Neža recenzira ponedeljkov abonma Cankarjevega jazza- Free Fall in Ab Baars Quartet ...
* Zdaj že dobro znani in toplo pričakovani muzičarji, ki kar nekaj časa vztrajno plemenitijo čikaško, nizozemsko in občeevropsko jazzovsko pokrajino, so nas v ponedeljek počastili s ponovnim obiskom Cankarjevega doma. Tokrat v nekoliko manjših in intimnejših različicah – trio Free Fall čikaškega saksofonista/klarinetista Kena Vandermarka ter kvartet z nizozemskih koncev, ki ga vodi priznani odštekani klarinetist in tenorsaksofonist Ab Baars. Obe druščini sta radovednim ljubljanskim navdušencem prišli predstavit svoj najnovejši plošček – sprva smo prisluhnili kompozicijam s plate Amsterdam Funk, ki so jo Feefallovci izdali letos, v nadaljevanju pa še ploščku Kinda Dukish – lanskemu albumu kvarteta Ab Baarsa.
Osvežilno prepihavanje ušes se je pričelo v zatemnjeno intimnem vzdušju, ki ga znata odlično začarati mladi nadarjeni pianist Havard Wiik ter izvedenec za mnogotere basovske prijeme Ingebrigt Haker Flaten. Slednjega smo ob Vandermarkovem boku že lahko srečali v postavi Territory Banda, poleg tega se družita v mnogih zasedbah (npr. School Days), spomnimo pa se ga tudi iz grupe The Thing. Ta izkušenjska prepletenost in dolgoletna navezanost je v triu dobro slišna; njihova simultana spontanost se brez najmanjšega napora prelevi iz mehkega lebdenja v prijetni kaos. Ob tem ji nekako uspe ves čas ohranjati širok spekter zvočno-barvnih odtenkov, ki si sledijo v dobro premišljenih in ubranih zaporedjih. V navideznem neredu, ki običajno spremlja tovrstne jazzovske izlete, pa je tokrat vendarle prisotna neka očitna urejenost in strukturiranost, ki daje vedeti, da poslušamo vnaprej zadane kompozicije. Na ta račun morda vsa zadeva izgubi nekoliko improvizacijske očarljivosti, ki ponavadi poslušalca popelje v nepričakovane kraje, raztegnjene do skrajnih meja dojemljivosti in poslušljivosti. Tako se je potrebno zadovoljiti z občudovanjem Vandermarkovih skladateljskih prijemov, ki pa tudi niso kar tako. Povečini njegovo domiselno poigravanje z iskrivimi ritmično-melodičnimi idejicami spremlja podrhtavajoča zvočna reka basa in klavirja, ki poskrbita za ritmični in harmonski steber, preko katerega se ves čas plazi blago popevanje klarineta. Wiik iz klavirja izvablja nenavadno bogato in pisano sozvočje, kar mu bržkone uspeva s hitroprstnim tekanjem po tipkovnici brez obstanka, skrajno izčiščenim tonom in z občudovanja vrednim smislom za harmonizacijo. Ob tem Haker Flaten neusmiljeno nažiga po kontrabasu – s hitrostjo, ki spominja na brlenje kake stare ulične svetilke – in ob koncu te neusmiljene seanse očividno iznakazi svoj nič hudega sluteči lok. Tako se prvi del koncerta zaključi v prijetno razdraženem, morda nekoliko preveč spokojnem in intimnem občutju, ki pušča nekam medel in raztresen vtis.
Kljub vsemu se v nadaljnjem setu vendarle zgodi, kar se ima zgoditi. Baarsov Trio, ki je med turnejo pridobil še Joosta Buisa na pozavni in s tem postal kvartet, publiko očara s svojo nekonvencionalno, a nadvse sproščeno in poslušljivo predstavitvijo Ellingtonovega opusa pod imenom Kinda Dukish. Čeprav gre za bolj ali manj znane – dobre stare – jazzovske standarde, bi jih zgolj iz te ponorele glasbe stežka prepoznali. Štikli, kot sta Caravan in Prelude To A Kiss, dobijo svežo in sodobno preobleko, duhovito podžgano z nepogrešljivo nizozemsko odbitostjo. Kanček le-te smo že lahko občutili na lanskem jazz festivalu v Križankah, ko so nastopili ICP Orchestra; ta omenjena podobnost ni naključje, saj tako Baarsa kot njegovega basista Wilberta De Jooda srečamo v tej ponoreli orkestrski zasedbi. Odlično delo v poustvarjanju klasičnega jazzovskega repertoarja je opravil tudi bobnar pričujočega kvarteta Martin Van Duynhoven, ki s svojo suvereno in prepričljivo neodvisnostjo doda nepogrešljiv pečat tej kaotični gmoti pozavnasto-klarinetnega preobražanja. Tako kljub dejstvu, da je njihov material sposojen in že mnogokrat prežvečen, druščina niti za hip ne zapade v dolgočasnost ali preživeto zlajnanost, saj ves čas preseneča in spretno skače iz swinga v uptempo ali brezritmično zgubljenost. Od osnovnih Ellingtonovih kompozicij, ki služijo kot temelj Baarsovim priredbam, tako ostane le še slutnja, vendar pa se zdi, da je možakar uporabil prav osnovni element in esenco vsakega komada posebej ter ga spretno postavil v abstrakten in odštekan sodobni jazzovski kontekst.
Z dobršnjo mero spontanosti in otroške duhovitosti se je tako sprostila prej nastala zmeda in kanček prenapetosti ob prvem delu koncerta; in nadebudni ljubljanski oboževalci so lahko zadovoljno odpujsali domov.
Pripravila Neža Naglič
Komentarji
komentiraj >>