku revije - ki naj bi govoril o njeni vsebini, ali vsaj obdeloval določeno literarno ali umetniško temo – zasledil par exellance politični tekst Gorana Č. Potočnika z naslovom »Reformirati kulturo«.

Glede na to, da sem t.i. »Miloševičevo ero« preživel v Beogradu, dobro vem, da politični uvodnik v umetniški reviji ne pomeni nujno, da je nekaj narobe z revijo. Prav nasprotno, lahko je simptom tega, da je nekaj močno narobe z družbo, v kateri le-ta izhaja. Simptom pa, uporabljen najpogosteje v medicinski terminologiji, vemo vsi, pomeni znak, ki se pojavi pri bolezni.

Kakšen je torej ta znak? Za kakšno bolezen gre? Ali gre le za bolezen slovenske, ali morda celo za bolezen celotne sodobne družbe? (Politično kot bolezen našega časa?) Kakšna je njena diagnoza in kakšna terapija naj bi bila tu predpisana?

Odgovor na prvo vprašanje, torej vprašanje diagnoze, sem povsem nepričakovano našel kakšnih deset strani naprej, torej v isti literarni reviji, katere uvodnik mi je dal razmišljati o vsem tem, in sicer v eni izmed pesmi Miklavža Komelja. Če bi mi kdo od številnih slovenskih ali svetovnih antiglobalistov, anarhistov in levičarjev vseh sort povedal za to banalno rešitev in resnico, bi odmahnil z roko, se obrnil in šel stran. Če pa mi eden največjih in najbolj izrazitih sodobnih slovenskih lirikov s pesmijo pove, da je PRIŠEL FAŠIZEM, potem moram to sporočilo razumeti kot dejstvo alarmantne politične situacije, pesnikovo individualno trditev pa kot pesimistično, vendar ontološko utemeljeno diagnozo sodobnega časa. Posebej, če je ta diagnoza izrečena dvakrat. Saj je diagnoza izrečena na začetku kot tudi na koncu pesmi. Kratek in nedvoumen stavek, ki ne pusti prostora kakršnemu koli sumu se glasi: Prišel je fašizem.

Toda, čeprav je stavek jasen - saj je podoben stavkom, ki nam jih učiteljica izpisuje na prvi uri jezikoslovja – enako za zelo problematičen pojem »fašizma« ne velja. Glede na to, da gre tukaj, če mi verjamete, za visoko in vrhunsko poezijo, naj potem ta pojem razumemo v najširšem možnem pomenu besede?

V najširšem pomenu, ki mi ni tuj, ta se pojem obširno obravnava v znani knjigi Anti-Ojdip, ki sta jo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja izdala francoska filozofska prijatelja Gilles Deleuze in Felix Guattari. Filozof Michael Foucault pa je v uvodniku njune knjige zapisal, da je Anti-Ojdip neka zvrst »vodnika za nefašistično življenje«, iz česar posledično sledi, da je fašizem tukaj razumljen kot nekaj, kar se nahaja v nas samih. Anti-Ojdip torej fažizem diagnosticira kot del vseh nas, kot neko vrsto kulturne in genealoške dediščine celotnega sodobnega človeštva. Kako in od kod je potemtakem ta fašizem prišel?

Zdi se, kot da nam je pesnik sam ponudil odgovor s tem, ko je za moto svoje pesmi izbral Pasolinijev verz, in sicer tisti, ki se glasi: una vittoria fascista. Glede na to, da je bil kontroverzni italijanski pisatelj in režiser nekje v polovici semdesetih let zelo realno ubit, ali to potem pomeni, da nam Komelj hoče povedati, da je fažizem, ki je prišel, zelo realen fašizem? Torej tisti fašizem v ožjem, čeprav preciznejšem in mrzlejšem pomenu besede? Se pravi nemški fašizem? Italijanski fašizem? Srbski fašizem? Slovenski fašizem? Ali pa gre preprosto za novodobni ameriški fašizem poznega kapitalizma, katerega katastrofalne posledice na nacionalno kulturo Potočnik natanko razlaga v Literaturinem uvodniku?

Toda, ne pozabimo, da se nahajamo v poeziji; poezija pa je stara lajdra, ki še naprej izgovarja besede, ki lahko pomenijo dve stvari naenkrat. In prav v tem dvomu, v tem zapeljevanju in tej igri je njeno bistvo. In, hkrati, njena kazen. Lahko bi recimo celo rekli, da je Pasolini potrdil svojo poezijo s svojo smrtjo, ker so motivi njegovega umora do dan danes ostali nerazsvetljeni: hkrati so banalno politični in obsceno seksualni. Samomor sedemdesetletnega Deleuza in smrt Foucaulta, ki je padel kot ena prvih žrtev AIDS-a, ostajata enaka skrivnost. Ne zaradi suma, da ju je kdo ubil - ampak zaradi tega, ker sta kot poslednja pesnika med filozofi, sama sebe obsodila na smrt.

Torej, suma sumarum.

Sodobna družba je obsodila poezijo na smrt. Obsodila jo je na smrt, ker ne prenaša dvoma. Ne prenaša dvoma, ker se ne zna igrati. Ne zna se igrati, ker se boji zapeljevanja. Boji se zapeljevanja, ker ne more molčati. Ne more molčati, ker mora izrekati besede. Mora izrekati besede, ker ne zna govoriti. Ave Ceasar! Morituri te salutant! Poezija je mrtva.

Prišel je fašizem.

Ne, ne čakam na to, da me ubije,

da bom dobil pravico, do to spregovorim.
 
 
Niti malo ne čakam.

Skozi oči mi piha globoko v glavo

ledena odsotnost zraka.


Otrok se strasno poljublja s kepo snega,

s svojim jezikom dolbe vanjo

pribežišče.


Vsi se smejejo.

Nekim šalam.

Ravno to: katerim


šalam se nenadoma spontano

smejejo!

In katerim se nenadoma


ne smeje nihče!

Tega ne morem

preslišati.


In kdo v tem primeru sestavlja skupino Vsi

In kdo v tem primeru sestavlja skupino Nihče!

Ne, ne mislim, da je prišlo


do spremembe.

Nihče ni prišel.

Nihče ne pride.


Ne, ne mislim, da se je zgodil

preobrat.

Prišel je fašizem.


O verzu Prišel je fašizem sem razmišljal Bojan Anđelković



Komentarji
komentiraj >>

Re: PRIŠEL JE FAŠIZEM: Razmišljanja o enem verzu v eni pesmi Miklavža Komelja
Viljem [28/02/2012]

Pesniki sanjajo fašizem. Filozofi ga razlagajo. Razlagajo ga že dolgo, ker nenehno najdevajo nove otnološke temelje. Mussolinija so dolgo opevali na vseh celinah. Potem je zabluzil. Komunizem se rojeval v krvi in umiral v upanju.

odgovori >>