Prejšnjo sredo je bil v Kinu Dvor premierno uprizorjen film Nikola Vukčevića, ki ga je bilo možno v slovenskem prostoru videti že na letošnjem LIFF-u. Film z naslovom Pogled z Eifflovega stolpa, ki je sicer nastajal v sodelovanju filmskih koprodukcij ex-Juge, naj bi naznačeval prebujanje črnogorske kinematografije po petnajstih letih sna. V primerjavi s Šijanovo komedijo Ko to tamo pjeva, ki je bila tudi del aprilskega filmskega sporeda Kina Dvor, lahko zaznamo strahotno izmaličenost filmskega karakterja, ki se je dogodil v obdobju 25.let. Če film iz 80.let prejšnjega stoletja še lahko budi nostalgično perspektivo zrenja nazaj v preživeli, razpadli sistem, pa film našega stoletja, vsaj v tem primeru, spodmika lovorike balkanski kinematografiji.

''Sve su žene kurbe,'' ''Ima li gdje više kurba, narkomana in DJ-a nego u ovoj zemlji?'' ''Kad bi cijeli jebeni Balkan tad vidjeo to što sam ja vidio sa Ajfelovog tornja...'' so stavki, ki jih lahko ujame uho med enaindevetdeset minutnim, novim Vukčevićem filmom. Povsem običajno tematiko - 'dvoje se vole i treči smeta' , kot je pojasnil sam Vukčević v uvodnem nagovoru zbrani dvorani - se torej postavi v sodobno črnogorsko družbo.

Seveda je glavna junakinja fatalna ženska, hči do ušes bogatega ginekologa, ki doživlja travme zlorabljanj iz otroštva. Celotno filmsko dogajanje spremljajo izseki, ki se fokusirajo na vizualno ali narativno dimenzijo glavne dive in ki dosegajo skrajno stopnjo patetičnosti uporabljenega simbolizma.

Bogata, pametna, zlorabljena, nesrečna in do obisti zdolgočasena fatalka tako sreča preprostega kamnoseka, ki si v prostem času prizadeva priti na likovno akademijo. Ljubezen na prvi pogled se razvije in zdramatizira do te mere, da zaplet dogajanja v lastni zvodenelosti gledalca ne skuša niti presenetiti več.

Karakterji, ki so bili v balkanskih filmih pogosto obarvani s črnim humorjem, patosom in slo po življenju, ki so torej dajali nek sladko-grenki priokus, so tokrat uokvirjeni v močvirnati relativnosti, kjer se sintetizira ljubezen, hedonistično otopelost, omejenost, pohlep, nasilje in mehansko fukanje. Karakterji so v bistvu odsotni.

Pogled z Eifflovega stolpa, ki se vse preveč koketirajoče spogleduje z globalnim, imperialnim redom sveta 21.stoletja, tako za osnovo jemlje 'znucano ljubavno pričo', ki doseže dokaj skrajno mero banalnosti.

Kako široke razsežnosti imajo žrtve ljudstva na ozemlju bivše Jugoslavije v preteklem petnajstletju, bo pokazala tudi novodobna umetniška produkcija, ki bo iz tega prostora prišla. Film Nikola Vukčevića zareže v opevani talent filmske produkcije balkanskega prostora. Uradna sodelovanja filmskih koprodukcij med državami ex-Jugoslavije se torej lahko tudi konkretno ponesrečijo.

Če pa se nov čas tako paradoksalno spušča na stopnjo, ko bodo skrajno stereotipne podobe govorile lastni simbolični diskurz in bo poteku dogajanja zadostovalo puhlo poetično govoričenje, potem je novi čas kurba.

Gledala Anaira.