Sobota, 13. 5. 2006
BIGor
Somborski zabavljači H.K. Banda nas peljejo v križišče, kjer se rokujeta Tom Waits in Rambo Amadeus. Z avtentičnostjo se bližajo Franciju Blaškoviću in vlečejo za sabo norost Buldožer in ruralnost Zadruge. S podobnim hrapavim humorjem in satiro naštetih nam kabarejsko rockajo kot dobri potomci jugorocka, do katerega pa ne gojijo niti kančka nostalgije. Ni copy-paste, to je čardaš-punk! (v celoti) ...
* Če si redni poslušalec Crossradia, potem bi moral že vedeti za H.K. Bando iz Somborja! Če nisi, jih boš danes spoznal! Priložnost imamo predvajati njihov drugi album z letošnjim datumom izida, naslovljen Čudna zemlja, volow gaj, ki nam razkriva skrivnosti bližnjih, a tako oddaljenih krajev, kot je Vojvodina, od koder prihaja H. K. Banda. Brez težav jo lahko postavimo ob bok balkanskopunkovskemu valu, ki nam ga v zadnjih letih posreduje ameriška imigracija slovanske krvi. Gogol Bordello ali Kulturshock odmevajo čez Atlantik, v naši bližini pa deluje skupina, ki jo bo potrebno še bolj konkretno spoznati. Govorimo o H. K. Bandi iz Somborja, ki se nam s svojim drugim albumom predstavlja kot svojevrstno presenečenje, katerega jedro je v avtentični in samonikli glasbeni govorici.
Ta se nikakor ne naklanja k že omenjenim odmevom iz Amerike in se nikakor ne prilagaja tokovom, ki nam jih posredno ali neposredno vsiljuje najmočnejši glasbenokulturni imperij. Gre za zasedbo, ki s srcem in dušo pripada lastnemu okolju in se ne more odreči humorju, ki ga narekuje balkanska kri. H. K Banda so ena izmed tistih skupin s tega konca sveta, ki je ne moremo preslišati, saj njena glasba ponuja ne le zabavo, ampak s sarkazmom seže globlje. V samem središču križišča nam ponuja trk, ki nam namesto obkladanja z grdimi besedami ponuja rokovanje Ramba Amadeusa s Tomom Waitsom. Kabarjeska navihanost in grotesken humor se prepletata skozi vsako njihovo novo skladbo. Njihova izvirnost je drzna in pristoji samo godbi z Balkana. Johnnyu Štuliću se verjetno kolca ob godbi tega ansambla, ki nadgrajuje zlate momente Buldožerjev, ki se ne izmika ruralnosti Zadruge in ki se na noben način ne izogne primerjavi s Francijem Blaškovićem. Za novi vek se vse našteto pooseblja v godbi H. K. Bande, ki nam streže z že pozabljenim srčnim humorjem. Navihani, kot so, ne morejo skriti, da so odrasli na najboljših stebrih jugoslovanskega rocka, kaj šele, da bi se odrekli njegovi najsladkejši smetani, a se nanjo naslanjajo predvsem kot zelo raziskovalna in ustvarjalna banda. So potomci jugorocka, so pa tudi dovolj kabarejsko udarjeni, predvsem pa se ne odrekajo vojvodinski krvi, da nas ne bi spotaknili z godbo, v kateri je čutiti duha črnogorskega Antonija Pušića. Ta je pri nastanku tega albuma še kako sodeloval, ni pa zagotovil njegove karizme.
Sarkazem in markantnost Toma Waitsa, ki se je podobno kot H. K. Banda zatekel tudi k Brechtu, nam razkriva skupino, ki si jo še kako želiš videti predvsem v živo, kjer verjetno dobijo vsa ta mastna in debela besedila še večjo potenco kot v že posneti formi. Bolj ko se oddaljujejo od vrle vojvodinske krvi in pozabljajo na prst čardaša, slabše jim gre, vendar pa so to na njihovo in našo srečo le redki trenutki. Na sploh gre za skupino, ki ji lahko pripišemo ne le veliko dozo humorja, ampak predvsem privlačno mešanico punkovske neotesanosti z nabojem čardaša
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>